Organisation / Organizacija

Nedelja

Kakor roke v objem

Lidija Golc je pri Mohorjevi izdala novo pesniško zbirko.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Lidija Golc (Nedelja)

S koreninami v Mariji na Zilji – ta stavek najdemo povsod, kjer je zapisan življenjepis Lidije Golc, profesorice slovenskega in ruskega jezika, urednice šolskih učbenikov in pesnice. Lansko leto je izdala dve pesniški zbirki: Novakoronavirusnice (pri Založbi Buča) in Kakor roke v objem (pri celovški Mohorjevi). Slednjo je v nemščino prevedla Ivana Kampuš, ilustrirala jo je Silva Karin.

V času, ko se zunaj družine sploh ne smemo objemati, naslov zbirke deluje še bolj močno. Lidija Golc opisuje, kako je prišlo do naslova: »V Sankt Peterburgu je spomenik, posvečen devetstodnevnemu obleganju mesta (tedaj imenovanega Leningrad) med drugo svetovno vojno. Krog spomenika je prekinjen, da nakaže pot v svobodo, odrešitev, v drugačno življenje.« Verjame, da moramo včasih prekiniti krožnice svojih življenj, izstopiti iz svojih krogov, če želimo bivati bolj v skladu z vrednotami in v sožitju, bolje. »Samó sámi zmoremo prekiniti svoje krožnice; ko to storimo, ko se osvobodimo ega, predsodkov in strahov, življenje spet lahko objamemo. Ko razklenemo krog, smo torej pripravljeni na dajanje in sprejemanje, na objemanje,« razmišlja Lidija Golc in dodaja, da je naslov knjige izbrala Ivana Kampuš, ki se ob prevajanju začutila, da verz »Kakor roke v objem« najbolj odraža celotno zbirko.

Tako kot v prejšnjih zbirkah Lidije Golc se tudi v tej čuti navezava na Koroško, domovino njenih prednikov, saj po materini strani izvira iz rodbine Grafenauer z Zilje. Sedaj Koroške ne sme obiskovati v živo, a je z njo še kako povezana: »Zadnji moji pesmi o Koroški upesnjujeta Čahorče in performans Dies irae, ki smo si ga z družino ogledali v Selah 15. 8. 2020. A pesmi še nista zaokroženi.« Kolikor ji čas dopušča, rada pesni: »V glavi že meljem, a še ni zrelo. Včasih mislim, da je, pa (še) noče na papir. Verjetno tudi zato noče, ker veliko delam: z dijaki na daljavo, lektoriram, skrbim za domače, ki ne zmorejo več toliko, kolikor so včasih. Berem. Gledam Kino v karanteni.« Komunikacija ji je tako zelo pomembna, prav vsak dan. »Pogovori mi odkrivajo stezice do resnice ljudi, vsak ima svojo usodo, svojo resnico, svoje svetle in temne trenutke. Najbolj sem pa vesela klicev in pošte iz Koroške; novice, prekomentirane osebno, imajo povsem drugačno barvo, kot če jih slišim ali berem.« Posebej ji je ostala v spominu razmišljanje Hanzija Tomažiča, ki je na Novoletnem srečanju zadel žebljico na glavico s svojo mislijo, da sferi digitalnega dodajamo človeškost in tako krepimo imunski sistem. Lidija Golc vsemu svojemu delovanju dodaja pristno človeškost. V mirnem nočnem času pa končuje osnutke svojih pesmi. Mnoge jo vodijo na ljubljeno Koroško.

Mateja Rihter