Tajnica Krščanske kulturne zveze Zalka Kelih-Olip je tudi glavna urednica zbornika ob 50-letnici Koroška poje. Ob pogledu nazaj pa gleda tudi naprej. Njena velika želja je, da bi se naslednje leto spet srečali v polni dvorani na koncertu Koroška poje.

Koncert Koroška poje ste spremljala pod odrom, pa tudi na odru, tako da poznate različne vidike. Kakšen organizacijski zalogaj za KKZ je Koroška poje?
Zalka Kelih-Olip: Koncert iz dolgih službenih let pri Krščanski kulturni zvezi poznam zelo dobro. Spremljala sem ga pred odrom, za odrom, na odru in seveda tudi vse priprave, ki so potrebne že veliko prej. Osrednji koncert je za KKZ kar velik zalogaj. Že kar kmalu po vsakem koncertu se začnejo priprave za naslednjega. V odboru KKZ imamo tim za glasbo, ki ga vključimo v priprave in razmišljanja. Poleg tega pa k sodelovanju povabimo tudi naše glasbenike in zborovodje, ki nekako menjaje vstopijo v poglobljene priprave in projekt občasno obogatijo tudi s kakšnim novim delom. Zelo sem hvaležna vsem, ki so prispevali k uspehom koncerta s svojimi idejami, skladbami, s sodelovanjem in z nastopi. Hvala in poklon pa velja tudi tistim, ki so po drugi svetovni vojni slovensko pesem na Koroškem dvignili iz prahu in pepela, jo negovali in ohranjali naprej – na tej osnovi je lahko nastal in se razvijal osrednji koncert KKZ od leta 1972 naprej.

Ali vam je kateri od koncertov ostal posebej v spominu?
Zalka Kelih-Olip: Spominov je veliko. Najlepši so tisti, ko je bila dvorana nabito polna in so ljudje še čakali pri blagajni, da bi prišli do vstopnice. Česar se kot prireditelj veseliš, je tudi to, da publika odhaja s koncerta obogatena in zadovoljna. Prava posebnost teh koncertov so vsebine, ne samo nastopi, ki se jih veselijo brez dvoma vsi nastopajoči. Koncerte smo posvečali besednim ustvarjalcem, skladateljem, osebnostim iz kulturnega in političnega življenja koroških Slovencev. Na oder so prišle imenitne skladbe naših domačih skladateljev, nastajale so nove. S hvaležnostjo se na tem mestu spominjam vseh, ki so oblikovali te koncerte, kar pa je samo del njihovega dela. Zbori delajo stalno, nekateri zborovodje več let in desetletij. To je občudovanja vredno in je treba enkrat postaviti v ospredje. KKZ kot osrednja organizacija je nit, ki jih povezuje in jim daje možnost nastopanja. Veselimo se te naloge.


Ste glavna urednica zbornika, ki je izšel ob 50-obletnici. Zakaj ste se odločili za zbornik?

Zalka Kelih-Olip: Načrtov je bilo veliko, bili pa smo v situaciji, da takrat zbori sploh niso vadili. Kako naj načrtuješ kaj posebnega – to smo si ja za jubilej želeli? Kako naj naštudiraš z zbori še kakšno jubilejno skladbo, ki naj bi nastala? Bolj se je bližala odločitev, bolj smo morali uvideti, da to ne bo izvedljivo, kar bi si želeli. Od vsega začetka pa smo si rekli, da v vsakem primeru lahko pripravimo dokumentarni film in jubilejni zbornik, ki nista odvisna od spreminjajočih se ukrepov zaradi pandemije. Tako smo začeli zbirati gradivo za »Pogled nazaj« – Koroška poje 50 let v oddaji »Dober dan, Koroška« in za jubilejni zbornik. Nastala sta dva lepa in bogata dokumenta.


V zborniku različne osebnosti pišejo tudi o tem, kaj jim pomeni Koroška poje. Kaj pa pomeni vam osebno?
Zalka Kelih-Olip: Če eno prireditev spremljaš skoraj štiri desetletja, najprej manj, potem bolj intenzivno, ti to seveda veliko pomeni, tudi v tem smislu, da zanj skušaš navdušiti še druge. Večkrat sem komu rekla, da mora vsak koroški Slovenec vsaj dvakrat na leto priti v Celovec – marca na Koroška poje in 8. decembra v Mestno gledališče. To pa ne samo zaradi koncerta oz. gledališkega praznika samega, temveč zaradi dogodka, druženja, občutka, kako je lepo, če slovenska pesem in beseda napolnita največji koncertni oz. gledališki oder na Koroškem. To je balzam za naše duše. Če mi je uspelo koga o tem prepričati, me to zelo veseli.

Ime Franceta Cigana kot zlata nit

Ob prvi obletnici smrti Franceta Cigana se je želel zbor Gallus spomniti svojega ustanovitelja in skupno s Krščansko kulturno zvezo in Zvezo pevskih društev so pripravili Slavnostno akademijo v nedeljo, 27. 2. 1972 v Domu glasbe v Celovcu.

To so bili »prvi koraki« vigrednih koncertov Krščanske kulturne zveze, ki jih je tik pred zlato obletnico ustavil virus. Tako v Domu glasbe ni odmevala vesela pesem, zgodovina petdesetih let je zbrana v zborniku Koroška poje 50 let.

V prvem delu so zapisi mnogih posameznikov in osebnosti javnega življenja, ki so kot soustvarjalci ali poslušalci vsa desetletja spremljali vsakoletno pestro vigredno pevsko dogajanje v Domu glasbe.

V obširnem delu Kronologija koncertov so našteti vsi koncerti, z datumi, temami in nastopajočimi. Iz leta v leto se kot zlata nit prepleta ime Franceta Cigana.

Ob jubilejih ali obletnicah so predstavljeni koroški besedni ustvarjalci in skladatelji (Milka Hartman, Anton Nagele, Pavle Kernjak, Silvo Mihelič …) in druge osebnosti kulturnega dogajanja med koroškimi Slovenci. Poseben poklon je v In memoriam Jožetu Ropitzu, Jožko Kovačiču in Hanziju Gabrielu, ki so bili tesno povezani s koncerti Koroška poje.

Bogato slikovno gradivo, veliko ga je prispeval Vincenc Gotthardt, in statistike o skupinah in zborovodjih zaokroži pregled petdesetih let vigrednih koncertov Koroška poje.

Zbornik je skupek spominov in gotovo zasluži, da ga vzamemo v roke.

Na voljo je pri Krščanski kulturni zvezi in v obeh celovških knjigarnah.

»Pesem nas bo povezovala, krepila in reševala,« je dejal France Cigan.

Marija Gruškovnjak