Bojan Schnabl je skupaj s svojo materjo Katjo Sturm-Schnabl izdal Enciklopedijo slovenske kulturne zgodovine na Koroškem. Enciklopedija z novimi gesli širi znanje in odkriva nova spoznanja o Slovencih na Koroškem. Šest let po objavi te eEnciklopedije ostaja odprto samo eno vprašanje: zakaj avtorja nista prejela kakih znanstvenih priznanj, denimo Zoisovo nagrado ali zakaj na celovški univerzi ne razmišljajo o ustanovitvi katedre, ki bi se ukvarjala s koroškoslovensko kulturno zgodovino? Povod za pogovor z Bojanom-IIijem Schnablom je bil njegovo predavanje v Slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju o Celovškem polju.

Nad 1600 strani v treh knjigah s 1000 gesli – to je enciklopedija, ki je leta 2016 izšla pri ugledni založbi Böhlau. Kaj nastajanje take enciklopedije naredi s človekom? Se svet spremeni ob urejanju gesel in predvsem, je gledanje na koroške Slovence enako kot pred tem?

Bojan Schnabl: Kot prvo-imenovani znanstveni urednik Enciklopedije sem imel privilegij, da sem bil skozi ves čas nastanka v intenzivnem znanstvenem dialogu z vsemi avtorji in avtoricami gesel. Ob tem sem dodatno dobršen del sekundarne literature, ki so jo le-ti citirali, sam še enkrat pregledal. Izredno veliko sem se naučil in prišel do novih spoznanj, zlasti pa do novih vprašanj, kar je v znanosti pogosto še pomembnejše. Tako sem lahko identificiral področja, ki jih do tedaj znanost ni ali ne v zadostni meri raziskovala. Posledično pa sem napisal dobršen del inovativnih gesel, ki so izpolnile številne vrzeli na raznih področjih. S tem šele sem lahko bistveno razširil prvotni, zelo tradicionalni koncept dela, ki je bil osnovno omejen na jezik in literaturo do leta 1938. Dodal sem ne samo sodobno sociolingvistiko ali pa sistematično izdelal tako pomembno interkulturno relevantno terminologijo. Dodal sem tudi številne teme in biografije osebnosti, ki niso ustrezale tradicionalnemu črno-belemu zgodovinopisju. S tem sem pa sam svoje poglede diferenciral ter identificiral in presegel določene kognitivne disonance. Ob izidu sem dobil zlasti od kulturnih delavcev s terena posebej prisrčen feedback, ker so po mojem občutili, da sem ne le koroškim Slovencem, ampak Koroški s to širšo znanstveno metodo vrnil del zgodovine.

Celovško polje, to ni le geslo v enciklopediji, ampak je odslej tudi pojem, ki ga je treba enakovredno zapisati ob Rož, Podjuno in Ziljo. Kako zelo te ta pojem navezuje na domači kraj in zakaj je pomembno, da ta pojem uporabljamo?

Bojan Schnabl: Že Wittgenstein pravi, da jezik vpliva na naše dojemanje sveta. To še posebej velja za pojme, ki jih uporabljamo, torej za terminologijo, med katere šteje pojmovanje pokrajin. Ne nazadnje zaradi tega so se generacije domačih kulturnih in političnih delavcev zavzele za dvojezične krajevne napise.

Če so torej na primer slovenski dialektologi uporabljali nediferencirani pojem »rožansko narečje« in ta pojem še bolj nekritično prevedli v »Rosentaler Dialekt«, kaj mislite, kako je to učinkovalo na razumevanje samega obstoja jezikovne skupnosti zunaj Roža? To velja za avstrijske koroške Slovence prav tako kot za Slovence v Sloveniji (in njihovo »intelektualno elito«). Zlasti pa tudi za nemško govoreče sodeželane. Celovško polje kratko malo ni obstajalo v slovenski znanosti! »Klagenfurter Feld« je povsem ustaljen pojem avstrijske geografije, torej obstaja. Ko sem pa prvič znanstveno utemeljil pojem »Celovško polje«, sem naletel skorajda na srditi odpor med »znanstveno« skupnostjo tu in med t. i. »prijatelji koroških Slovencev«. Do danes, šest let po izidu Enciklopedije, pojem ni zapisan v elektronski verziji Slovarja slovenskega knjižnega jezika in pojem »Rož« ima le-tam izredno nestrokovno opredelitev. Torej v slovenskem knjižnem jeziku Celovško polje ne obstaja in tudi ne v skupni zavesti.

Nekaj časa ste živeli v Franciji. Kako mislite, bi bili sprejeti kot enciklopedist ali kot pesnik, kar tudi ste, recimo v Parizu?
Bojan Schnabl: Če si v Franciji enciklopedist in pesnik, uživaš najvišje družbeno priznanje. In moje francoske pesniške zbirke so mi povsod odpirale vrata in srca in bil sem deležen velike simpatije.

S čim si služite kruh, kaj je ostalo nedokončano?
Bojan Schnabl: Šel sem, to je res, nova službena pota in to je lepo. Morda bi moral narediti participativni fundraising za svojo knjigo o Bosni, saj založbo bi že imel. Še večji izziv pa bi bil, da najdem možnost objave svojih francoskih pesmi, ki sem jih napisal v dialogu z umetnostnimi deli zlasti slikarstva, tako da je ob vsaki pesmi prikazana tudi dotična slika. V muzeju Guggenheim v New Yorku so pravkar zaposlili svojega muzejskega poeta pesnika. Torej sem povsem v mednarodnem trendu. Morda se kdo najde, ki se zanima za eno ali za drugo knjigo.

Vincenc Gotthardt