Organisation / Organizacija

Nedelja

Izreden čut za proporcijo

Stanko Schest v Kulturnem domu v Pliberku še do 8. decembra razstavlja svoje s svinčnikom narisane portrete z naslovom »Podobe v črno belem«. 

Izreden čut za proporcijo

Na kaj ob risanju misli, je vprašanje. Njegov odgovor: »Za božjo voljo. Pri risanju se koncentriraš na to, kar delaš in na nič drugega ne moreš misliti.« Tako odgovarja Stanko Schest, ki v Kulturnem domu v Pliberku še do 8. decembra razstavlja svoje s svinčnikom narisane portrete z naslovom »Podobe v črno belem«.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Stanko Schest (Nedelja)

Svinčnik trdote HB. List s tremi zvezdami v formatu A3 ali A2. Več Stanko Schest ne potrebuje. Vse drugo ima: izostren pogled za proporcijo ter izreden čut za natančne črte realističnega slikanja obraza. »Zgled sta mi slikarja Albrecht Dürer in Raffaelo Santi.« Samo ta dva. Njune slike pozna. »Natančne so in v njih se zelo jasno vidi, kaj sta naslikala.« Tudi slike Stanka Schesta morajo biti natančne. Gre za portrete oseb, ki jih riše od svoje mladosti. Pravi, da jih je »namalal«. Ampak natančno. Gre mu za pravo svetlobo v očesu portretiranega in sploh mu gre pri vsakem portretu za izraz v očeh. »Če tega ne zadeneš, je mimo in treba je začeti znova.« In spet se začenja s prvimi minutami, iz katerih največkrat nastane tudi osem ur, da je portret v črno-belem končan. Slike v črno-belem so za Stanka Schesta merilo. Tu gre za kontrast, ki ga v barvah ne najde. »Črno-beli portret te potegne vase. Ne moreš iti mimo njega. Vsak ga pogleda. Pa tudi akt v črno belem je nekaj drugega. Ima tisti poseben čar, ki ga v barvah zaman iščeš.«

Schest riše portrete sosedov, sorodnikov, manj znanih občanov in tudi takih, ki so v središču pozornosti. Ve, kdaj je treba potegniti zadnjo črto, in ve tudi, kdaj mu je slika spodletela. In če je treba kar večkrat začeti znova, enkrat je portret tako dokončan, kakor si ga sam predstavlja. »Portret mora imeti dušo,« pravi in ta duša »nastaja iz malenkosti, ki postanejo očesu vidne v črtah najrazličnejših debelin, dolžin, ravnin in vijug«. Za Stanka Schesta mora imeti dobra slika v sebi nekaj, česar ni mogoče videti na prvi pogled. »To se razkriva počasi in vedno znova, med belim in črnim. V teh prehodih postaja svet neskončen«.

Milan Piko je bil vesel, ko je v Kulturnem domu v Pliberku predstavil javnosti delo slikarja Stanka Schesta iz Strpne vasi. Slikar sam ni želel stopiti v javnost, ampak kdor vse življenje riše portrete, jih poklanja sorodnikom, znancem, je že malo tudi sam kriv, če postaja pritisk za prvo razstavo vedno močnejši. Vsi so vedeli za njegovo ustvarjanje, sedaj so to tudi videli. Izvedeli pa so tudi, da ga je želja po ustvarjanju spremljala vse življenje. Na začetku je bilo svarilo očeta: »Tako trdo kot umetnik ne boš živel. Najprej se izuči poklica.« To je storil. In sedaj, ko je v pokoju, Stanko Schest pripravlja drugo razstavo. Ta bo februarja 2019 na občinskem uradu v Šmihelu. vg