»Zvočnost jezika: glasba in literatura« – To je bilo geslo letošnjega pisateljskega srečanja na Obirskem, ki je iskalo odgovor na vprašanje, kako literatura lahko postane glasba in do kakšnih sprememb prihaja na poti do tja. Na to so odgovarjali Danilo Katz, dolgoletni vodja glasbene skupine Voxon, kantavtor Jani Kovačič in svobodni umetnik in glasbenik Nikolaj Efendi.

Zbrane je pozdravila predsednica Društva slovenskih pisateljev in pisateljic Amina Majetić. Da je pesnica in hkrati tudi glasbenica, je dalo letošnji temi posebno noto. Zbranim je v pozdravnih besedah dejala, da jo ta tema tudi osebno navdihuje, saj je zadnjih sedemnajstih letih »kot glasbenica preživela na odru in z mladimi ustvarjalci, ki sem jih imela čast spremljati pri pisanju besedil, ki so jih nato uglasbili.« Poudarila je, da glasba močno zaznamuje njeno življenje. »Glasba sama po sebi je balzam za dušo, zdravilo za marsikaj, obenem pa zahteva predanost in odrekanje. Posvetiti življenje glasbi in posvetiti življenje literaturi, ima veliko skupnega – oboje prinaša ure samote, v katerih umetnik ali umetnica strne svoja čustva v nekaj, ker je pripravljen deliti z drugimi, četudi to ni vedno lahko.«

Zbrane je pozdravil Avguštin Brumnik, predsednik Slovenskega prosvetnega društva Valentin Polanšek. Tudi njegov kratek nagovor, v katerem je izpostavil dve obirski osebnosti, je bil poln glasbe. Osebi sta bili duhovnik Tomaž Holmar in učitelj in pisatelj Valentin Polanšek. Oba sta v glasbi zapustila močne sledi. Tomaž Holmar je skrbel za kakovostno cerkveno petje, Valentin Polanšek pa je pisal pesmi in skladal. In ker je bila tokrat tematika glasba, se je osredotočil samo nanjo: Obirski ženski oktet, Obiski pevski zbor, Smrtnikovi bratje, MoPZ Valentin Polanšek, Klika, Obirčki. Je treba povedati še kaj več?

Danilo Katz se je spraševal, kdaj besedilo postane pesem? Ugotovil je, da literarni tekst še ni besedilo za pesem. Povedal pa je tudi, da je dobro, če sodelujeta pesnik in glasbenik. Omenil je Petra Svetina in Stefana Thalerja. Če se dve taki osebi dobita in skupaj nekaj ustvarita, potem je čisto jasno: spremenilo se je začetno besedilo in najprej zamišljena glasba je tudi drugačna, vse skupaj pa je lahko mojstrovina. Ker tudi sam piše besedila in piše glasbo, ve, »zelo redko se zgodi, da besedilo tako ostane, kot je bilo na začetku. Na koncu se nam zdi logično, da besedilo ne more biti drugačno, kot je.« Rekel je tudi, da nikdar ni od vsega začetka jasno, kdaj je najprej besedilo in kdaj je najprej glasba, »jasno pa je, vsako besedilo ima svojo melodijo, to enostavno čutiš«. Poudaril je tudi, da je glasba pri posredovanju jezika ključnega pomena. Glasba daje besedilu in jeziku, v katerem je napisano, dodatno globino. Ni se pa tudi izognil umetni inteligenci. Na osnovi vabila ji je dal navodilo, naj napiše besedilo in glasbo. Umetna inteligenca je to storila v 51 sekundah. Napisala mu je pesem z besedilom, ki traja tri minute. Kar spevno se je slišal ta poskus. Refren je bil: »Zvenijo note, plešejo besede«, Danilu Katzu je pri tej pesmi manjkalo duše, nekoliko pa je bil tudi v skrbeh, ko se je vprašal, če bodo to naše nove pesmi?

Glasbenik Nikolaj Efendi, ki nastopa po vsej Evropi in poje pesmi v slovenščini, je dal vpogled v nastajanje njegovih pesmi. Ugotovil je, »da inspiracija redko pride sama od sebe, pride šele tedaj, ko ji odpreš vrata«. Pri njem nastajata besedilo in melodija hkrati. Napisal je več albumov, vsak ima svojo temo. »Besedilo ni nikoli pomen, je tudi melodija. Če pišem en album, imam občutek, da nastajajo otoki, ti pa niso osamljeni, ampak skupaj tvorijo večjo pokrajino. Kdor piše roman, gradi veliko celino, jaz pa zemljevid, ki sestoji iz več otokov. Če pišem glasbo, si pojem v telefon in sestavljam digitalni arhiv. Svoje frekvence naravnam na sprejem in dam prostor, da me muza poljubi. Ko pride ideja, jo takoj zapišem in spet pozabim, da sem prost za naslednjo novo. Če potem berem in poslušam svoje ideje, je to zame kot dnevnik, ki ga je napisal nekdo drug.« In kako je, ko predstavi svoje delo na odru kot glasbenik? »Ko sta kompozicija in besedilo končani, se odlepi od mene in na odru zaživi novo življenje. Šele ko publika moje delo sprejme, je dokončano.« Kaj ostane? »Umetnost nastane, ko spustiš kontrolo in se predaš toku. Pesmi niso produkti ampak procesi.«

Kantavtor Jani Kovačič je pri Kovaču vzel v roke svojo kitaro in pokazal, kako se slovenščina obnaša v različnih glasbenih žanrih: v srednjeveških pesmih, v šansonu, v bluesu, … Kovačič je rekel, da je jezik Franceta Prešerna melodiozen, izjemno zvočen je Janez Menart, pa še Janija Oswalda je omenil … Potem je brenkanje in petje nadaljeval.

Ženski vokalni trio (Hanca Pörtsch, Rozka Tratar-Sticker in Tereza Krautzer) s harmonikarjem (Georg Errenst) so združile besedo in glasbo in zazveneli sta tudi dve pesmi Andreja Kokota. Srečanje je izzvenelo s kratkočasnim in bogatim pregledom razvoja Društva slovenskih pisateljev, ki ga je pripravila Lidija Golc. Posebej je opozorila na glasbeni del vsakoletnih pisateljskih srečanj. Kako zelo se je z vsem srcem pripravila s pregledovanjem arhivskega materiala na ta njen nastop, so vsi zbrani izvedeli prav v zaključnem stavku: »Povedala sem samo en odstotek«. Pa je že v tem »enem odstotku« toliko zanimivega povedala.

Vincenc Gotthardt