Mogočno je v cerkvi v Škocjanu zadonela pesem »Marija skoz življenje« pri rekviemu za pokojnega župnika Mirka Isopa, ki je v tej fari deloval 48 let. Škof Jože Marketz, ki je vodil rekviem ob navzočnosti velike družine duhovnikov, je s podatkom, da je bil rajni Mirko Isop na Plešivcu njegov vzgojitelj, opozoril na to, kako so bili mnogi zbrani pri slovesu zelo tesno povezani z duhovnikom, ki se je poslovil v večnost. Škof je poudaril, kako tesno je bil povezan s svojo domačo Lebnovo družino v Št. Jakobu, vendar je želel biti pokopan v Škocjanu v duhovniškem grobu. »V preteklih skoraj 50-ih letih ni bil samo vaš župnik, ampak je bil del vaših družin. Z vami se je veseli ob veselih trenutkih in žaloval ob žalostnih. Tu med vami ni bil le službeno, tu je živel svoje duhovništvo, tu je pustil svoje srce. Z njegovo smrtjo se končuje pomembno poglavje te župnije. Najlepša zahvala za njegovo delovanje pa je, da ohranimo vero, ki jo je oznanjal, ter da ostanemo ljudje molitve.«

Rekviem za rajnega je s pesmijo oblikoval cerkveni zbor Gorotan iz Šmihela pod vodstvom Franca Opetnika. Lepo so donele tudi pesmi, ki so jih zbrani žalujoči peli skupaj z zborom v iskreni zahvali osebnosti, ki je mogočno zaznamovala župniji Škocjan in Kamen.

Marija pomagaj! In Marija je pomagala.

»Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!« – Tako je apostol Pavel zaključil 2. pismo Korinčanom. Te besede berila so hkrati izročilo in priporočilo rajnega župnika Mirka Isopa. Vsa leta se je trudil, da bi vsem posredoval božjo milost in ljubezen. Duhovniška identiteta je globoko zasidrana v skrivnost presvete Trojice. Troedini Bog se v duhovniku zakramentalno upodablja, tako da postane njegovo življenje živ odsev božje milosti: Kakor Kristus, ki prejema od Očeta in deluje v moči Svetega Duha.

Tako je tudi Mirko Isop dostikrat neopazno in požrtvovalno, v utrujenosti in naporu, v bolezni in žalosti sprejemal duhovniško poslanstvo kot službo Bogu in njegovemu ljudstvu.

Osebno sem srečal rajnega, ko je prišel kot prefekt na Plešivec. Ni bil moj vzgojitelj, je pa zbiral slovenske dijake. Hvaležen sem mu, da bil je eden tistih, ki mi je odpiral zakladnico slovenske književnosti. V knjižnici na Plešivcu ni bilo slovenskih knjig. Kako pridemo do knjig? Pisal je raznim založbam in prosil za donacijo. Uspešno. Tako sva se peljala v Ljubljano in pripeljala kar lepo število leposlovnih knjig na Plešivec. Ljubezen do slovenske besede mi je ostala.

Pozneje sem postal njegov naslednik kot kaplan v Dobrli vasi in bil deležen sadov njegovega dušnopastirskega delovanja. Zelo blizu mu je bilo mladinsko delo in poživitev vere odraslih. Uspešno je pridobival mnoge za tečaj cursilla – najprej v Dobrli vasi in nato tudi v Škocjanu.

Čeprav tega niso vsi opazili, smem reči, da je živel bolj skromno. Kar si je s tem prihranil, je radodarno daroval.

Tako je napisal p. Pedro Opeka iz Madagaskarja: Zelo me je prizadela ta nenadoma smrt našega izrednega in velikega dobrotnika. Svetniški duhovnik, ki je veliko pomagal našim revnim družinam na Madagaskarju. Ostal bo nepozaben v naših srcih in molili bomo za njegov večni mir in pokoj. Njegovo duhovniško delo in ljubezen – deliti z najbolj revnimi brati in sestrami – bo za vedno vpisano v nebesih. Dragi sobrat duhovnik Mirko Isop v Božjem Kraljestvu varuj naše delo med revnimi otroki, ki so bili Jezusu Kristusu najbolj priljubljeni.

Prav tako je kot član Sodalitete vedno podpiral naš Dom v Tinjah in misijone, ne da bi o tem kaj govoril. Naj mu Bog poplača, kar je dobrega storil za nas vse.

Nad nami je Kristus na križu. V prejšnjih časih so prav na nedeljo Presvete Trojice priromali verniki sosednih župnij sem v Škocjan in častili ta križ. V težkih časih so našli tolažbo in pomoč. Pred Križanega sem v cerkev se je zatekal tudi on, kadar je bil ranjen in razočaran. In začutil je kakor arški župnik: »Duhovništvo je ljubezen Jezusovega Srca.«

Vsi vemo, da je imel pokojnik globok odnos do Marije, Božje matere. V zadnjih letih je skoraj vsak mesec – po možnosti 13. – odhajal na Brezje k Mariji Pomagaj. Njegova ljubezen do Marije izhaja – ne le, a tudi – iz njegove osebne življenjske zgodbe. Na oznanilu o smrti piše: rojen 18. avgusta 1942 v Kitzingenu v Nemčiji. Da, tako je bilo. – Da, res je bilo tako, da so nacisti aprila 1942 njegove starše skupaj z mnogimi drugimi koroškimi Slovenci izgnali iz njihovih domov in jih preselili. Mati je bila takrat v petem mesecu nosečnosti. Neizmerno trpljenje in negotovost glede tega, kam naj bi jih odpeljali, je vse močno prizadela. Strahov in skrbi, ki pestijo nosečnico, izpostavljeno samovoljnosti in nasilju nacistov, si verjetno ne moremo v celoti predstavljati. Ali obstaja rešitev v tej brezupni izpostavljenosti? Marija pomagaj! In Marija je pomagala.

Naš župnik Mirko je umrl v noči s 24. na 25. maj. V cerkvenem koledarju se 24. maja praznuje praznik Marije z Brezij. Letos je bil zaradi binkošti prenesen na 25. maj.

In ko mu je srce obstalo, je izdihnil:

»Ne občutim več bridkosti,

duša polna je radosti;

Razvedri se mi srce, kadar se ozrem nate, kadar se ozrem nate.

Oj, pokliči me Gospa, v tempelj svojega srca, v tempelj svojega srca.«

Jože Valeško

Mirko Isop

Ob duhovniški gomili

Zlati žarki jesenskega sonca

so otožno pobožali Tvoje zadnje domovanje,

preden ga je sprejela dobra mati zemlja v svoje odprto naročje.

Rdeči nageljni – poslednji pozdrav žalujočih – so božajoče pokrili

temno skrinjo zemeljske minljivosti.

Kolikokrat si stal pred odprtimi grobovi

in slednjič blagoslavljal umrlo seme večnega vstajenja.

Ob tem si petdeset let oznanjal:

Če pšenično zrno ne pade v zemljo,

ne more obroditi sadu.

Naša domovina je v nebesih. Od tam pričakujemo

našega Zveličarja.

Kdor vame veruje bo živel, četudi umrje.

Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki.

takrat pa iz obličja v obličje.

Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, vstopi v veselje

svojega Gospoda.

Tvoje prepričljivo oznanjevanje je bilo globoko zasidrano

v neomajni veri. Oznanjal si, česar nisi mogel razumeti

in razumeval si v jeklenem zaupanju v Božjo resnico.

In sedaj?

Dobil si vtisnjen pečat potrjenja: razodeta Ti je bila Večna Resnica.

S hvaležnim nasmehom se boš oziral na prehojeno pot

zemskega potovanja.

V večnem hvalospevu boš slavil Neskončnega,

v katerega ljubeče naročje se je vrnilo Tvoje svečeniško življenje.

Nerešeni vprašaji Tvojega minljivega življenja

so našli neizogiben odgovor Božje Previdnosti.

Vse boleče temine, vsa gramozna pota, vse nerazumljivo trpljenje

so bili zapečateni z alelujo večnega in nepopisnega veselja.

Mirko Isop je bil tudi pesnik. Nekaj pesmi je objavil v Nedelji, vse pa je uredil in zbral v obširni mapi. Iz te je vzeta tudi zgornja pesem.

Ob pogrebu Mirka Isopa, 1. junija 2026, v Škocjanu

Pokojni gospod Mirko Isop je pogosto romal k Mariji Pomagaj. K njej se zatekal že od dijaških let, posebej kot bogoslovec. Sam je povedal ob svoji zlati maši, ki jo je pri Mariji Pomagaj obhajal 30. junija 2018, in ko je leta 2009 nevarno zbolel, je nekaj dni pred operacijo poromal k Mariji Pomagaj in se priporočil Materi Božji. Pri Materi Božji sem imel občutek, da se je nežna roka dotaknila moje rame in notranji glas je dejal ‘Ne boj se, jaz ti bom pomagala.’ Kot izraz zahvale za ozdravljenje je mesečno romal k Mariji Pomagaj in prejemal tudi zakramente. Običajno je romal k Mariji Pomagaj na 13. dan v mesecu, ko se spominjamo prikazovanj v Fatimi na Portugalskem.

p. Robert Bahčič, rektor Slovenskega Marijinega narodnega svetišča