V cerkvi v Št. Vidu so se v nedeljo, 16. januarja, spomnili nepozabnih žena: matere Terezije Mičej in hčerke Terezije Mičej, ki sta izgubili svoje življenje januarja 1945. Spomnili so se tudi pokojnih Fini Kraut in Adele Polluk, kot so zapisali: pogumnih žensk našega kraja.

Pred desetimi leti so pri cerkvi v Št. Vidu v Podjuni postavili spominsko ploščo za Tereziji Mičej. Philipp Jernej, pobudnik projekta za spominsko ploščo, je podal zgodovinski pregled. Mati Terezija Mičej se je rodila 2. 9. 1884, hčerka Terezija Mičej pa 25. 9. 1922. Hčerka Terezija je bila zelo krea-tivna in pevsko nadarjena. Od očeta Andreja, ki je znan kot »slepi organist«, se je naučila orglati v cerkvi. Potem pa je prišel težek čas. Philipp Jernej to opisuje tako: »Z "anšlusom" 1938 je šlo marsikaj v izgubo, npr. identiteta. Odtlej ljudje v javnosti niso več smeli govoriti slovensko, zbor v cerkvi tudi ni več smel peti slovensko. Z raznarodovanjem naj bi Slovence čim prej ponemčili.« Nadalje pravi: »V tem času je šlo v izgubo dobro sosedstvo. Vaščani niso bili več tako pripravljeni pomagati drugim, niso več hoteli skupaj preživljati prostega časa ali praznovati skupno. Iz prijateljev so postali sovražniki. Nekateri na vasi so ovadili druge, prišlo je do prepirov in nasilja. Preprosti ljudje, tudi Mičejeva mati in hčerka Terezija, so se morali tedaj vsak dan odločati usodno politično. Tako je nekega večera leta 1944 potrkal nekdo na vrata Mičejeve hiše. Ženski sta odprli. Pred durmi je stal partizan. Dali sta mu jesti in mu ponudili možnost za prenočitev. To pa je bilo prepovedano, za to je bila predpisana smrtna kazen. Partizana, ki je maja 1944 prenočil pri Mičeju in se tam najedel, so krvniki ujeli in mučili. Pri tem je izdal več članov uporniškega gibanja, med njimi Mičejevo mater in hčerko Reziko.«

Philipp Jernej navaja, da sta bili po obtožnici nacističnega ljudskega sodišča mati Terezija Mičej in hčerka Terezija obdolženi, da sta na začetku leta 1944 večkrat dopustili, da so prenočili partizani v hiši, in da sta jim dali jesti. »6. januarja 1945 je bila v Celovcu obravnava proti dvanajstim osebam, med njimi so bili Mičejeva mati, hčerka Terezija in Štefan Kumer. Obravnavo je vodil zloglasni krvnik sodnik Roland Freisler iz Berlina. Tretjič je že sodil na Koroškem. Izrekel je že več sto smrtnih obsodb, med njimi proti najpomembnejšim članom odporniškega gibanja v tretjem rajhu. Tudi selske žrtve je dal obglaviti aprila 1943.«

Obe, mati in hči, sta poudarili krščansko vzgojo in krščanski svetovni nazor, piše Philipp Jernej: »Samo teden po izrečeni obsodbi so mater Terezijo Mičej in njeno hčerko Terezijo Mičej prepeljali v Gradec, kjer so ju obglavili 12. 1. 1945 na deželnem sodišču. Andrej Mičej se je moral dolgo truditi, da je država priznala, da sta bili njegova žena in hčerka žrtvi nacistične diktature. Šele leta 2009 je Republika Avstrija preklicala krivično obsodbo in s tem rehabilitirala tudi Mičejevi žrtvi.«

Predsednik SPD Danica Samo Wakounig je letos januarja, ob 77-obletnici usmrtitve, po sv. maši v svojem govoru povedal, da ga je pred nekaj časa zdaj žal že pokojna Adele Polluk prosila, »da z njo sooblikujem spomin na Terezijo Mičej mater, in Terezijo Mičej, hči, dve preprosti ženski iz naše fare, trdni Slovenki, kot ju je označil Mičejev oče, ki sta bili mučeni in umorjeni, zaradi pomoči pri uporu, ker sta se zastavljali za konec nesmiselnega morjenja, za več strpnosti in človečnosti.«

Samo Wakounig se še dobro spominja odkritja spominske plošče »tukaj pred cerkvijo v Št. Vidu. Vilmoš Švarc je bil prve dneve kot volunter tukaj pri nas. Mrzlo je bilo tisti dan, 12. novembra 2012. Veliko ljudi se je zbralo. Trajalo je. Pa vendar nas plošča zdaj že skozi deset let opominja na našo zgodovino, z regionalno navezanostjo nas konkretno vključuje, nagovarja in se s tem dotika nas in naše prihodnosti.« Spomnil je tudi na to, da je umetnik Manfred Bockelmann leta 2018 upodobil Terezijo Mičej s pokončnim pogledom, usmerjenim v prihodnost. »S fasade celovškega deželnega arhiva nas njena slika spremlja in daje še posebej vidno podobo tudi številnim drugim ženskam in moškim, ki so zaradi nacistične propagande in vseh okoliščin trpeli in umrli.«

Samo Wakounig je poseben spomin namenil še dvema ženama, ki sta se poslovili lani. Fini Kraut, »Terezijina sestra, ki je ni uspela osebno spoznati, a jo je, kot piše sama, spremljala skozi težko, globoko vtisnjeno zgodovinsko zapuščino v svoji družini, in Adele Polluk, ki se je leta in desetletja borila za žrtve nacističnega nasilja.« Njen domači kraj, Št. Vid, ji je bil še posebej pri srcu.

»Še naprej se ustavimo – vedno znova – ob plošči, ki nas najbolj neposredno spominja na norosti preteklega stoletja in nas opominja, da naj gradimo mostove, do soseda, do soljudi,« je svoj govor zaključil Samo Wakounig.

Sveto mašo je daroval župnik Hanzej Rosenzopf, prepevali so mladi iz Št. Primoža.

Mateja Rihter