Vigredni čas je za Heleno Breitfuß-Valeško najlepši čas. Okrog njene hiše v Pliberku že cvetijo prve vigredne rože. Na okenskih policah pa že rastejo paradižniki in paprika. Zadovoljno opazuje, kako iz semena, ki ga je sama pridobila, zrasejo sadike. Sadike so prispodoba za njeno delo kot socialna delavka: nekatera semena vzklijejo, druga tudi ne. Tudi to se je naučila sprejemati v teku let.

Po študiju na Socialni akademiji na Dunaju je Helena Breitfuß-Valeško odšla študirat psihologijo v Solnograd. Ob študiju je sprva kot prostovoljka delala na področju svetovanja za obsojence. Kasneje se je zaposlila kot socialna delavka. Kljub službi, je bila odločitev, da se vrne domov na Koroško, zanjo preprosta: za svoja dva otroka je želela, da bi odraščala v dvojezičnem okolju, s prepevanjem slovenskih pesmi v otroškem zboru in z dvojezično šolo. Po vrnitvi na Koroško se je Helena Breitfuß-Valeško zaposlila spet kot socialna delavka pri društvu »Neustart«. Od takrat spremlja mlade, ki so naredili kaznivo dejanje, dela pa tudi z odraslimi, ki so bili v zaporu ali prejeli pogojno kazen. V zadnjih letih največ svojega delovnega časa posveča mladim, ki so jih zvabila mamila, »ki še niso odvisni, a že konzumirajo droge.« Mlade, ki jih je vedno več, po koroških šolah v svetovalnico napotijo ravnatelji, profesorji ali šolski zdravniki. Cilj svetovanja je za Heleno Breitsfuß-Valeško, da mlade s pogovori in nasveti odvrne od konzuma mamil. »Čeprav kajenje kanabisa ni legalno, se mladi obnašajo, kot da je to legalno. Žalostno je, da mladi brez mamil ne znajo biti veseli. Dolgčas jim je. V konzumiranju mamil pa vidijo pozitivne učinke, polasti se jih dobra volja. S časom postanejo leni in izgine motivacija za vsakršno delo.« Heleni Breitfuß-Valeško se zdi, da v takih pogovorih prevzame vlogo staršev, ki pogosto ne vedo, kaj delajo njihovi mladoletni otroci po večerih in ob koncu tedna. »Vsi se moramo poskrbeti za naše otroke, jih spremljati do praga odraslosti, potem pa spustiti v samostojnost.« To spremstvo staršev pogosto pogreša pri svojih klientih. 

Že trinajstletni prihajajo v njeno svetovalnico. Z nekaterimi uspe odvrat od mamil, drugi pa v teku let segajo po vedno močnejših mamilih in postanejo odvisni. Na Koroškem je število smrtnih slučajev zaradi mamil zelo visoko. Za odvisnike pravi Helena Brreitfuß-Valeško: »Imamo žal v koroških bolnišnicah samo dva terapijska prostora«. 

Vseeno ali so njeni klienti mladi zasvojenci od mamil ali tisti, ki so zagrešili kaznivo dejanje. V vsakem vidi Helena Breitsfuß-Valeško najprej človeka. »Za tiste, ki jim je spodletelo, je pomembno, da se soočajo s svojim dejanjem, popravijo škodo in potem skupaj pogledamo kako naprej. Sami morajo urediti svoje življenje, jaz jim lahko samo svetujem, pokažem pot in pomagam.« Pomaga jim poiskati službo, »da se vživijo v delovni vsakdan, zaslužijo lastni denar, najdejo kolege in dobijo pohvalo od šefov.« Če se to posreči, sta zadovoljna oba – klient in ona. In z veseljem pripoveduje zgodbo klienta, ki je bil večkrat v zaporu in je bilo njegovo življenje polno težav. Nekega dne pa ji je rekel: čez pet let bom imel majhno hišico in mizarsko delavnico. Helena Breitfuß-Valeško tega ni mogla verjeti. Ni mu pa hotela vzeti vizije in ga je podpirala v tej njegovi viziji. Po petih letih jo je res poklical in sporočil, da je njegova vizija postala resničnost. Svojo nekdanjo socialno delavko Heleno Breitfuß-Valeško je prosil, da mu pomaga priti do obrtnega dovoljenja, kar je uredila z veseljem. Številne so življenjske zgodbe, ki jih je spremljala, do gotove mere tudi sooblikovala in jih vodila na »pravo pot«. 

Svoja pota pa Helena Breitfuß-Valeško, ki je bila vrsto let komentatorka našega cerkvenega lista, rada opravi s kolesom ali vlakom. V službo se vozi z vlakom – to je »njen čas za počitek, branje knjig, pogovor, pletenje nogavic, včasih pa tudi za spanje.« Krajše poti po Celovcu in doma v Pliberku pa opravi s kolesom. Sploh je kolo njen zvesti spremljevalec od malih nog. Za 60. obletnico rojstva pa je prejela posebno darilo: popravljeno kolo njene mame. »To je najlepše darilo, spomin na našo mamo.« 

Micka Opetnik