V božični prilogi Nedelje za leto 2017 smo objavili naslednji prispevek, ki smo ga napisali ob 150. koncertu – organizira jih duhovnik v bolnišnici Marian Schuster – v kapeli bolnišnice v Beljaku. V njem gre za glasbo, pričakovanja, upanje in vero v adventu, ki najde svoj višek v božični noči. Noči globokega upanja in doživetje vere se lahko zgodijo vsak dan. Preberite.

Noč je lahko neskončna. Za bolnišnico velja to še posebej, kjer tudi dnevi za marsikoga niso posebej svetli. V adventnem času so noči in dnevi v bolnišnici še enkrat drugačni. To velja za vsakogar, tako za zelo verne in tudi za neverne. V teh dneh se v življenje ljudi na bolniških posteljah še posebej močno v razna razmišljanja zapiše beseda pričakovanje. V ospredje stopi spomin na šege in navade, na tišino, na sveče s svojim toplim plamenom, na polnočnico, na skoraj tiho izgovorjene besede najbližjih, na sveti večer. Takrat noči niso bile neskončne, prav tako dnevi ne. Bil je poseben čas.

Nekateri ta posebni čas v adventu in tudi sveto noč preživljajo v bolnišnici. Sredi teh neskončnih noči pa je tudi prostor za duhovnost in je tudi čas za pesem. Marian Schuster je dušni pas-tir v bolnišnici v Beljaku. Ima svojo pisarno, a njegova centrala je kapela, od koder odhaja med bolnike na oddelkih bolnišnice. Zelo močno dojema tišino in bolečine prav v adventnem času. »To je seveda poseben čas, poln pričakovanja, povezan s skupnostjo v družini in je lahko tudi spomin na čas posebej žalostne izkušnje osamelosti. Za bolnika je ta čas še enkrat poseben čas. Je čas pričakovanja na izboljšanje zdrav-stvenega stanja in je čas iztrganosti iz družinske domačnosti, ko je ob pol petih zvečer že tema in postaja noč neskončna.« To je ena stran, ki jo doživlja Marian Schuster kot duhovnik v bolniš-nici v Beljaku. Zaznava pa tudi še dva druga odtenka. Čas okoli božiča je tudi čas, ko nekateri svoje starejše družinske člane oddajo v bolnišnici, da lahko praznike praznujejo brez motečih nebogljenih stranskih glasov starejših ljudi v družini. Schuster tudi pozna ljudi, »ki v tem času prav iščejo bolnišnično skupnost, da so dan in noč oskrbovani in niso sami«. Ta čas, pravi Marian Schuster, je res nekaj posebnega.

Neverjetna tišina. Da noči in dnevi niso neskončno dolgi in tišina ne mori, za to je našel Marian Schuster zdravilo v klasični glasbi. Pred 15 leti, ko je bila dokončana nova kapela v bolnišnici, je slučajno prišlo do nastopa glasbene skupine Ensemble flessibile. V tej skupini so takrat nastopili Christoph Hofer, Magdalena Kaaser in Andrea Aigner. Po nastopu se je pojavila želja »na glasbenem področju kaj narediti za bolnike«. Ta želja je stara 15 let in na prvo adventno nedeljo letos je bil v kapeli bolnišnice izveden 150. koncert. Pod sojem prve sveče na adventnem vencu visoko nad oltarjem je nastopila Vokalna skupina Gallina. Marian Schuster, ki stoji v kapeli čisto zadaj, išče še med koncertom prave besede, kako opisati trenutek med eno in drugo pesmijo te vrhunske dekliške vokalne skupine. Pa mu le uspe v čutno dolgi jasni tišini: »Poslušaj to neverjetno tišino.« In ob pogledu na vseh 150 koncertov mu ostanejo samo besede: »Glasba ima božjo dimenzijo.« Več ne more reči, še odmevajo melodije preteklih koncertov s svetovno znanimi glasbeniki ali pa mladimi mojstri, ki jim je ponudil prostor, da se predstavijo v tej največji koroški koncert-ni dvorani z najmanjšim odrom pred oltarjem umetnika Giselberta Hokeja. Največja dvorana zato, ker popoldanske nedeljske koncerte prenašajo v vse bolnišnične sobe »in so neverjeten korak v tišino glasbe«.

Glasba spreminja bolnišnico. Glasba povezuje ljudi na kraju, kjer obvezujejo rane. »Glasba ima blažilno moč, glasba ne pozna meja, ne državnih, ne jezikovnih, glasba celi rane, obvezuje in povezuje.« Močna postaja glasba predvsem v adventu in na sam božični večer tudi pri nedeljskih svetih mašah in pri polnočnici. Pesem je pomemben del liturgije. Še posebej za polnočnico na sveti večer. Letos bodo izvedli Mozartovo pastoralno mašo s štirimi pevci, orglami, dvema violinama in čelom. »Glasba ne povzdigne liturgije le v tej noči v nekaj zdravilnega in blažilnega.« To je posebna maša. Lahko se zgodi, da se oglasijo telefoni zdravnikov in sester, ki so tudi pri polnočnici, da pohitijo k ljudem v sobah, ki jih kličejo na pomoč. Potem se klicani odpravijo iz kapele, ki je osvetljena samo s svečami v blesteče luči bolnišničnih prostorov. V tej noči berejo berila zdravniki in vsem v kapeli je jas-no, če mora kdo odhiteti na oddelek h kakemu bolniku, je to tudi dvojna molitev, ne samo petje.

Umetniška vodja Vokalne skupine Gallina Ana Erčulj s svojimi pevkami ne nastopa v adventnem času vedno v kaki kapeli bolnišnice in njihovega petja tudi ne prenašajo med bolnike v bolnišnici, opisuje petje v tem prostoru in v tem času takole: »Posebej je za nas to, da so na koncertu navzoči tudi bolniki, ki koncert spremljajo prek ekranov v svojih sobah. Navadno je tako, da se premalo posvečamo bolnikom, šele takrat, ko zbolimo sami, si želimo samo eno in sicer, da bi ozdraveli. Tako nas ta koncert posebej poveže z bolniki. Nam je tudi seveda v poseben užitek peti v kapeli s tako prijetno akustiko za izvajanje vokalne glasbe. Vsak koncert je tudi za nas nekaj posebnega, saj si izvajanja glasbe ne predstavljamo kot rutine. Uspešnost in doživetost koncerta je odvisna tako od ambienta, poslušalcev in njihovih emocij ter našega doživljanja trenutka, časa in prostora.«

Neskončno v zvenu in barvi. Nadalje ugotavlja Ana Erčulj, da petje v bolnišnici bolnikom prinaša veselje in radost. »V času poslušanja in predajanja glasbi lahko pozabijo na svoje bolečine, saj ima glasba tudi zdravilno-terapevtski učinek. Verjetno je to odvisno tudi od vsakega posameznika. Glasba ima moč, da ljudi lahko spomni na določene dogodke, osebe, z njo na dan privrejo spomini, se zbudijo asociacije, … Glasba ima vsekakor duhovno komponento, nosi moč ozdravitve in krepi duha.« Popolnoma jasna pa je v odgovoru na vprašanje, v čem je glasba močnejša od besede in molka? »Glasba, še posebej vokalna glasba, je močnejša prav zato, ker besedi dodaja zven in tišini barvo.«

Gostota svete noči. Marian Schuster preživi sveti večer in prve ure naslednjega novega dne v bolnišnici. V kapeli se v tišini pripravi na praznovanje Jezusovega rojstva. Potem se umakne. Odpelje se v svoje stanovanje, da tam pokadi, tako kot je od doma navajen in če mu čas dopušča, se pelje v Rožek na grob svojih staršev. »Božič je zame polnočnica,« pravi in nadaljuje: »To praznovanje z glasbo daje sveti noči posebno gostoto. Simbolično lahko rečeš, da se Boga lahko primeš, ki je v tej noči postal beseda in meso. Mene bolj nagovori stara verzija, da je Bog meso postal, ne Bog je človek postal, ker meso je tisto, kar je absolutno človeškega, in še prav posebej pride to do izraza v bolnišnici, ker se tu zdravi bolno meso. To se je zgodilo v tej noči, da je Bog meso postal, ki se ga lahko primeš. To je meso, ki je lahko dobro ali slabo. Ker je Bog meso postal, nas je iz te mesenosti, ki je minljiva, povzdignil na božjo raven. Rešil nas je iz mesa, ki je minljivo, nebogljeno, grešno in tudi sveto. Tukaj v bolnišnici imajo zdravniki in zdravnice opraviti z mesom, ki ga obvezujejo, zdravijo, to meso zna tudi razmišljati, občutiti, trpeti, odpuščati, žalovati, zdraviti …. To je, kar spada k temu večeru, in to me popolnoma izpolni.«

Marian Schuster se večkrat znajde v kapeli, v katere oltarju je zapisan tudi slovenski stavek: »Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt?« Da, bolnišnica je kraj, kjer je v središču razmišljanja tudi minljivost. »Predvsem v božičnem času smemo doživeti, da smo od Boga ljubljeni in sprejeti. To je tudi treba vedeti, če je bolezen neozdravljiva in gre proti koncu življenja. Upati in verovati smemo, da še ni izrečena zadnja beseda in se bo naše meso spremenilo v božjo dimenzijo, za katere nimamo več besed.« To dimenzijo lahko samo slutimo. Morda še najbolje ob Jezusovem rojstvu na sveti večer. In glasba lahko neskončni noči dodaja zven in tišino misli.

Vincenc Gotthardt