V življenju Deve Zwitter igrajo jeziki posebno vlogo – slovenščina kot materni jezik pa brez dvoma največjo za identiteto in za osebni razvoj. »Doma, v družini in s starimi starši smo govorili slovensko. Nemščine sem se naučila v vrtcu in zelo dobro se še spominjam, da tedaj sploh nisem razumela, da drugi otroci in vzgojiteljice ne govorijo slovensko, saj je bil moj svet do tedaj izključno slovenski. Spominjam se tudi, da mi je bil na začetku v vrtcu vedno ob strani moj brat. Ker je bil leto in pol starejši in je že obvladal nemščino, sem bila na začetku lahko deloma v njegovi skupini.«

Po Slovenski gimnaziji se je šolala še v Italiji in opravila zrelostni izpit na Evropski gimnaziji v Vidmu. »Šele ko sem se v Italiji z velikim naporom in vedno s slovarjem v roki učila italijanščino, sem se zavedala, kakšen dar sem prejela od svojih staršev, da so me naučili slovenščine. Za to bom njim in starim staršem vedno hvaležna. Prepričana sem, da brez odraščanja v dvojezičnem okolju ne bi razvila takega zanimanja in odprtosti za druge jezike in kulture,« pripoveduje Deva Zwitter, ki danes govori poleg slovenščine in nemščine tudi angleško, italijansko in francosko ter ima splošno znanje nizozemščine in španščine. »Moj cilj je, da se naučim še romanes. Vsi jeziki so na svoj način edinstveni in nam odpirajo nov svet. A določene besede v maternem jeziku, slovenščini, so tako čarobne, da pomena in občutka ne moremo prevesti. Slovenska beseda, naš materni jezik, nas doseže na čustveni ravni neposredno pri srcu.«

Z mojega vidika je nujno potrebno, da najdemo nove, širše in sodobnejše pristope za razvoj manjšine in ohranjanje kulturne dediščine.

Že v mladosti je občutila dosleden smisel za pravičnost, zato se ji je zdel primeren študij prava. »Ker sem sama pripadnica manjšine, sem se hotela zavzemati za šibkejše v naši družbi, za osebe, ki nimajo zagovornikov in zagovornic. V poklicu in študiju sem se ukvarjala s človekovimi pravicami, še posebej s pravicami beguncev in otrok.« Za študij prava se je odločila tudi zato, »ker pravo omogoča, da se branimo in emancipiramo. Manjšinske pravice – in to ne samo naše – se še danes kršijo in še vedno se moramo boriti, da uveljavljamo svoje zagotovljene pravice. Ustavno sodišče je v preteklosti igralo posebno vlogo pri zaščiti manjšinskih pravic. Z mojega vidika je nujno potrebno, da najdemo nove, širše in sodobnejše pristope za razvoj manjšine in ohranjanje kulturne dediščine. Ključno je, da zagotavljamo kakovost in kontinuiteto izobrazbe v slovenščini in pospešujemo uporabo manjšinskih jezikov na uradih in v medijih. Dvo- in večjezičnost morata postati tudi v javnem prostoru nekaj samoumevnega in biti pozitivno sprejeti,« je prepričana Deva Zwitter, ki ima za seboj tudi izkušnjo življenja in dela na Nizozemskem. »Čas na Nizozemskem je bila edinstvena izkušnja. Čim sem imela lastno kolo, sem se zelo dobro znašla in odkrivala deželo. Na Nizozemskem sta potrebni fleksibilnost in inovativno mišljenje zunaj predalčkov – to je nekaj, kar bi tudi rada ohranila.« Na avstrijskem veleposlaništvu v Den Haagu je prevzela predvsem multilateralne agende in se ukvarjala z mednarodnimi sodišči, kot so Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) in Mednarodno kazensko sodišče (ICC). »Obiskala sem na primer delovna srečanja Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW) ravno v času vojne v Siriji, kjer je bilo kemično orožje zločinsko uporabljeno proti civilnemu prebivalstvu. Osebno sem videla, kako so obtožili in nato obsodili bivšega predsednika Radovana Karadžića zaradi genocida, zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov. V krutem svetu je tolažba in daje upanje spoznanje, da nihče ni nad pravom in da pravičnost ob koncu dostikrat le prevladuje – tudi če traja dolga leta. V spominu so mi ostali javni govori veleposlanikov in veleposlanic Kanade, kajti del teh govorov je vedno v manjšinskem jeziku.« Na veleposlaništvu je podpirala avstrijskega veleposlanika med drugim pri poganjanjih za proračun na Mednarodnem kazenskem sodišču. »S to izkušnjo sem pozneje pričela delo na Mednarodnem kazenskem sodišču kot 'budget officer'. Če sedaj pomislim na delo v Den Haagu, je bilo zame najlepše, da sem sodelovala pri delu s kolegi in kolegicami iz več ko 140 držav z različnimi izobrazbami – od pravnikov do prevajalcev in tehnikov.«

Sedaj je Deva Zwitter zaposlena kot parlamentarna sodelavka poslanke v državnem zboru Olge Voglauer. O tem pravi: »Zelo zanimivo je delati na področju manjšinskega prava, ker se lahko identificiram s tematiko in s prizadevanji. Veseli me, da je sedaj, ko so zeleni del zvezne vlade, več možnosti za ozaveščanje o manjšinskih temah in aktivno sooblikovanje manjšinske politike na zvezni ravni. Z Olgo Voglauer imamo v državnem zboru kompetentno poslanko, ki je zelo vztrajna in dosledna ter se ne bori samo za slovensko narodno skupnost, temveč za vse avstrijske manjšine. Mislim, da je po dolgem času spet prelomno obdobje in priložnost, da se spremenijo stvari na bolje. Tega trenutka ne smemo zapraviti. Napredki na področju manjšinskega prava so nujno potrebni in sedaj je priložnost, da se uresniči korak za korakom vladni sporazum, ki prvič namenja celo poglavje s pozitivnimi pobudami za manjšine. Pomemben prvi korak je bil že uresničen s podvojitvijo finančnih podpor.«

Osebno bi si Deva Zwitter želela, da se vsi politiki in političarke v večji meri zavedajo odgovornosti, še posebej do bodočih generacij. »Potrebujemo nove vizije in strategije, ki jih je treba skupno oblikovati. Na kocki so naš obstoj, naša identiteta in naš materni jezik. Pri tem bi si želela več stvarnosti, profesionalnosti in skupnih ciljev v prid manjšin – osebni interesi ne smejo biti v ospredju. V veliki meri je odgovornost pri nas samih. Nikoli pa ne smemo prenehati opozarjati, da ima Republika Avstrija zgodovinsko odgovornost in pravne zaveze do manjšin in da mora tudi uprava izpolnjevati svoje dolžnosti. Zakone je potrebno dinamično razvijati v duhu časa, da lahko še naprej izpolnjujejo svojo nalogo za zaščito in razvoj manjšin.«

Potrebujemo nove vizije in strategije, ki jih je treba skupno oblikovati. Na kocki so naš obstoj, naša identiteta in naš materni jezik.

V prostem času Deva Zwitter rada bere, posluša glasbo, se ukvarja s športom in uživa v naravi. »Moja strast pa so potovanja. Pred nekaj leti sem potovala po Etiopiji, kar je bilo nepozabno, saj so bile moje osebne izkušnje povsem drugačne od predstav, ki sem jih imela poprej o tej državi. Čas v tujini je bil ključnega pomena za moj osebni razvoj.« Tako se v večji meri zdaj zaveda svojih korenin ter ceni kulturno bogastvo v Avstriji in po svetu.

Mateja Rihter