Angelika Mlinar je bila prva koroška Slovenka v Evropskem parlamentu in sedaj je prva koroška Slovenka, ki je postala ministrica. Na sedežu Službe Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko smo se pogovarjali o njenih načrtih na področju črpanja sredstev iz Evropske unije, o povezovanju Avstrije in Slovenije ter o tem, koliko koroške Slovenke je ostalo v ministrici Republike Slovenije.

Razprave o vašem imenovanju za mesto ministrice brez resorja, pristojno za razvoj, strateške projekte in kohezijo, je marsikdo spremljal s težkim srcem zaradi nesmiselnih argumentov, v katerih so vas označevali kot tujko. Kako ste se vi počutili ob tem?
Angelika Mlinar: Dejstvo je, da me je Državni zbor Republike Slovenije potrdil in da je to v širšem evropskem kontekstu zelo velik korak, tudi v smislu razumevanja vseh dimenzij Evropske unije. Na to smo lahko zelo ponosni. V Sloveniji imamo manjšinsko vlado, to je vlado, ki v parlamentu nima absolutne večinske podpore. Z vidika parlamentarizma in čisto objektivno to predstavlja še bolj razgiban in intenziven dialog. V Sloveniji se predlagani ministri predstavijo pred pristojnim delovnim telesom, na t. i. hearingih, tega v Avstriji ni, saj predsednik države potrdi vlado. Kot stranka NEOS smo se v Avstriji vedno zavzemali za takšne hearinge. Zaradi tega je bil zame to zanimiv proces, saj je z vidika parlamentarizma to del demokratičnega postopka. Glede komentarjev, ki so spremljali celoten postopek, pa bi rekla le to, da mora vsak posameznik prevzeti odgovornost za to, kar pove in česa ne pove. Ne sedim danes tukaj kot ministrica in tudi nisem tam sedela kot kandidatka samo kot posameznica, ampak seveda predstavljam tudi narodno skupnost. To sem večkrat povedala tudi med zaslišanjem. Narodna skupnost ima dobre možnosti, da vzpostavimo drugačno strategijo, drugačno sožitje, drugačen dialog med matico in narodno skupnostjo.

Ko ste bili izvoljeni v Državni zbor Republike Avstrije, kjer ste vedno uporabljali tudi slovenščino, ste kot popotnico za novo delovno dobo parlamentarcem dali afriško misel: »Besede so lepe, toda kokoši nesejo jajca.« Kakšna je vaša popotnica na začetku ministrske dobe?
Angelika Mlinar: Ta afriška misel še vedno drži. Tudi sedaj, na tej poziciji, se moram dokazati na zelo kompleksnem in odgovornem področju. Tukaj gre zelo konkretno za črpanje evropskih sredstev in Strategije razvoja Slovenije 2030. To je zelo odgovorna naloga, saj se nanaša na razvojne potenciale države, na našo skupno prihodnost.

Kaj bi bili za vas uspehi, kaj želite v tem mandatu doseči?
Angelika Mlinar: Republika Slovenija mora čim bolje počrpati kohezijski denar, ki je na voljo, uspešno implementirati zadane projekte, kar mora biti smotrno. In seveda, čaka nas še ena odgovorna naloga – pripraviti se na naslednjo finančno perspektivo 2021–2027, zanjo pa ustrezne strategije, v upanju, da bo sredstev v naslednjem finančnem obdobju za Slovenijo na voljo čim več in predvsem, da bodo porabljena na čim bolj učinkovit način.

Živite tako rekoč med dvema državama. Sedaj ste državljanka tako Avstrije kot tudi Slovenije. V čem so razlike med tema državama, kako jih sami doživljate? V čem so podobnosti, ki nas združujejo? Kako je biti Slovenec v Sloveniji in kako na Koroškem?
Angelika Mlinar: Skoraj vse svoje poklicno življenje sem živela v trikotniku: Avstrija–Slovenija–Bruselj, pravzaprav to zelo dobro simbolizira kontekst Evropske unije. Kot koroška Slovenka lahko rečem, da je bilo zelo zanimivo in evforično obdobje, ko se je Slovenija osamosvojila in ko se je priključila v Evropsko unijo. Imela sem veliko čast in priložnost, da sem takrat neposredno sodelovala pri tem procesu. Tedaj si nisem mislila, da se bom kdaj vrnila na odgovorno funkcijo, kjer bom lahko sooblikovala usodo države. To je zame kot koroško Slovenko izjemno darilo. Vsi, ki smo odraščali kot koroški Slovenci in koroške Slovenke, vemo, kaj to pomeni. Na Koroškem sem odraščala v 70-ih, 80-ih letih. To je bil lep čas, a kar se tiče narodne skupnosti, je bilo vedno težko biti koroški Slovenec ali koroška Slovenka – tako na Koroškem, kot potem tudi v času, ko sem bila v avstrijskem Državnem zboru. Vedno sem pozdravila v slovenščini: »Spoštovane kolegice in kolegi« ter zaključila govor s »Hvala lepa« in že to je bilo preveč za nekatere. Ob vsem spoštovanju in vsem, kar čutim do Avstrije, ker je to država, v kateri sem odraščala, lahko rečem, da mi daje Slovenija več »prostora« in se čutim bolj celostno sprejeto.

Koliko koroške Slovenke je torej ostalo v ministrici Republike Slovenije?
Angelika Mlinar: Sem koroška Slovenka in to vedno bom. Verjamem, da bodo tisti koroški Slovenci, ki se deklarirajo za koroške Slovence, to tudi ostali. Sicer nas je malo in bi potrebovali okvir, da bi lahko zadihali in se razcveteli, a verjamem, da bomo ostali. To velja tudi zame, ne glede na to, kakšna bo moja politična, poklicna ali osebna pot.

V čem je slovenska narodna skupnost na Koroškem lahko zgled Slovencem v Sloveniji?
Angelika Mlinar: Mislim, da se je slovenska javnost prav zaradi dogajanja pred zaslišanjem za ministrico in ob njem začela bolj zavedati, kaj pravzaprav pomeni, če se moraš res boriti za slovenščino. Če živiš kot pripadnik večinskega naroda, tega koncepta nimaš, in ga ne občutiš, ker to ni potrebno. Za nas v manjšinskem narodu pa je to vsakdanji boj. Vsakdo ima možnost, da se asimilira in prilagodi in tako preneha s to borbo, ali pa se bori naprej. Mislim, da moramo prav politiki stremeti k temu, da ne bi bilo več tako naporno biti pripadnica ali pripadnik narodne skupnosti. Vemo, da je sedaj lažje, kot je bilo 20 let nazaj, vsekakor pa smo še oddaljeni od tega, da bi lahko narodna skupnost zadihala in se tudi začela razvijati naprej. Vse življenje sem poslušala govorjenje o mostu in zelo sem hvaležna Avstriji, da mi je uspelo obdržati avstrijsko državljanstvo. Ni bilo povsem jasno, ni bilo niti povsem verjetno, da mi bo to uspelo. Ko sem bila poslanka v Evropskem parlamentu, me je uradna Avstrija dostikrat prosila za podporo. Seveda sem bila pripravljena to podporo dati, če je bilo to v okviru mojih političnih prepričanj in možnosti. Gre za vzajemno lojalnost. Tudi za našo narodno skupnost je to zelo pomembno, saj je to velika simbolika. Moramo se zavedati, da imamo tako možnost pozitivnega razvoja.

Leta 2016 ste za Nedeljo napisali reportažo o beguncih z naslovom: »Žice ne bodo rešile problema beguncev«. Na Dunaju ste organizirali konferenco Lampedusa sreča -Traiskirchen, obiskali ste otok Lampedusa in »balkansko pot«. Koliko še spremljate usode beguncev?
Angelika Mlinar: S to temo sem se veliko ukvarjala in sem bila precej zavzeta, a obenem je to težka in kompleksna tema, njeno reševanje pa je odvisno od mnogih dejavnikov in ljudi. Točno pred enim letom sem bila januarja z novinarko časopisa Kurier v Grčiji, v Moiri. Vsi sedaj govorijo o tem begunskem centru, pred enim letom so bile razsežnosti katastrofe skoraj ravno tako velike kot sedaj. Kot Evropa bomo še zelo obžalovali tamkajšnje dogajanje in ignorantski pristop. Begunski center je namenjen 2500 ljudem, a še pred enim letom jih je bilo pet tisoč. Imeli so samo enega zdravnika. Predstavljajte si ženske, ki so šle rojevat v bolnišnico in so se po treh dneh z dojenčki vrnile v begunski center, v katerem ni bilo niti tekoče vode. Katastrofa! To se tiče nas vseh. Jasno mora biti, da ne smemo več dopustiti, da ljudje umrejo, utonejo pred našimi vrati. To nima veze s tem, da bi odprli vse meje. Gre za organizacijo in gre za človeški pristop. Ne strinjam se s tem, da smo zaprli balkansko pot. Kaj to pomeni? Da lahko ljudje utonejo v Egejskem morju? To je naša skrb in to je naša odgovornost. To pozicijo sem zastopala tudi pred petimi leti. Vsi smo vedeli, kaj nas čaka, vsak, ki je hotel videti, je videl, ampak nihče se tega ne loti. Gledajo na kratkoročne politične uspehe, se ozirajo na skrajno desnico in vsi vemo, da to vodi samo v katastrofo.

Tudi koroški Slovenci in Slovenke vidijo svojo prihodnost v močni Evropi. Kako torej razvijati regijski prostor s potrebno evropsko, državno in narodno identiteto? Kako ustvariti življenjski prostor, ki bo nudil perspektivo in več upanja tudi mlademu rodu?
Angelika Mlinar: Kot narodna skupnost smo v situaciji, ki je na eni strani zelo obetavna, ker smo zelo visoko izobraženi. V Avstriji smo najvišje izobražena skupina, enostavno zato, ker je bila lojalnost do Slovenske gimnazije tako velika, da so starši pošiljali otroke v gimnazijo, s tem so pridobivali izobrazbo mature in šli potem naprej študirat. Naš odstotek akademikov je daleč nad povprečjem. Istočasno pa to pomeni, da ljudje zapuščajo Koroško ali pa vsaj podeželske regije, živijo v mestih in se ne vračajo več na podeželje in deloma tudi ne več na Koroško, in to je za narodno skupnost izziv. Treba je ponuditi perspektivo in upanje mladim, da se bodo tudi naprej naseljevali tam, kjer smo koroški Slovenci. To je izziv, s katerim se sooča skorajda čisto vsaka država, da so obmejne regije podhranjene, oziroma da imamo efekt urbanizacije. Alpsko-jadranski prostor ima možnosti in tudi delamo na tem, nimamo pa še razvite zlate formule. Tudi v Službi Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko se soočamo s tem, imamo lahko dobre projekte in to moramo razvijati naprej.

Mateja Rihter