Pred 25-imi leti ste napravili prve redovne obljube in postali član salezijanske skupnosti. Kaj vas je takrat navdušilo za redovništvo?

p. Stanko Cusin: Že v mladih letih mi je Gospod položil v srce željo, da mu sledim kot duhovnik. Ko sem šel v Canisiusheim v Horn, da bi nadoknadil maturo, sem imel pomislek: Bom to zmogel? Canisisusheim so vodili salezijanci. Nagovoril in oblikoval me je njihov odnos do ljudi, posebej še do mladih. Sobivanje v skupnosti so oblikovali ljubeznivost, človečnost, družinskost, veselje in pobožnost in odločil sem se, da posvetim življenje Bogu kot salezijanec. 

Kratko časa ste bili kaplan v celovški fari Št. Rupert in nato odšli na Dunaj. Katerim nalogam se danes posvečate na Dunaju?

p. Stanko Cusin: Od leta 2014 sem upravitelj študentskega doma Don Bosco Salesianum. V poletnem času vodim dom kot hotel. Sprva nisem bil siguren, če je to moja poklicanost. Vse naložene naloge sem izročil sv. Jožefu. Brez blagoslova od zgoraj nič ne gre. Sem pa tudi spovednik v stolnici. To je zelo lepa naloga in vabim slovensko govoreče vernike, da pridejo k spovedi. Skupaj s sobratom pa oskrbujeva sestre sv. Frančiška, kar ima že dolgo tradicijo. 

Že več let delujete v velemestu Dunaj. Katerim izzivom se stavlja duhovnik pri oznanjevanju evangelija v velemestu?

p. Stanko Cusin: Največji izziv pri oznanjevanju evangelija v velemestu je: Kako prodre Jezusov nauk do človeških ušes ob hrupu in blisku luči. Duhovniki smo sami evangelij. Na nas naj ljudje, ki hitijo za udobjem in lažnivimi ideali, spoznajo, da sta pomembna umiritev in razmislek o tem, od kod prihajam in kam sem na poti. Zdi se, da ljudje ne bežijo le pred Bogom, temveč ga ne dojemajo več kot Očeta in Stvarnika. Ljudje se ne počutijo več kot od Boga ustvarjeni otroci. Zato manjka večkat hvaležnost za vse, kar imamo. V mojem otroštvu v Rinkolah so nas učili, da ni vse samoumevno in da moramo biti Bogu hvaležni. V spoštovanju do Boga se zrcali tudi spoštovanje do človeškega življenja. 

Moje duhovniško poslanstvo v današnji družbi je, da rešim svojo dušo in duše, ki mi jih je Bog zaupal.

Pred 15-imi leti ste v domači fari Šmihel obhajali novo mašo. Kje vidite svoje poslanstvo kot duhovnik v današnji družbi? 

p. Stanko Cusin: Frančišek Saleški je dejal: Cveti, kjer si vsajen. Moje duhovniško poslanstvo v današnji družbi je, da rešim svojo dušo in duše, ki mi jih je Bog zaupal. Kako rešiti duše? Da živim iz zakramentov, še posebej iz evharistije in sprave. Poslanstvo ni v tem, da z oblastjo opravljam službo, temveč da služim s ponižnostjo in v ljubezni do Boga nosim vsakdanji križ. K temu spada moj odnos do sobratov, uslužbencev, študentov, gostov in vseh ljudi, ki jih srečavam. 

Vera in versko življenje igrajota v življenju ljudi vedno bolj stransko vlogo. Kako danes v družbi, v kateri prevladujeta potrošništvo in udobje, posredujete ljudem bogastvo vere?

p. Stanko Cusin: Vera je vedno dar milosti, ki se razvije iz milosti krsta, in ta dar moramo negovati, da vera ne ugasne. V pogovoru skušam posredovati našim uslužbencem bogastvo vere. Ko jih mučijo skrbi, jim svetujem, da se podajo v hišno kapelo k molitvi ali prejmejo zakrament sprave. Vedno skušam ljudi, ki jih spremljam, opozoriti na križ. Križ je vrelec usmiljenja in odrešenja. Moja naloga kot redovnik je, da oznanjam Kristua križanega in vstalega. 

Salezijanci ste močna redovna skupnost. Vsako leto se veselite novomašnikov. Katera redovna načela odlikujejo vašo redovno skupnost, da se mladi radi radi pridružijo vaši skupnosti?

p. Stanko Cusin: Smo drugi največji moški red na svetu. Vsako leto imamo veliko mašniških posvečenj. Ampak tudi pri nas se število krči. Letos imam dva novomašnika, to je zelo lepo. V tradiciji Philipa Nerija je imenoval Don Bosco svoje vzgojne ustanove »Oratorium«. To ni le molitveni prostor, to je obenem kraj igre in razvedrila, skupnega učenja in izobraževanja, skupnega življenja in dela. Vse potrebe mladih in njihovi darovi naj bi tu imeli prostor in služili razvoju mladih. Naša prisotnost, biti tu in biti zraven z mladimi, kaže, da stojimo mladim pozorno, s podporo in zaupanjem ob strani. Mladi čutijo, da jih jemljemo resno, in doživijo sprejetost, varnost in radi sprejmejo krščanske vrednote, ki so potrebne za njihov osebni razvoj. 

Pogovarjala se je Micka Opetnik.