»Čim več dela imam na kmetiji in na poljih, tem boljši sem v šoli.« Tako je svoje delo spojil prizadevni veroučitelj na gimnaziji in biološki kmet Daniel Schöffmann iz Št. Ilja.

Veroučitelj Daniel Schöffmann ima pred veliko nočjo kar precej dela, tako v šoli, kakor tudi doma na kmetiji, ko se prebuja narava. V postnem času s svojimi učenci in učenkami pripravlja razne projekte, letos v postu so naredili inštalacijo za Jezusov grob s prti in pepelom, pri tem pa doda, »da je gimnazija na Plešivcu posebna šola, da lahko veliko ustvarjam z mladino in ji nazorno posredujem vero«. Gimnazija na Plešivcu je glede verouka edinstvena, na celotni šoli sta se samo dva učenca odjavila od verouka. Tako so pred nekaj leti v cerkvi uprizorili pasijonsko igro: »In to z mojim doslej najtežavnejšim razredom. Učenci so se vživeli v igro, veliko so prispevali sami in tako podoživeli vero na koži. Dijaki morajo radi sodelovati, potrebujejo konkretno sporočilo.« Poklicna pot Daniela Schöffmanna je nekoliko neobičajna. Izučil se je za električarja in se nato odločil, da naredi maturo na večerni šoli. Po maturi je študiral teologijo, saj je v fari zelo rad delal z birmanci in ministranti. Pri tej odločitvi pa je imel veliko pomoč pri nekdanjem šentiljskem župniku Lovru Petričiču. »Učil me je latinščine in grščine, pomagal mi je tudi pri zgodovini in mi tako pomagal, da sem odprl oči za novo. Ko je videl, da me delo z mladino v fari navdušuje, me je spodbujal za ta poklic,« pravi Schöffmann, ki se je po študiju eno leto učil slovenščine v Ljubljani in naredil državni izpit. Sedaj je veroučitelj na Plešivcu in enkrat na teden v valdorfski šoli v Celovcu in to z dušo in telesom. »Zame je pomembno, da vero posredujem konkretno. Danes sem prinesel s seboj staro kovinsko vedro in nekaj drv, v njem smo zakurili listke, na katere smo zapisali slabosti. Tako učenci konkretno vidijo dejanja in občutijo vero.« Ideje črpa v šoli, s kolegi, doma na kmetiji.

Daniel Schöffmann ni samo motiviran veroučitelj, je tudi strasten kmet. »Biti kmet, je več kot dobiti in dajati, ne gre mi za nikakršen dobiček, in imaš vedno cilj pred seboj,« pravi. Pred skoraj desetimi leti je doma prevzel kmetijo, čeprav si tega prej ne bi mogel predstavljati. Oče in mati mu še pomagata, prav tako tudi brata. »Skupaj delamo in tudi skupaj zaslužimo, to je moje geslo,« pravi Schöffmann in nadaljuje, »seveda potrebujem pomoč, in če mi kdo pomaga, mu za to delo plačam.« Delo na kmetiji, ki po njegovih besedah ni zelo velika, ga čaka zjutraj in zvečer, poleti je seveda več dela na poljih. Ima pa posebno filozofijo glede kmetovanja. Pred dvema letoma je kupil koze in se začel specializirati na kozje mleko, ker ima vedno več ljudi težave z laktozo. Tudi pri kokoših, trenutno jih ima okoli 150, se drži pravila, da so čim več na prostem in da so lahko stare. Nadaljnja posebnost kmetije je, da živali ne dobivajo umetne krme. »Vsa krma je biološka, imam vse dobo organiziramo, da lahko krmim živino z biološkimi »odpadki«, predvsem s solato in kruhom. Tudi škropiv ne uporabljamo, saj imamo v naravi vsa zelišča za kakšno bolezen,« je prepričan Daniel Schöffmann, ki stavi na naravno kmetovanje. V hlevu so še krave in svinje, pridelujejo pa tudi krompir. Stranke pridejo domov, v šoli so največji odjemalci kolegi, pa tudi do strank se od časa do časa zapelje in prodaja naravne in odlične izdelke: skuto, maslo, mleko, kruh in krompir. Z majhnimi koraki obnavljajo kmetijo, tudi pri kmečkih strojih ima Daniel Schöffmann svojo filozofijo. Ker kot majhen kmet ne dobiva veliko subvencij, mora premišljeno kupovati stroje, večinoma niso najnovejši in jih popravijo sami. »Pri nas v Št. Ilju ni več veliko kmetij, kajti majhen kmet ne more kar tako preživeti. In tudi politika subvencij se je vedno bolj zaostrila, težko je priti do subvencij, če pa želiš preživeti, moraš imeti velike stroje,« pravi in zato vedno premišljuje o novih izdelkih. 

Ob vsem delu in obveznostih Daniel Schöffmann vedno najde čas, da se zavestno posveča otrokoma. Družina je zanj najpomembnejša, z ženo Cindy se že veselita rojstva tretjega otroka. »Zelo pomembno je, da hčerki Fiona in Antonia odraščata na kmetiji, pod skupno streho s starimi starši, v stiku z naravo, to je zelo dragoceno.«  

Gabi Frank