Lutkovne predstave iz različnih evropskih držav, delavnice, najrazličnejše tehnike in večjezičnost so zaznamovali letošnji mednarodni lutkovni festival Cikl Cakl, ki je potekal od 17. do 21. oktobra v Šmihelu.

Najprej so sanje, potem potovanje. Na koncu je sreča, da si prehodil skrbi, da je pred tabo gneča novih poti. Tako je opisal Milan Dekleva nastajanje vsakršne gledališke in lutkovne predstave. Na mednarodnem lutkovnem festivalu Cikl Cakl 2018 v Šmihelu so številni obiskovalci – 2200 jih je bilo – podoživeli nastajanje predstav. Sedem lutkovnih skupin s pol Evrope – Italijani, Španci, Danci, Estonka, Slovenci in Avstrijci so se predstavili s svojimi nagrajenimi produkcijami.

Njihovo lutkovno ustvarjanje so sprva vodile sanje o izjemni in enkratni predstavi. Snovanje idej, izdelovanje lutk in scene, dodajanje glasbe, giba, koreografije in besedila je pomenilo skrb in potovanje. Sreča ob uspešni premieri jih je vodila na gostovanja. Na lutkovnem potovanju jih je pot pripeljala tudi v Šmihel, kjer vsako jeseni poteka mednarodni lutkovni festival Cikl Cakl, edini tovrstni festival na Koroškem in ga prirejata Katoliško prosvetno društvo Šmihel ter Krščanska kulturna zveza v Celovcu.

Zamaknjeno so otroci občudovali črne, bele, pikčaste in črtaste mucke lutkovnega gledališča Fru Fru iz Ljubljane in se zagledali v modro in rumeno barvo, ki sta ustvarjali pisano zgodbo prijateljstva na platnu. Že otvoritveni večer so poleg italijanskih klovnov oblikovali otroci pliberške ljudske šole. V lutkovnih delavnicah so spoznali svet lutkovnega ustvarjanja, izdelali lutke, naštudirali predstavice in se z njimi predstavili. Veselje in navdušenje nad lutkami sta se zrcalili tudi ob velikem zanimanju šol in otroških vrtcev, ki so z otroki obiskali posamezne predstave festivala.

Žareče oči, glasen smeh, navdušeno skakanje in samozavestno sodelovanje v predstavah so pričali o otroškem veselju. To veselje je napolnjevalo farno dvorano v Šmihelu in se stopnjevalo v lutkovni delavnici, kjer so otroci izdelali ročne lutke.

Festival pa je vabil v svoj umetniški objem tudi odrasle, ki so bili navdušeni nad natančno in do podrobnosti izdelano sceno komično srhljive predstave The House. Izredna animacija lutk danske skupine Sofie Krog je hišo potopila v kraj srhljivega nasilja. Festivalske predstave so govorile o drugačnosti, dobroti, poštenosti o sreči in nasilju. Ploščate in ročne lutke, akrobatske vaje z metlo, maske, barve in vsakdanji predmeti so zaživeli v rokah lutkarjev. Ti pa so v predstave vgradili glasbo, ples, pripoved in koreografijo. In nemalokrat je bil gib tisto izrazno sredstvo, ki je povedalo vse.

Posebnost šmihelskega festivala je prav gotovo v večjezičnosti. Čeprav vajeni dvojezičnosti, pomeni slišati več jezikov v eni sami predstavi poseben čar. Bilo je nekaj izrednega, ko sta v ruski zgodbi skupine Babelart ob nemškem zazvenela še estonski in italijanski jezik. Igralca sta z melodijo jezikov, maskami in lutkami risala večjezično zgodbo ponosnega moškega. Melodije jezikov pa se niso prepletale le v predstavah, tudi po dvorani in po vasi je bilo slišati kopico jezikov, ki so potrjevali večjezičnost festivala. Saj je posebnost lutkovnega festivala v Šmihelu prav v tem, da odigrajo skupine predstave v svojem jeziku. Gledalci pa so brez predsodkov, sproščeno in z radovednostjo prisluhnili jezikom, začutili njihovo melodijo ki je zazvenela v njihovih ušesih.

Tudi za letošnji festival je umetniška vodja festivala Veronika Kušej skrbno sestavila spored in povabila v Šmihel izvirne in kakovostne lutkovne produkcije. In tako so gledalci lahko občudovali predstave, ki jih doslej še ni bilo mogoče videti v Šmihelu.

Micka Opetnik