Hanzi Millonig se je rodil kot drugi od dveh otrok v Draščah v Ziljski dolini. Oče je bil kajžar sredi vasi in je delal v tovarni. Ker je bila majhna kmetija zgrajena na kraju, kjer se križata cesta in potok, so starši gradili novo hišo s hlevom malo zunaj vasi. V pregrajeni hiši stanuje še danes in se veseli obiska.

Vsakdan jubilanta je precej organiziran. Zjutraj se loti branja dnevnih časopisov. Nato se pa vsak dopoldan sprehaja po vasi. Rad se ustavi in se pogovarja z ljudmi. V ziljskem narečju, v knjižni slovenščini in seveda tudi v nemščini, saj v Draščah ni več toliko slovensko govorečih. »Ko sem bil otrok, je bila le ena hiša v Draščah, kjer niso govorili slovensko. Sedaj jih je pa zmeraj manj,« se spominja jubilant. Po kratkem popoldanskem počitku rad sprejema obiske. Zvečer se pa informira pri poročilih iz Nemčije, Koroške in Avstrije. Rad bere in se zanima za aktualno dogajanje tudi v slovensko govorečem delu sveta. Dolgčasa ne pozna.

Zelo rad se spominja tistih let, ko je bil učitelj in ravnatelj. Poučevati je začel v Selah. Tam je spoznal tudi ženo. Po poroki z Ljubljančanko sta skupaj poučevala v Kazazah, na Djekšah in v Gorjah. 15 let je bil učitelj in ravnatelj ljudske šole v domačem kraju. Kmalu sta se rodila sinova Johann in Peter, 12 let kasneje pa še tretji sin Thomas. Vmes je žena žal izgubila več otrok. Danes se veseli, ker sta dva sinova sledila očetovi poti in postala ravnatelja, Peter pa je študiral in živi povsod na svetu. Trenutno je v Ameriki. Vnukov ima tudi tri po številu. Ko so pa opustili šolo v Gorjah in na Ziljski Bistrici ter gradili novo poslopje v Zahomcu, je službeno zapustil Ziljsko dolino in se dvajset let vsak dan vozil v Rož, v Št. Jakob. Kot ravnatelj je bil Hanzi Millonig šef v šoli, doma sta si z ženo delila delo. Na vse šole, kraje in lepa leta ima dobre spomine. »V Št. Jakobu sem dosegel, da smo zidali novo šolo. Tam sem bil do konca. S 65-imi leti sem šel v pokoj in tedaj se je začel najlepši čas življenja.« Ni se le upokojil, oddal je tudi vse funkcije v občini Straja vas, saj je bil dolga leta podžupan in predsednik tamkajšnjih socialnih demokratov SPÖ. Z ženo sta uživala, ker ni imel več nobenih obveznosti.

Najbolj ponosen je na to, da je lahko veliko ljudem pomagal. Predvsem v svoji politični funkciji kot podžupan občine Straja vas je vedno imel odprto uho za vsakega. »Skušal sem pomagati vsakemu, ki me je zaprosil za pomoč, to je bilo zame najbolj pomembno.« Sam dobi pomoč od partnerice in od treh sinov. Zdavnaj je že začutil, da je čas, da se ne več sam vozim z avtomobilom. »Vedno sem se, preden se je kaj zgodilo, odločil, da zaključim gotove stvari. Na primer je to bilo tudi tako s smučanjem ali z lovstvom.« Kot strasten lovec je tudi tu ugotovil, kdaj je čas. »Človek mora vedeti, kdaj je čas in ne počakati, da ti drugi povejo, da naj nehaš!«

Kdaj pa kdaj se v srcu Hanzija Milloniga pojavi želja, da ne bo več tako dolgo živel. »Dosti dolgo že živim in dosti dolgo sem delal. Bi bil čas, da me Bog pokliče. Na splošno sem dosegel zelo lepo starost in sem zadovoljen.« Na praznovanje 90. rojstnega dneva se veseli. Skupaj z družino in prijatelji bo praznoval. Želja za rojstni dan nima.

Sam pravi, da ni tako veren, kakor je bila žena. Redno pa moli in redno tudi obiskuje bogoslužje v domači cerkvi. »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličavne narodne omike.« Ta izrek Antona Martina Slomška pomeni jubilantu veliko. Poudarja, »da nismo brezverci. Več pa ni treba omeniti o meni. Nisem tako pomemben kot drugi.«

Alexandra Praster