Terezija Köfer obiske na svojem domu v Kovičah sprejme zelo gostoljubno. Vesela jih je. Prav tako pa je bila vesela priznanja, ki ji ga je izrekla občina Bilčovs, postala je častna občanka. Priznanje je prejela skupaj s svojo sestrično Rezi Valentinitsch, ki smo jo v Nedelji predstavili na materinski dan, saj je kot babica na svet pomagala tisoč otrokom. Terezija Köfer in Rezi Valentinitsch sta se pridružili dosedanjim častnim občanom Bilčovsa, to posebno priznanje so že prejeli Stefanie Quantschnig, Franc Gasser st. in Meina Schellander.

Osem knjig je že izdala Terezija Köfer, deveta je v nastajanju. Pa vendar je trajalo kar nekaj časa, da je začela pisati. Toliko vsega je doživela, da je morala to dati iz sebe v pesmih. Rojena je bila v Kovičah, kjer so imeli kmetijo. »Pet nas je bilo, moji bratje so bili precej starejši kot jaz,« se spominja. Veselili so se deklice. Zelo veliko so skupaj prepevali. Rojena je bila leta 1933. Ko se je pričela vojna, je bila stara osem let. »Vojna leta – ne vem, kje bi začela ... Ni bilo enostavno, nisi imel izbire.« Bratje so bili vsi v vojski, domov so pošiljali pisma in pesmi. Kmetom so takrat dodelili prisilne delavce iz Ukrajine, tudi pri njih je bila ena izmed njih. »Bilo ji je ime Olga, to je bila moja prva prijateljica,« pripoveduje Terezija Köfer in dodaja, da je okoli in okoli vse poznala, radi so namreč prišli k njim, saj je mama igrala orglice. Težko je ob zavedanju, da še vedno potekajo vojne na svetu, tega ne bi bilo treba. Tudi po vojni je bil težek čas. »Posamezno so bratje prišli nazaj, a najmlajši od bratov je padel. To me je zelo bolelo, z njim sem se največ igrala. Star je bil 19 let. Tudi on je igral orglice,« se spominja z bolečino v srcu. Tudi oče je hitro umrl, hčerine poroke ni več doživel. Z možem sta si v Kovičah zgradila hišo, najprej se jima je rodila hčerka, nato pa še dvojčka – sinova. »Tako fajn mož je bil, vedno prijazen, zame je bilo to zelo prijetno,« obuja spomine na žal že pokojnega moža. Poročena sta bila 52 let. Zlato poroko sta praznovala v gostilni pri Avseniku, saj je Avsenike tako rad poslušal. Imeli so vse, kar so potrebovali, a živeli so skromno. Želela si je, da vsi otroci dobijo dobro izobrazbo, »zadnji šiling« je dala za njihovo šolanje. Sama je v Gospe Sveti obiskovala poklicno žensko šolo, zelo rada bi študirala, ampak takrat to ni bilo mogoče.

Terezija Köfer je pozorno poslušala, kar so ji pripovedovali ljudje. Zgodbe in jeziki so jo zanimali že od nekdaj. Ko so otroci odšli od doma, pa je začela pisati. »Otroci so mi dali toliko inspiracije,« odgovori na vprašanje, kje je dobila navdih. Hčerka Ingrid Gasser ji veliko pomaga pri knjigah. Napisala je osem knjig, njene pesmi so bile objavljene tudi v antologijah. V načrtu je že deveta knjiga, dvojezična. »Če pogledam nazaj na svoje življenje ... « je ena izmed njenih pesmi. Vedno je lovila nit, da gre naprej. Mož ji je bil tudi pri tem delu v veliko oporo, vozila sta se okoli, veliko ljudi je ob tem spoznal, to ga je zelo veselilo. Medtem pa je Terezija Köfer fotografirala.

Vse življenje ima dobre ideje. Veliko iniciativ je sprožila na občini, na primer to, da imajo v Kovičah razsvetljavo. Njene ideje so bile tudi spirala za zelišča, sprehajalna pot, lesena hišica za božič, ki jo je delala skupaj z Gregorjem Reichmannom in pa majhen muzej starih predmetov. Njeno vodilo je, da moraš imeti dobre ideje in k sodelovanju povabiti ljudi, ki jih to zanima. Izpostavi zelo dobro sodelovanje z občino, s prejšnjim županom Hanzijem Ogrisom st., s prvo žensko županjo Avstrije Stefanie Quantschnig in tudi s sedanjim županom Manfredom Maierhoferjem.

Veliko zaupanje ima v Jezusa, vera je pomemben del njenega življenja. Nasploh je Terezija Köfer zelo pozitivna oseba. Veseli se, da jo ljudje radi obiskujejo in se pogovarjajo z njo. Najbolj pa jo osrečujejo otroci, vnukinje in vnuki ter pravnukinje in pravnuki, osemkrat je babica in že sedemkrat prababica. Pri 88-ih letih skrbi za rože, sama kuha in gre vsak dan v gozd. Tam dobi nove moči in tudi navdih za nove pesmi.

Mateja Rihter