Čas pred veliko nočjo je za mesarja Frica Čebula intenziven čas. V zadovoljstvo strank pripravlja ogromno število velikonočnih šunk. Vigredni čas je za njega in ženo Katko tudi žalosten čas. Pred leti sta tik pred veliko nočjo v prometni nesreči izgubila sina Emanuela. 

Čas je pomemben faktor pri delu v mesnici. Tega se dobro zaveda mesar Fric Čebul, ki vse, kar proda v svoji mesnici v Globasnici, tudi sam izdela. Pred veliko nočjo ima prednost šunka. Vsak kos mesa skrbno pregleda, preden ga položi v solnico. Domače začimbe in pozorno opazovanje v času soljenja so skrbi mesarja, ki pravi: »Velikonočna šunka je nekaj posebnega in potrebuje posebno skrb.« Natančno delo in nenehna skrb obrodita sad, da je šunka prav nasoljena, dobro prekajena in natančno kuhana. Vsi postopki potrebujejo dovolj časa in tega Fric Čebul rad nameni šunki in po njej zadovoljnim strankam. 

Pred 40-imi leti se je Fric Čebul izučil za mesarja in se v teku let prilagodil spremembam časa, ljudi in podnebja. Če so ljudje nekdaj za veliko noč kupovali velike šunke s kostjo, segajo danes kupci po majhnih kosih. Da so tudi majhni kosi sočni, pripravi in skuha mesar Fric Čebul večje kose šunke, ki jih po kuhanju razdeli na manjše kose. »Danes živimo v izobilju. Celo leto je na voljo šunka. In vendar je velikonočna šunka nekaj drugega kot navadna šunka.«

V letih mesarjenja je Fric Čebul spoznal, kako je za ljudi vedno pomembnejša hrana. Cerkev, družba in sočlovek pa so postali nepomembni. Tudi običaj velikonočnega žegna se je spremenil. »Včasih smo na krstnico odšli zjutraj najprej po blagoslovljen ogenj, na katerem so skuhali šunka. Z drugimi dobrotami skupaj smo jo odnesli k žegnu in šele po vstajenju smo jedli šunko. Krstnica je bila še strog postni dan. Danes nekateri že dopoldne nesejo k žegnu in komaj čakajo velikonočno malico.«

»Danes živimo v izobilju. Celo leto je na voljo šunka. In vendar je velikonočna šunka nekaj drugega kot navadna šunka.«

Od leta 2006 ima Fric Čebul lastno mesarsko obrt v Globasnici. Njegove izdelke pa odlikuje domače meso, ki ga dobiva od »Kärntnerfleisch«, kamor oddajajo tudi podjunski kmetje prašiče. Goveje meso pa dobiva od bližnjega soseda-kmeta. Kvaliteto domačega mesa cenijo kupci, ki prihajajo iz celega velikovškega okraja k mesarju, posebej pa cenijo, da mesar Čebul vse klobase in mesne izdelke, ki so naprodaj v njegovi mesnici, izdela sam. Zavestno se je Fric Čebul odločil, da proizvaja sam mesne izdelke in klobase, »ker nisem za industrijsko pridelavo. Sam lahko delaš majhne količine in so vedno sveže. Doma narejeno diši drugače in to mi daje veselje.« Veselje pa daje Fricu Čebulu tudi dejstvo, da se je sin Simon odločil za sodelovanje v domačem obratu in se ravno pripravlja na mojstrski izpit. 

Dober odnos do strank in ljudi je vodilo Frica Čebula, da se je odločil za kandidaturo v župnijskem svetu. Pisana družba in različna mnenja župnijskih svetnikov bogatijo skupnost in delo v fari.

Na poseben način pa je Fricu Čebulu pri srcu vaška skupnost v Strpni vasi, kjer ima svoj dom. Skupna praznovanja povezujejo vaščane. Pomemben del k tej skupnosti pa doprinašajo tudi tedenske svete maše na rojstnem domu žene Katke. Velika skupina ljudi se zbira k mašam in majniku. Skupna molitev in pesem jih povezuje v prijateljsko skupnost. 

Čas pred veliko nočjo je za Frica Čebula in ženo Katko vsako leto tudi težak in žalosten čas. Spominjata se tragične smrti sina Emanuela: »Če ne bi imela vere, bi bilo še huje. Moč sva dobila od Boga, da sva zmogla premostiti to izgubo,« pravi Fric Čebul. Težki čas sta delila z drugimi starši, ki so prav tako izgubili otroka. Župnik Kramberger jih je povezal v skupnost, v kateri so se veliko pogovarjali, skupaj molili in skupaj jokali. Deset let so se srečavali in dajali drug drugemu oporo in tolažbo. Ko pa pride mesec april, se zakonca še pogosteje spomnita sina Emanuela. Misli in pogovori v teh dneh stečejo okrog sina, čigar smrt je bila hud udarec za celo družino. V hudi žalosti po smrti sina Emanuela je Fric Čebul spoznal blagodejno moč tišine, ki ga na poseben način poveže s sinom in družino. Vsako leto, takoj po veliki noči, se odpravi k sestram uršulinkam v Škofjo Loko, kjer mu tišina, dolgi sprehodi, pogovori z uršulinko in branje knjig dajo energijo za vsakdan.

»Če ne bi imela vere, bi bilo še huje. Moč sva dobila od Boga, da sva zmogla premostiti to izgubo.«

Veselje vsakdana pa mu danes poklanjata vnuka Lisa-Maria in Tobias, ki uživata ob dedeju in babici. Ob nedeljah pa se okrog družinske mize zbere cela družina: hčerka Katrin z družino in sin Simon s prijateljico. Tako postane nedeljsko kosilo čas za pogovor, nedeljski popoldan pa čas za skupno igro in posedanje na velikem vrtu.