„Vedno več Korošic in Korošcev je spoznalo kulturno bogastvo in izobraževalno-politični in gospodarski potencial obeh kulturnih skupnosti. Nismo se ustavili,“ je dejal škof Jože Marketz na odprtju konference „gemeinsam 2020/skupno“ v okviru slovesnosti ob 100-letnici koroškega plebiscita v Mohorjevi hiši v četrtek, 2. julija. Hkrati je škof opozoril, da je preteklih 100 let, v katerih naj bi bila slovenska narodna skupnost nekajkrat izbrisana s silo in stalnim pritiskom, še učinkuje v sedanjost in določa razvoj v prihodnosti. Škof pozna trajni strah za prihodnost slovenske narodne skupnost glede na jezik in kulturo kljub vsem novim možnostim in glede na odprte politične obljube in pravne smernice, ki pa še niso uresničene. Krški škof zelo upa , če pogleda v prihodnost, ki je lahko samo skupna in vsebuje toliko priložnosti, predvsem na mlade ljudi.“ Mladi ljudje so rojeni v Alpsko-jadranskem prostoru v dvo- ali večjezični svet in so hitro soočeni z več kot samo eno kulturno tradicijo. „Na naraven način doživljajo Koroško kot brezplačni trening za globalni svet in njegove izzive,“ je dejal škof Marketz. Še naprej bo potrebno pozorno spremljati razvoj na Koroškem, „da ne bi spet postavljali v kot jezike in kulture, predvsem pa ljudi, in postavili oblast nad ljudi po ljubezni, ki nas vodi v prihodnost, ki je vredna življenja.“

Škof Jože Marketz he v svojem prispevku posebej omenil vlogo cerkve, ki je veliko pripomogla k ohranitvi slovenske narodne skupnosti in pri tem poudaril sinodo 1971/72, ko je Cerkev začela gradti mostove med narodoma, drugače kot politika. Pri tem je omenil, da bi si spoemnik zaslužila Valentin Inzko in Ernst Waldstein, ki sta več storila za to sožitje, ki ga danes hvalimo na Koroškem. Cerkve in cerkveni prostori so bili in so še ponekod po krajih edini prostor, kjer ima slovenski jezik svoje mesto, kjer ljudje doživljajo jezik enakovredno. Cerkvene ustanove, po škofovem mnenju, nudijo priložnosti za poglobljene razprave med slovensko in nemško govorečimi verniki in gradijo in popravljajo mostove med njimi.

O prihodnosti koroških Slovencev s poskusom preobrata trenda

»Koroška kot brezplačen trening za globalni svet«

»Ključnega pomena je, da bi koroški Slovenci našli preobrat trenda,« je v svojem pozdravu rekel ravnatelj Mohorjeve Karl Hren. Kajti tako malo koroških Slovencev na Koroškem še nikdar ni bilo in število se je od plebiscita pred sto leti, pa do danes samo nižalo. Simpozij »gemeinsam 2020 skupno«, na katerega je vabila Mohorjeva družba v Celovcu in je imel v središču svojih razprav prihodnost koroških Slovencev, je pogledal v preteklost in iskal vizije za prihodnost.

Med častnimi gosti simpozija je bila tudi odgovorna ministrica za avstrijske narodne skupnosti Susanne Raab. V svojih pozdravnih besedah je navezala na začetne misli mladih ter poudarila: »Na mladini bo, kakšna bo prihodnost narodne skupnosti, nikakor ne na ekspertih.« Poudarila je tudi, da se zvezna vlada priznava k izpolnjevanju mednarodnih pravnih obvez za zaščito in podporo avstrijskih narodnih skupnosti. »Zavedamo se, da morajo biti avstrijske narodne skupnosti deležne posebne podpore, le tako morejo kljubovati asimilacijskemu pritisku. Naša skrb je, omogočiti slovenski narodni skupnosti razvoj na vseh njenih življenjskih področjih.«

Državni sekretar Republike Slovenije Dejan Valentinčič je poudaril: »Prepričan sem, da 100-letnica plebiscita ter 65-letnica avstrijske državne pogodbe predstavljata dobro izhodišče za Avstrijo, da se poskuša koroškim Slovencem vsaj delno oddolžiti z bistveno bolj širokogrudnim pogledom glede prisotnosti slovenščine v javnosti tako glede uradnega jezika kot vidne dvojezičnosti, prisotnosti slovenščine v šolah, zagotovljene in financirane medijske oskrbe ter primernih podpor kulturnim dejavnostim. Do zadnje spremembe na področju manjšinskih pravic je prišlo s tako imenovanim kompromisom iz leta 2011. V kompromisu piše, da je to osnova za hitro nadaljnje reševanje odprtih vprašanj manjšinskih pravic. Minilo je že skoraj desetletje, premika pa ni. Prepričan sem, da je prav ta pomembna obletnica, ki jo obeležujemo letos, čas za velik in odločen korak naprej!«

Pozdravil je tudi predsednik koroškega deželnega zbora Reinhard Rohr. Rekel je, da smo pristali v sedanjosti in priznal: »Koroška slovenskemu jeziku in slovenski narodni skupnosti ni vedno izkazala tistega spoštovanja, ki bi bilo potrebno. Dežela se zaveda, da je treba ustvarjati pogoje, v katerih se slovenski jezik lahko razvija.«

Koroški superintendent Manfred Sauer je izpostavil katoliško Cerkev, ki je »varuhinja dvojezičnosti v naši deželi in daje v bogoslužjih slovenski besedi svoje mesto«. Od slovenske narodne skupnosti, ki jo v zadnjem času doživlja močno samozavestno, si želi, da bi za navzočnost slovenske besede in pesmi v deželi skrbela tudi v prihodnje.

V simpozij pa je z uvodnimi besedami uvedel krški škof Jože Marketz. Podčrtal je skrb Cerkve za ohranitev slovenske narodne skupnosti na Koroškem. »Da smo danes tam, kjer smo, s ponosom in hvaležnostjo lahko rečem, je v veliki meri tudi zasluga Cerkve na Koroškem, ki je veliko pripomogla k ohranitvi slovenske narodne skupnosti na dvojezičnem območju. S sinodo krške škofije 1971/72 pa je začela graditi mostove med obema narodoma, ko so politiki in mediji še z vso vnemo podpihovali sovraštvo med njima. Do danes Cerkev z veliko samoumevnostjo skrbi za mesto slovenščine v naši deželi in njenih dvojezičnih vaseh in mestih. Cerkveni prostori so bili in so še po mnogih krajih edini prostori, kjer ljudje doživljajo, da je slovenščina v javnosti nekaj enakovrednega, da ima svoje mesto. Cerkvene ustanove pa nudijo tudi priložnosti za poglobljene razprave med slovensko in nemško govorečimi verniki in s tem naprej gradijo in popravljajo mostove med njimi.« In prav ob teh trditvah se je škof vprašal, kdo bi si bolj zaslužil spomenik za vztrajno desetletja dolgo garaško delo na področju sožitja na Koroškem kot Valentin Inzko in Ernst Waldstein.

Poudaril je še, da so mladi ljudje na Koroškem rojeni v Alpsko-jadranskem prostoru v dvo- ali večjezični svet in so hitro soočeni z več kot samo eno kulturno tradicijo. »Na naraven način doživljajo Koroško kot brezplačni trening za globalni svet in njegove izzive,« je dejal škof Marketz«

Mnogo je bilo slišati, kaj vse se je spremenilo na bolje, toda pogled je bil usmerjen tudi v politične šikane, ki so jim bili izpostavljeni koroški Slovenci s strani deželne politike v preteklih sto letih. Marija Wakounig jih je naštela. Začela pa je kar nekaj dni po plebiscitu, ko so bile obljube o enakopravnosti slovenskih deželanov prelomljene. Takrat je bil storjen prvi korak, ki so jim sledili še nešteti. Vse te je naštela, »ker nisem mogla prispevati k dobremu počutju,« ki se ga na Koroškem v preteklih letih omenja korak za korakom in pozablja na vse to, kar je pripomoglo k »atomizaciji narodne skupnosti«.

Interes večine, da manjšina preživi

»Fascinantno in frustrirajoče,« je eden izmed udeležencev komentiral referate o izobraževanju in jezikovnem načrtovanju. Frustracije povzroča dejstvo, kako upada število govorcev. A ni še vse izgubljeno. Fascinantni so bili primeri dobrih praks, ki sta jih po spletu podala Colin Williams in Elin Haf Jones iz Velike Britanije. »Manjšinski jeziki morajo imeti mesto, kjer so dominantni,« je dejala Elin Haf Jones.« Colin Williams je povedal primer, da se tudi migranti in priseljenci učijo manjšinskega jezika, v tem primeru irske gelščine. Opozarja, da je potrebno dolgoročno jezikovno načrtovanje, kar pa politiki običajno ne ustreza, saj si želijo hitrih rezultatov, do naslednjih volitev. Izpostavlja, naj bi bil tudi interes večine, da manjšina preživi. Zanimiv je primer iz porodnišnice, kjer dobijo starši v paketu z raznimi koristnimi pripomočki in nasveti tudi letak o tem, zakaj se je dobro učiti manjšinskega jezika.

O trenutnem stanju dvojezičnega pouka na Koroškem je spregovoril Miha Vrbinc, strokovni nadzornik na izobraževalni direkciji za Koroško, Vladimir in Samo Wakounig sta predstavila modele jezikovnega načrtovanja na Koroškem. V tabeli se je videlo, kakšna zareza je bilo leto 1958, ko je bilo odpravljeno dvojezično šolstvo in je začel veljati princip prijave. Sedaj se po koncu ljudske šole več ko polovica učenk in učencev preneha učiti slovenščino. Pomen koncepta neprestane jezikovne izobrazbe brez prekinitev je zelo pomemben, seveda pa ne gre zanemariti dobre jezikovne izobrazbe pedagoginj in pedagogov.

Vseživljenjsko in medgeneracijsko učenje

Po predavanjih o novih pravnih možnostih so sledila razmišljanja o urbanizaciji in digitalizaciji. Hanzi Tomažič je izpostavil pomen digitalizacije za slovensko narodno skupnost: »Če se algoritmi neprestano učijo, zakaj se ne bi tudi mi? Ne da bi tekmovali s stroji v tistem, kar najbolj znajo, temveč da začutimo, v čem se razlikujemo od njih: ustvarjalnost, domišljija, empatija, intuicija in čustvena inteligenca.« Kot ugotavlja, je jedro narodne skupnosti na krize vedno odgovarjalo z ojačitvijo samostojnosti in regionalne identitete, z izobraževanjem in kulturo. Tako vidi izkušnjo blagodejnosti kulture in mrežo aktivnih kulturnih društev po južnem Koroškem kot velik adut. Vprašanje razmerja med centrom in obrobjem se postavlja na novo, »glavni naselitveni prostor manjšine dobiva novo atraktivnost,« je optimističen Tomažič.

Samozavestno živeti dvojezičnost

Na večerni podijski diskusiji so državnozborska poslanka Olga Voglauer, visoki predstavnik Združenih narodov Valentin Inzko, profesorica na Pravni univerzi na Dunaju Claudia Rudolf in deželna svetnica iz Južne Tirolske Martha Stocker razmišljali o diaspori. Koroški Slovenci in koroške Slovenke, ki živijo zunaj Koroške, se jim zdijo pridobitev, seveda pa narodna skupnost zaradi izseljevanja trpi drugače kot večinsko prebivalstvo. Našteli so številne osebnosti, ki so uspele na Dunaju in po vsem svetu, njihova kakovost pa je tudi močna povezanost s Koroško. Predstavili so svoje osebne zgodbe. Olga Voglauer je mislila, da bo Koroška njena »Florida« po upokojitvi, a ko se jima je z možem na Dunaju rodil otrok, sta si želela, da bi odraščal na vasi. Valentin Inzko je izpostavil, da je največja moč narodne skupnosti njena intelektualna moč. Če bi bile uresničene vse manjšinske pravice, ki so zapisane, bi bilo mnogo več delovnih mest za dvojezično usposobljene. Pomembno se jim zdi, da gradimo novo samozavest, kot je dejala Claudia Rudolf: »Tem bolj samozavestno sem živela svojo dvojezičnost, tem bolj so me spoštovali.«

Čez mejo

Kako prekoračiti meje in samozavestno stopiti v prihodnost, so v četrtek in petek razmišljali v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve na diskusijah, konferencah in na okroglih mizah, v soboto pa so udeleženke in udeleženci mejo prestopili še drugače: na pohodu iz Avstrije v Slovenijo med Komljem in Strojno.

Besede mladih

Simpoziju je dal poseben odtenek in pogled v prihodnost razmišljanje mladine. Svoje gledanje na prihodnost koroške dvojezičnosti so predstavili v kratkih filmih Višja šola za gospodarske poklice in gimnazija v St. Pavlu. Dvojezično trgovsko akademijo sta s svojimi stališči na začetku simpozija zastopala Ema Pregelj in Simon Kummer. Med drugim sta povedala naslednje.

Ema Pregelj: Najprej sem se spraševala, ali smem kot slovenska državljanka govoriti o prihodnosti koroških Slovencev. Toda ta tema me šele kako zadeva. Gre za majhen evropski jezik in gre za prihodnost Koroške, ki je povezana s tem jezikom. Prihodnost koroških Slovencev, prav tako kot Slovencev samih, vidim v tem, da bi skupaj varovali ta prelepi jezikovni dar. Medsebojno povezovanje in pozornost temu, kar nas združuje, namesto tega, kar nas razdvaja je ogromnega pomena.

Simon Kummer: Občudujem svojo mamo za ves njen trud, za vztrajnost, zaupanje in požrtvovalnost za naju s sestro, ko naju je od vsega začetka kljub življenju v mešanem zakonu učila slovensko. Vsi vemo, kako pomembna so prva leta v življenju otroka za socialni in jezikovni razvoj. Prve besede, prvi vtisi in prve izkušnje …

Na nas vseh je, da bomo koroške Slovenke in koroški Slovenci preživeli tudi naslednjih sto let in naslednja stoletja. Skušajmo sodelovati bolje, se povezovati, iskati prednosti ene ideje in najti simbioze z drugimi. Znotraj narodne skupnosti naj bosta razprava in diskusija ne samo zaželeni, ampak nujno potrebni. Na zunaj moramo pa nastopiti kot močna enota z dobro premišljenimi in podkrepljenimi zahtevami.

Pevsko je bil simpozij tudi v rokah mladih – nastopil je Kvartet Kluba slovenskih študentk in študentov na Koroškem.

Vincenc Gotthardt/Mateja Rihter