1. 12. 1942. Tomaž Olip je zapisal v svoj dnevnik zadnji zapis: »Vstal ob štirih, skuhal malo kave, bil sam, veliko premišljeval, bil bolan.« Da je pisal dnevnik do takrat, nihče ni vedel, razen teh, ki so bili z njim v bunkerju. To je bil tudi dan, ko je bil pred 80-imi leti odkrit Hlipovčnikov bunker v Selah.

V zasliševalnih protokolih, ki so v Zveznem arhivu v Berlinu, so Tomaža Olipa zelo natančno spraševali o posameznih zapisih v dnevniku. Tako tudi o zadnjem zapisu 1. 12. 1942. Tam pravi Tomaž Olip: »Zbudil sem se ob štirih. V bunkerju sem bil sam, čutil sem se bolnega in skuhal sem si kavo. Okrog 11.30 sem slišal butanje na bunker in nato nemške besede. Kmalu nato je na strehi bunkerja eksplodirala ročna granata. Policija me je pozvala, da bunker zapustim, kar sem takoj tudi storil. Na upor nisem mislil. Takoj nato so me aretirali.«

V Hlipovčnikovem bunkerju, ki je obstajal od 1. 6. 1942 dalje, so bili: Tomaž Olip, Jaka Oraže, Honza Olip, Peter Olip, Folt Olip, Janez Gruden in Maks Kelih. Gradnjo bunkerja je spodbudil Honza Olip, ki se je s Hlipovčnikovim posestnikom Francem Gregoričem zmenil, da ga lahko zgradi. Naj je ob robu še omenjeno, da sta med štirinajstimi selskimi žrtvami in okolice tudi dva, ki sta nekaj časa živela v Hlipovčnikovem bunkerju. To sta bila Tomaž Olip in Jaka Oraže.

Toda kako je prišlo do tega, da so Nemci izvedeli za bunker? Partizan Peter Blažič je bil s še enim partizanom pristojen, da nagovarja koroške Slovence, da se pridružijo partizanom, zato je bil večkrat tudi v Selah. Ko so ga Nemci ujeli blizu Tržiča, ga strašno pretepali in mučili ni mogel več zadržati zase, da ve za bunker v Selah. In potem je tudi pod najhujšimi bolečinami prišel v Sele tako, da sta ga dva Nemca podpirala levo in desno, saj skoraj ni mogel hoditi, da je pokazal v tem izrednem stanju bunker. V bunkerju so našli samo še Tomaža Olipa. Ko so potem premetali ves bunker, so našli tudi njegov dnevnik.

Hanzi Čertov, sedanjih gospodar na Hlipovčnikovi kmetiji, ki jo je podedoval od svojega strica, je počasi izvedel za zgodbo tega bunkerja. To mu je pripovedoval njegov oče Hanzi Čertov in mu tudi pokazal, kje je bil ta bunker. Leta 2012 ob 70-letnici je začel s svojimi sinovi Izidorjem, Tadejem in Dominikom ter prijatelji izkopavati in graditi bunker in ga narediti dostopnega za tiste, ki so se zanj zanimali.

Hanzi Čertov pravi: »Bila mi je srčna zadeva, da bi čim več izvedel o bunkerju, ki je bil na njegovem posestvu. A nobenega domačina ni bilo več, da bi ga lahko vprašal. Sin Dominik se je začel zanimal za zgodovino Gregoričevih, nekdanjih posestnikov pri Hlipovčniku, in se odločil, da napiše na to temo predznanstveno delo na Slovenski gimnaziji. Tako smo potem vedno natančneje izvedeli tudi za zgodovino bunkerja.«

In kakšno je stanje o vedenju bunkerja po 80-ih letih v Selah? Je že vse povedano? Hanzi Čertov: »Je in ni. Na eni strani se je v preteklih letih malo več govorilo o bunkerju. Vedelo se je, da je bil. Mi smo skoraj vse izvedeli, ker so ga prihajali obiskat in so tudi še kot priče časa spregovorili. Sedaj bunkerja spet ni, ker se je podrl. Ne načrtujemo ga ponovno zgraditi. Kar pa načrtujemo, je, da na kraju nekdanjega bunkerja namestimo informacijske tablice. Nekaj pa smo se vsi tudi naučili: v vsaki vojni je najprej poražena resnica. Tudi sedaj 80 let po odkritju bunkerja obstajajo različni odtenki resnice.«

Iz gradnje nekdanjega Hlipovčnikovega bunkerja je nastala Iniciativa Hlipovčnik. Ena od pobud je bila tudi postavitev spomenika selskim žrtvam nacionalnega socializma pred farnim domom v Selah. Umetniški spomenik sta oblikovala Hanzi Čertov in Valentin Oman.

V. Gotthardt