Župnik in dekan Janko Krištof se je pred dvema letoma odločil, da bo zaprosil za sobotno leto in ga razdelil na šest delov. Tako lahko gre vsako drugo leto za dva meseca v druge kraje, kjer obiskuje fare in lahko prinese nove izkušnje in znanje nazaj v svoji fari Bilčovs in Št. Ilj. Na prvem potovanju je v Franciji spoznal, kako pomembni so v cerkvi laiki, letošnje potovanje v Rim pa je to znanje pri njem in v fari le še podkrepilo.

Ko je pred dvema letoma svojim faranom naznanil načrt sobotnega leta, so bili šokirani – kako naj ljudje tako dolgo zdržijo brez župnika? Letos je opravil drugi del svojega sobotnega leta, farani pa so bili že bolje pripravljeni, čeprav so se morali spoprijeti z novim izzivom. »Pred dvema letoma me je za čas potovanja nadomeščal drug duhovnik. Zdaj sem začutil, da sta bili fari pripravljeni za naslednji korak – se sami organizirati za dva meseca,« je rekel Janko Krištof. Na klavzuri fare Št. Ilj jih je za pol ure pustil same, da bi poskusili voditi sejo brez njega in se pogovorili, ali si lahko sploh predstavljajo dva meseca brez duhovnika. Strinjali so se, da bodo organizirali duhovnika za vsak drugi teden ter za vaški praznik, preostali čas pa bodo sami pripravili besedna bogoslužja. Pandemija jim je preprečila skupna izobraževanja na tem področju, a so s pomočjo spleta in bodočega diakona načrt vseeno dobro izpeljali.

V fari Bilčovs so čas brez župnika organizirali drugače. Vsako soboto so povabili drugega duhovnika. Maševali so npr. sosednji župnik Michael Jocham, škofov vikar Engelbert Guggenberger in enkrat tudi škof Jože Marketz. Ob nedeljah so obhajali besedna bogoslužja, ki so jih pripravile različne skupine, kot sta na primer moško in žensko gibanje. Na ta način je lahko vsak doprinesel svoj del in svoje ideje v farno delovanje, nihče pa ni bil preobremenjen – delo, ki ga ponavadi opravlja župnik, je bilo razdeljeno med več ljudi, vsak pa se je lahko sam odločil, kaj in koliko bo naredil. Med pandemijo so kot fara že veliko prestali, kar jim je ob zaupanju Janka Krištofa dalo samozavest, da jim bo uspelo. Sprva so bili farani skeptični, sčasoma pa je vedno več ljudi prišlo tudi k besednim bogoslužjem. »Seveda je bilo lepo, ko je župnik spet prišel nazaj. A v tem času smo se lahko spet spomnili, da v bogoslužju ni duhovnik v ospredju, temveč božja beseda. Saj gremo k maši, da slavimo Boga, lahko se mu zahvalimo – ne glede na to, kdo stoji za oltarjem,« je razložila predsednica farnega sveta Ani Boštjančič.

Ani Boštjančič in Gertraud Lauritsch iz Št. Ilja sta se strinjali, da je bila popolnoma nova izkušnja za vse vključene. »Vsak kristjan je poklican, da oznanja božjo besedo in gre svojo versko pot. Ko smo se pripravljali na besedna bogoslužja, smo se morali na čisto nov način ukvarjati s svojo vero, kar nam je gotovo prineslo veliko dobrega.« Prav tako je izkušnja ljudem pokazala, da lahko zdržijo tudi brez duhovnika, kar jim je vlilo veliko samozaupanja. Vedo, da so pripravljeni, če se zgodi kakšna nesreča, in marsikdo je presegel samega sebe, ko je stopil pred ljudi ali pripravil bogoslužje. To daje motivacijo za prihodnost in oživlja farno življenje. Janku Krištofu so hvaležni, da odhaja in jim tako daje prostor, da se sami razvijajo, hvaležni pa so tudi vsem sodelavcem, ki so poletje popestrili z glasbo, sooblikovanjem bogoslužja ali oblikovanjem prostora. Za uspešno premostitev časa brez župnika je bilo potrebno sodelovanje velikega števila ljudi in vsak posameznik je dobro opravil svoje delo.

Nove izkušnje sobotnega leta

Medtem ko so farani doma spoznali, koliko so zmožni narediti in kako pomemben del fare so, je Janko Krištof v Rimu na svoj način ugotovil isto. Po dobri izkušnji v Franciji, kjer so laiki imeli več odgovornosti v cerkvi kot pri nas, ga je farno življenje v Rimu presenetilo.

»V Rimu sem imel nekaj takšnih izkušenj s faro, v kateri sem živel, zaradi katerih sem zdaj zelo hvaležen za ti dve fari, ki ju imam, za ozračje, ki ga imamo tu na Koroškem glede laikov in duhovnikov,« je pojasnil. Fara, v kateri je preživel dva meseca, je bila zelo klerikalno osredotočena. Duhovniki so opravljali vse naloge, ki jih pri nas prevzamejo farani. Ker je fara del velemesta in ker je bilo poletje, se je vtis pomankanja skupnosti le še ojačal – vsak je sledil svoji osebni veri, občinstvo pa ni bilo povezano.

Spoznal pa je tudi skupino laikov, ki je bila še posebej povezana. Skupnost Sant Egidio je delovala v drugi fari. Člani se redno srečujejo, pripravljajo večerne molitve, zavzemajo se za lepo liturgijo in se socialno angažirajo. Še v času strogega zaprtja zaradi korone so delili hrano tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Tudi Janko Krištof je lahko sodeloval pri njihovih lepih bogoslužjih in je tedensko pomagal pri pripravi in razdeljevanju hrane, skupnost pa ga je lepo sprejela in mu tako polepšala izkušnjo, ki je bila deloma težka. »Zaradi vsega, kar sem tam pogrešal, mi je zdaj spet veliko bolj jasno, kaj mi je važno: skupnost, gostoljubnost, nasploh občestvo in laiki.« Odločil se je, da se bo v prihodnosti še bolj osredotočil na podpiranje, povezovanje in izobraževanje laikov in je hvaležen vsem duhovnikom in faranom, ki so mu omogočili sobotno leto.

Jana Haab