Organisation / Organizacija

Nedelja

Boris Pahor - vest naroda

Dajte svoje otroke podučiti: bistvo je, da ostane jezik živ!

Pisatelj Boris Pahor, v 106. letu starosti, je bil na obisku v Mohorjevi hiši v Celovcu

Boris Pahor: Bistvo je, da ostane jezik živ (Opetnik)
Boris Pahor: Bistvo je, da ostane jezik živ (Opetnik)

Nekaj je ostalo, odkar je pred leti v Franciji predstavil francoski prevod romana Nekropola. Boris Pahor se je moral spoprijateljiti s fotografi. Sam to hudomušno opisuje takole: »Fotografi so pokora za to, kar sem grešil kot slovenski človek v življenju.« Nato pa še enkrat vzame v roko prazno skodelico kave. Nekaj fotografov je pred njim in posebna želja: »Prosim, vzemite še enkrat v roke skodelico kave in poglejte sem.« Boris Pahor pogleda, nato vstane in se počasi odpravi v polno Tischlerjevo dvorano v Slomškovem domu. Nekaj ljudi v njej nima prostora. Nekateri ga bodo morali poslušati ob Omanovih slikah na hodniku.

Boris Pahor z avtorico Darko Zvonar Predan (Opetnik)
Boris Pahor z avtorico Darko Zvonar Predan (Opetnik)

V dvorano spremljata Borisa Pahorja strežnica Vera in Darka Zvonar Predan. V središču srečanja bo predstavljena knjiga pogovorov Darke Zvonar Predan s pisateljem Pahorjem, objavljenih v časopisu Večer. Še nekaj minut prej pa je v pogovoru z Nedeljo odgovoril na vprašanja. V pogovoru je šlo za slovenski narod, za preživetje narodnih skupnosti v Italiji in na Koroškem, za identiteto, za narodnost. Boris Pahor: »Nacionalnost je za mene zvestoba lastni kulturi in zgodovini, predvsem pa lastnemu jeziku. Nacionalna pripadnost in zavedanje le-te se prebudita že v malemu otroku, ki mu mati razloži stvari, ki se dogajajo okoli njega. Vsak jezik je odkrivanje sveta. In vsak jezik svet odkriva na svoj način.« Med vprašanji je bilo tudi vprašanje, o čem razmišlja kot 105-letnik. Takoj popravek: »Star sem 106 let,« gonilna sila pa je razmišljanje o slovenstvu in slovenskem ponosu. »To se pravi: »Ostani zvest slovenski identiteti«. In kaj svetujem mladini? »Kot prvo jim bom rekel: Ostanite zvesti svoji identiteti, svoji tradiciji, svoji literaturi, svoji zgodovini, in potem govorimo o mednarodnem, o globalizaciji in vsem drugem. To je bilo takrat in je tudi danes. To je baza, ni noben nacionalizem, je zvestoba svoji tradiciji in svoji zgodovini. To pa je čisto normalno in nima nič opraviti z nacionalizmom.«

Spoštovati je treba vse sosede in jezike v Evropi. Toda ob tem ne pozabi najprej ostati ponosen Slovenec. Ni druge možnosti. Evropski človek dela čudeže v tehniki in preseneča nas povsod drugod. Kljub temu pa je premalo spoštovanja do raznolikosti. Evropa je v slabem stanju glede jezikov manjšin. Mi sami moramo gledati na naš jezik, hkrati pa braniti dostojanstvo jezikov in kultur evropskih manjšin.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Boris Pahor s skodelico kave (Opetnik)

Ni ostalo veliko časa za vprašanja pred prireditvijo. A za štiri ga je le bilo. Po drugem vprašanju, pri katerem gre za to, kakšne posebne slike mu ostajajo ob pogledu na prehojeno pot, vrine stavek: »Vi kar sprašujte, povedati vam bom moral vedno spet to, kar sem že povedal: pomembna je narodna zavest«. Nato pisatelj Boris Pahor nadaljuje: »S svojim življenjem sem zadovoljen, čeprav sem doživel marsikaj hudega, posebej fašizem, ki ga danes vsi tajijo. Treba je povedati, kaj je fašizem počel z nami, potem pa je na vrsti prijateljstvo. Fašistično zlo je pokvarilo mojo mladost in moje šolanje, da sem moral vse nekako sam popravljati. Potem je bil tu nacizem ter kar je bilo diktature komunizma. Nisem bil proti komunizmu, ker ima vsakdo pravico biti komunist, ampak diktature pa ne, tega nisem mogel prenesti in sem zaradi tega imel tudi opravka z njimi. Ampak kljub temu sem zadovoljen, da sem svoje življenje potem nekako reševal in ga večinoma reševal s tem, da sem pisal o tem, kar sem sam doživljal, ki pa je v bistvu to, kar so doživljali in dali skozi primorski Slovenci, ki so vsi doživeli fašizem, nacizem in lepo število ljudi tudi komunizem. To se pravi, ni samo pisanje o mojem življenju, ampak pisanje o naši preteklosti, za katerega pa ima človek zadoščenje, da je napisano v knjižni obliki oz. da je objavljeno v knjigah.«

Boris Pahor v pogovoru z urednikom Gotthardtom (Opetnik)
Boris Pahor v pogovoru z urednikom Gotthardtom (Opetnik)

 

Nadaljnji poskus. »Gospod Pahor, vi ste poosebljena vest slovenskega naroda. Kje morajo imeti predstavniki slovenskega naroda slabo vest?« Pahor: »Če ne bodo poskrbeli, da bodo pripadniki slovenskega naroda narodno zavedni, bomo vsi šli k vragu. Vsak posameznik mora biti zaveden. In brez jezika ni mogoče biti zaveden. Poslušajte, kaj vam pravi Florjan Lipuš. Z jezikom smo ali nismo. Se od njega kaj učijo naši predstavniki ali se nič ne učijo?« Boris Pahor vstane in počasnega koraka odide v dvorano.

Pahor, Zvonar Predan, Jevnikar (Gotthardt)
Pahor, Zvonar Predan, Jevnikar (Gotthardt)

Boris Pahor sedi za mizo, ob njem njegova strežnica Vera, avtorica knjige pogovorov Darka Zvonar Predan in Ivo Jevnikar. V knjigo pogovorov o Borisu Pahorju je zapisal urednik Dušan Hedl, da je Boris Pahor »sidro zrelosti nekega naroda«. Darka Zvonar Predan je ob predstavitvi knjige v svojih prvih besedah dejala: »Med najlepša darila usode, ki me je jeseni 2002 za štiri leta popeljala v Trst, štejem svoje poznanstvo z Borisom Pahorjem. Odgovor, zakaj je Boris Pahor nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo Slovencem, in zakaj sem prepričana, da je prav on, človek prejšnjega stoletja, darilo za novo stoletje, ta odgovor daje knjiga.« In nadalje: »Bil bi greh, če bi se zgubilo to, kar je bilo objavljeno v časopisih.« Nato spregovori Boris Pahor in začenja svoj govor s stavkom: »Jaz sem zaljubljen v to knjigo.« Poudari tudi, da je Darka Zvonar Predan dodala med intervjuje še svoje komentarje in je tako ta knjiga opis »stanja slovenske kulture med letoma 2003 do 2018.«

Ko je Boris Pahor po skoraj dveh urah v petek, 1. marca, popoldne v Tischlerjevi dvorani Slomškovega doma v Celovcu zapustil mizo, je med zbranimi ostal poziv, ki ga zmore tako izpovedati samo oseba, ki mu traja življenje že 106 let. Je kot sidro za preživetje jezikovne skupnosti. »Dajte svoje otroke podučiti, kaj je bistvo naroda. Pomembno je, da ostane slovenski jezik živ, da bodo imeli svoj ponos, da bodo po svojem bitju sebi v korist ponosni Slovenci.«

Vincenc Gotthardt