Portret Valentina Polanška v dvorani gostilne Kovač ne visi na zidu le na vsakoletnem srečanju pisateljev in ljubiteljev slovenske literature, ampak ima tam svoje mesto vedno. In to upravičeno, saj je pobudnik pisateljskih srečanj na Obirskem, če kdaj nastopajo zbori, zagotovo zapojejo eno njegovih pesmi, in tudi pogovor o slovenski koroški literaturi brez njegove omembe ni mogoč. Tokrat je ostal v ozadju: srečanje je bilo v znamenju slovenskih avtoric na Koroškem.

Amina Majetić in Ifigenija Simonovič, predsednica Slovenskega PEN sta v središče srečanja postavile ženske kot literarne ustvarjalke. Amina Majetić je predstavila svojo diplomsko delo pod naslovom: »Ženski liki v slovenski literaturi«. Pot v dolga leta samo moški slovenski literarni svet je bila za ženske naporna. Prva avtorica se pojavi šele v drugi polovici 19. stoletja. Ženske so bile zelo dolgo časa izključene tudi iz šolskih beril, enakopravno obravnavane tudi danes še niso. Amina Majetić je opozorila tudi na teme, s katerimi so se v javnosti pojavljale slovenske avtorice. Pisale so o materinstvu, o odnosu do matere, o socialnih razmerjih, kadar gre za ljubezen, gre za ljubezen do otrok in domovine, ljubezen med moškim in žensko je le redkodkdaj tema. Literatura daje tudi vpogled v nesvobodno izbiro poklica. Avtorice na tujem pišejo o izgubi lastne identitete, kulture in izgubljanju jezika. Avtorice v zamejstvu stopajo v javnost z vprašanji, ki so povezana z jezikom in seveda prihaja do izraza tudi vedno trenutni politični položaj. Pa še nekaj: ko so se v slovenski literaturi začele pojavljati prve pisateljice in pesnice, jim je bilo velikokrat pripisana neka čudaškost. Če več ne zaradi tega, ker so bile samske ali ločene. Majetić pa je poskrbela tudi za nekaj statistik. Zanimiva je morda ta, kakšen je delež moških in žensk v Društvu slovenskih pisateljev in Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji. Zaokroženo je tako. V Društvu slovenskih pisateljev je delež približno naslednji: 69 % moških, 31 % žensk, v Društvu slovenskih pisateljev v Avstriji: 61 % moških, 39 % žensk.

»V zamejstvu bi brez literature za otroke ne govorili več slovensko,« je poudarila Ifigenija Simonović in dodala, da prav to literaturo pretežno ustvarjajo slovenske avtorice. Takole je poudarila: »Ne bi rada zabredla v primerjavo in razločevanje med žensko in moško kreativnostjo ali kulturno poklicanostjo ali poslanstvo … ne gre za neenakost, gre za naravno vlogo, ki jo ženska sprejme ali pa ne, popolnoma ali deloma, prostovoljno ali po sili razmer, pod pritiskom staršev, širše družbe, v določenih političnih in družbeno kulturnih okoliščinah. Prve besede, prve uganke, prve izštevanke, prve igre, prve črke, prve knjige ... prve modrosti, prvi pregovori, molitve. Če ima otrok srečo, da ima mamo, mu bo svet zunaj prvega objema pač prva predstavila mama. V izraz materin jezik bi vključila vonj, prvo toploto, prvi zvok, potem šele prve besede in nad vsem tem okolje, ki daje občutek sprejetosti ali nezaželenosti.«

In kaj je Ifigenia Simonović glede literarnega ustvarjanja odkrila? »Zanimivo, pokazalo se mi je, da na Koroškem najprej zasledim pisateljice za otroke, manj pisatelje. V Sloveniji najprej naštejem pesnike za otroke Župančiča, Kosovela, Grafenauerja, Zajca, potem šele Vegri. V Avstriji pa je obratno: za otroke pogosteje pišejo ženske, pravzaprav skoraj vse pišoče ženske, ki sem jih zasledila, pišejo predvsem ali tudi za otroke: Lenčka Kupper, Ivanka Polanc, Dorli Hammerschall, Mili Hrobath … .« In nadaljevala je: »Srečala sem Lenčko Kupper v živo. To je bilo nepozabno doživetje. Njene pesmi so raztresene po slovensko govorečih krajih po vsem svetu. Kolikšna radodarnost! In tako so napisane, da so popolnoma za vekov veke naše.«

Pogovor z avtoricami

Miha Vrbinc in Sabina Buchwald sta se pogovarjala s tremi koroškimi avtoricami. Lenčka Kupper je morala priznati, da so bile njene pesmi z njenimi melodijami že pred njo v skoraj vsakem kraju sveta, kjer po svetu otroci slovensko pojejo in govorijo. Čeprav je ne poznajo, poznajo pa vsej eno njenih pesmi, pa če je to samo »Enkrat je bil en škrat«. Karla Haderlap je v pogovoru poudarila, kako pomembno je, da so v hiši knjige ter da se bere. Ko so se ji rodili otroci, je želela sama pisati pesmice zanje. Iz tega je nastalo več in pesmim so se pridružili spomini. »Jaz nimam šol. Sem kmetica. Pišem, kakor znam. Takim, ki so pisali brez šol, so nekoč rekli bukovniki.« Rezka Kanzian se pripravlja na izdajo tretje pesniške zbirke. Pisanje lirike vidi kot »absolutno samotno delo, ki je lahko borba ali veselje«.

Otroški zbor »Obirčki« je uvedel v literarno branje »Ena ura za literaturo in kulturo«. Niso prišli praznih rok. S seboj so prinesli rože za Lenčko Kupper, katere pesmi pojejo. Julija Karničar je recitirala pesem, ki jo je njej v čast napisala Marta Polanšek. Nato so stopile pred zbrane Lenčka Kupper, Rezka Kanzian, Karla Haderlap in Verena Gotthardt, ki so predstavile nekaj drobcev iz svojega literarnega ustvarjanja.

Vincenc Gotthardt