Kaj imajo skupnega Mira Blažej, Herbert Seher, Rozi Wernig, Folti Waldhauser, Tone Kuntner, Herbert Seher in Franc Kattnig? – Vse je Krščanska kulturna zveza odlikovala z Janežičevim priznanjem za njih nesebično delo na kulturnem področju. Skupno pa jim je tudi, da se spominjajo, kako se doživljali bočič kot otok in to primerjajo z današnjim časom.

Sneg je škripal pod nogami

Spominjam se, ko sem bila še zelo majhna, da smo najprej žegnali hišo in hlev. Nato smo molili rožni venec, ki je bil za nas otroke neznansko dolg. Nato smo šli v majhno sobico in tam z mamo peli »Sveta noč«. V tem času je bil atej kristkindlej in je zaklical čez nekaj časa »Kristkindlej je že bil!«

Ko sem bila že »malo« starejša, sva s sestro Kati kuhali hrenovke. Te so bile vedno spokane. Najlepšo je dobil naš atej. Potem smo šli peš k polnočnici v Galicijo ali v Klanče. Sneg je škripal pod našimi nogami.

Nekega božiča smo sklenili, da nihče ne bo dobil darila. Namesto tega smo si kupili veliko mizo in klop za novo hišo. Tega posebnega darila smo se skupaj veselil, ko smo sedeli okrog nove mize.

Pozneje sva bili s sestro Kati kristkindlej. Vsi so bili v hlevu in ko so prišli spet v hišo, so bili pakeljčki pod božičnim drevesom. Pa da ne pozabim … Vedno sem se jezila, ker ati iz gozda ni prinesel lepega drevesa. Želela sem si vedno posebno, izredno, najlepše drevesce.

Pri svojih deklicah me je najbolj fasciniralo, kako zelo so se veselile božiča. Žareče oči, radovednost, čakanje …

Praznovanje božiča je vedno novo doživetje in je povezano tudi s spremembami. Do lani smo vsi skupaj praznovali božič pri nas doma. Posebnost je bilo praznovanje z vnuki. In tudi letos bo praznovanje božiča drugačno. Tako je naneslo, da grem na okrevanje. Bo pa tudi lepo, ker bo božič ponovno čisto drugačen.

Mira Blažej

Sneg je segal do strehe hiše

Hiša pri Podnarju je stara 400 let. »Naš prednik, ki je tu začel, je takrat zasadil tudi lipo,« pravi Folti Waldhauser, ko skozi vhodna vrata pokaže na 400 let staro lipo. V hiši se je na sveti večer zbiralo nešteto generacij za skupno mizo. To vsakoletno zbiranje za mizo in praznovanje božičnega večera se ni veliko spremneilo, pravi Folti Waldhauser. »Obdržali smo isti ritem, kot sta nas naučila mama in oče. To so spet prevzeli otroci od nas in praznujejo sveti večer tudi tako, kot smo vedno. Sin, ki je doma prevzel, praznuje s svojo družino z menoj in mojo ženo ter bratom za isto mizo v isti kuhinji.« Kar se je v zadnjih letih spremenilo, je, koliko snega zapade. Prej ga je bilo mnogo več. Vsi otroci so bili zunaj v snegu, se sankali ali smučali. »Spominjam se, da je zapadlo snega do strehe hiše in smo morali pozimi dvakrat kidati sneg s strehe. To se sedaj zgodi morda v desetih letih enkrat. V zadnjem času s snegom zelo slabo kaže. Samo upam, da ga bo letos padlo spet nekaj več. Ko smo hodili peš k polnočnici, je bilo vedno mnogo snega. Včasih je bilo toliko snega, da tri dni skoraj nismo prišli od hiše. Oče je s konjem in plugom delal pot, dva kilometra daleč.«

Ker je pri Podnarju v stari hiši gostilna, je tudi na sveti večer delo. Čez dan prihaja precej ljudi: »Mnogi od teh so otroci s svojimi očeti, ker mame doma krasijo božično drevo,« pravi Folti Waldhauser. Proti večeru pa se zaprejo vrata gostilne. To je čas za Podnarjevo družino, da se pripravi na sveti večer. In takole se spominja Folti Waldhauser: »Majhne jaslice smo imeli. Mama jih je vsako leto prinesla s podstrešja. Takrat je bilo za božič čisto mirno. Štiri kilometre daleč je bilo treba k svitnam. Največkrat so šli oče mama in babica. Veliko smo hodili v tem času v cerkev, največkrat smo gazili v snegu. Na sveti večer smo škropili v hiši, v hlevu, skednju in okrog hiše. Nato smo prižgali redke sveče na božičnem drevesu in se veselili majhnih daril kakor čokolade, kakega puloverja, včasih tudi kakšnih smuči. Še prej pa je babica začela moliti rožni cvenec. Ko je babica umrla leta 1977, sem to prevzel jaz in delam do danes.«

Spominja se tudi polnočnice z nepozabnimi božičnimi pesmimi. V preteklih letih vodi moški cerkveni zbor, ki poje pri polnočnicah. V zadnih treh letih je polnočnica popoldne: »Ker ima naš duhovnik štiri fare in tako ne more biti polnočnica v vsaki fari. Našo polnočnico začenjamo s pesmijo Poglejte čudo se godi … . Zapojemo tudi Zvezdice božje … «

In česa si želi Folti Waldhauser v prihodnje? »Nič drugega, kot da bi še dolgo zdrav ostal in bi mogel pomagati doma, pa da bi lahko še kaj prepeval.«

Folti Waldhauser

»Rajske strune zadonite …«

Pri nas v Fari (tako domačini imenujemo Rožek) je bila in je deloma ta pesem, ki jo je čudovito zapela pri obrednih nepozabna »Kosna Julka« (Julija Zeichen je bila doma pri Kosi na Ravnah) pravi simbol na vinahtno polnočnico in včasih tudi pri ostalih obredih oziroma mašah. Več je bilo tudi obiskovalcev maše prav zaradi te pesmi, ki jo danes zmore tako srčno lepo najbrž le Bernarda Fink.

Otroci smo že nekaj dni pred vinahtmi prosili dedeje ali ateje, da bi šli čim prej iskat smrekico za božično drevesce. Z mojim dedejem sva poiskala najbolj »revno« smrekico, ki jim je dedej tam, kjer ji je manjkala vejica, zataknil v zvrtano luknjo vejico z drugega drevesca. Na to spretnost smo bili vsi ponosni.

Doma so izbo zakurili kakor sicer nikoli, drevesce pa postavili na veliko mizo pred Bogkovim kotičkom. Okinčanje drevesca je bila prava ceremonija, čeprav smo nanj obesili nekaj keksov in sladkorčkov ter priščipnili le nekaj svečk, pod njega pa položili jaslice iz papirja in darila.

Sledil je blagoslov hleva in hiše s kadilom in žegnano vodo.

Po delu v hlevu smo se usedli okoli drevesca in požebrali in zapeli domače pesmi ter navdušeno odprli zaboje z darili, ročno pletene nogavice, rokavice ali kapo ... Sledila je jedača: domača kuhana klobasa in kuhano zelje ... Nato pa obisk polnočnice, kamor smo šli tri kilometre, seveda peš, po »srinju«, zmrznjenem snegu, ki je pod nogami tako lepo škripal. Ob praznični polnočnici s kadilom in očarljivo olepšanim oltarjem z mnogimi drevesi, polnimi lepih sveč, smo težko čakali Kosno Julko in njeno težko pričakovano pesem »Rajske strune zadonite, od nebes odmevajte ...«, ki je brez dvoma osrečila vse navzoče.

Dedej, ki so zaradi vojne poškodbe noge ostali doma, so nam premraženim potožili, da v hlevu tudi letos niso slišali polnočnega pogovora med kravami in konji, o katerega možnosti so jim pravili že njegov dedej ...

Na štefanovo smo po maši vzeli s seboj steklenico žegnane vode, na »šapelco« pa je prišlo mnogo otrok iz okolice šapat z željo »Šip-šap, šip-šap, da bi zdravi veseli dovho živeli, pa amrt v nebese pršl«. Obdarovani so bili s keksi, jabolki in tu pa tam s kakim kovancem.

Tri kralje so peli odrasli možakarji, s stricem Hrobatom iz Srej na čelu – in danes. Danes narekujejo vse šege in navade skupine veletrgovin, ki že oktobra odprejo prodajo božičnih »predmetov«.

Na mesto pridnega Miklavža, ki zdaj stoji ob strani, je stopil strašni parkelj, žalik žene pa imajo svoje nastope v adventnem času s parklji vred in ne več v januarju ...

Kje pa sta ostala veselje in sreča božičnih dni preteklih let?

Franc Kattnig

Božič, sveti večer, Velinja vas

Pri Knaberlnu, v moji rojstni hiši, se je božični čas odvijal verjetno tako kot pri vseh družinah ob Dravi in Gurah, čeprav z majhno izjemo: starodavna vaška gostilna, ki je v določeni meri vplivala na vsakdanjost v veliki družini – že takrat v sestavi, ki jo danes imenujemo »pečvork«. Dobro se spominjam svetih večerov, ki so bili po maminem mnenju res »sveti« in bi gostilna morala biti zaprta, vendar nekateri domačini »štamgostje« tega niso upoštevali. Tako se je vznemirjenost stopnjevala, čim bolj so se približale večerne ure. Mlajši brat, sestra in jaz – takrat že odrasli bratje in sestra so bili zaposleni v Švici in na Tirolskem – smo ta dan ali pomagali staršem pri pospravljanju v hiši ali bili na klancu blizu hiše pri »drkanju«, sankanju, z navodilom, da ne motimo pripravljanja božičnega drevesa in darilc. Seveda smo vsi že pričakovali prihod »kristkindla« in živahno, a skrivno ugibali o božičnih darilih. Komaj se je spravil zadnji gost, sva se z očetom podala na sprehod po hiši, hlevih, skednju in dvorišču, da bi »kadila« s kadilom in »žegnano« vodo. Še prej nam je mama dala na pot kratko molitev. Ko je bilo v hiši vse pospravljeno – in mi praznično oblečeni –, je pozvonilo, znak, da se zberemo ob mizi blizu krušne peči in božičnem drevescu. Potem ko so smo opravili krajšo molitev, smo bili otroci obdarjeni, bolj skromno, majhne darilce pa smo zbrkljali v glavnem za mamo. Sam pa se živo spominjam daril, barvastih lesenih kock in mehanične igrače iz pločevine. Po večerji smo se podali peš proti farni cerkvi v Bilčovsu po deloma nespluženi poti prek Spodnje vesce in Moščenice – vsem, s katerimi smo se odpravili na pot oz. jih dohiteli in srečali pri »metni« polnočnici, smo zaželeli »v’sele praznike«. Bilo je mrzlo, a kljub temu smo uživali čar posebne noči, nekateri so prišli z avtom, mnogi pa peš s svetilko. Po opravljeni maši smo nadaljevali pot k domačiji starih staršev v Podgrad, kjer smo prespali v hladni sobi s pogretimi kamni v postelji in se na sveti dan zjutraj po obisku maše vrnili po uro dolgi hoji spet na svoj dom.

Božič, sveti večer, Dunaj, Währing – »varica« /slovanskega izvora

Božič in adventni čas sredi velemestnega hrupa. Stanovanje malo odmaknjeno v predmestni okolici, tridružinska hiša z vrtom. Z ženo tečejo priprave kot povsod, v osrčju je tradicionalno božično drevo, ki sega do stropa in je razkošno obloženo. Proti večeru pride sin s snaho in otrokoma (2 in 5 let); v kuhinji je pripravljena posebna juha, tam pričakujemo božič. Sam sem uvedel kajenje, ki ga na Dunaju ne poznajo. Potem napeto pričakovanje in končno se zberemo ob drevescu v dnevni sobi. Prva obdaritev s petjem božičnih pesmi in recitacije besedila, ki opisuje potovanje svete družine v nekem dunajskem predmestju. Po kratkem oddihu prihaja še 93-letni stari oče ter svakinja z možem. Drugo kolo obdaritve in voščil, in priprava slavnostne večerje z ribami. Vmes živ-žav, presenečenja in praznična voščila. Telefonski klici, whatsApp in sms z otroki, vnuki in sorodniki na Koroškem in na Dunaju. Če gre, obisk slovenske polnočnice. Obdaritev, tretja: Na Dunaju živeča družina drugega sina obhaja božič na svoji domačiji v Št. Ilju; po obisku ženine družine v Nemčiji pridejo vsi k nam z obdaritvijo šele po novem letu. Pehtre sicer na Dunaju ne poznamo, a trije kralji se ustavijo tudi pri nas.

Herbert Seher

Živo drevesce raste v skromnem kotičku zemlje

Božič je bil v mojih otroških letih globoko doživet družinski praznik. Z molitvijo in pesmijo Sveta noč. Pogosto tudi z mističnim pohodom lučk k polnočnici v farno cerkev Marije Snežne – iz temnih okoliških grab. V okrašenem domu smo se veselili skromnih daril okoli božičnega drevesca in uživali za praznično obloženo družinsko mizo.

Podobno je bilo tudi v poznejših letih, ko sem si ustvaril svojo družino in svoj dom v oddaljenem mestu. Družinsko praznovanje z otrokoma je bilo skrivnostno in radostno v nestrpnem pričakovanju daril in ob poslušanju božičnih pesmi, tudi do polnoči.

Ta otroka sta zdaj moža s svojima družinama.

Vnuki danes praviloma praznujejo s starši v svojih prijaznih novih domovih.

Pri babi Sonji in dediju Tonetu pa so te male dušice zmeraj srčno dobrodošle.

Na sveti večer sva z ženo – sicer zadovoljna, da so mladi skupaj –, pogosto sama. In sama pobožno opazujeva razsvetljeno božično drevesce, ki stoji zunaj v atriju in ga navadno že veliko prej z vnuki pisano olučkamo. Živo drevesce raste v skromnem kotičku zemlje, kjer vse leto čaka na novo sveto noč, na okrasitev in na prave snežinke z neba ...

Opustitev vsakoletnega sekanja novega božičnega drevesa sva si z ženo omislila že pred desetletjem in to ne le zaradi okoljevarstvenih razlogov, ampak tudi iz lagodnosti, da je obema po koncu praznikov prizaneseno pospravljanje odpadlih iglic, ki se zalezejo v vse kotičke hiše.

Praznična svetloba ne razsvetljuje le vse zunanjosti in notranjosti doma, ampak tudi duše vseh, ki se v njem srečujemo. In to je osrečujoče in odrešujoče.

Ob družinskem božiču me misel zmeraj popelje tudi v druge domove svojih rojakov v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu, zato naj zaključim ta kratek spominski zapis s pesmijo, ki govori o družini nasploh in o mojem »enkrat blagoslovljenem in devetkrat obsojenem« narodu, ki mu želim blagoslova in moči, da bi »stal in obstal«, kakor bi rekel Trubar, uspešno kljubujoč vsem uničujočim viharjem časa.

Tone Kuntner

Družina smo: druži nas ista kri,
družijo iste skrivnostne vezi,
ki jih nihče ne more izničiti,
ne pretrgati, ne zatajiti.

Družina – iz iste hiše doma,
družina, ko sedamo k skupni mizi,
ko ždimo vsak v svojem hišnem kotu,
ko smo na poti po širnih cestah,
ali ko se razselimo po svetu.

Vsi smo drug drugemu luč.
In če le ena od njih ugasne,
ugasne cele družine luč.

Tone Kuntner

Toplina in domačnost

Rozi Wernig prinese drva in zakuri. V stari, zelo lepo urejeni kmečki hiši postane prijetno toplo. Domačnost se čuti ne samo v prostoru, ampak tudi iz njenega pripovedovanja.

Kočuha je postala dom Rozi Wernig, ki je bila rojena v Drabunažah v občini Galicija. Ni še bila stara šest let, ko je bila skupaj z vso družino pregnana. Niti vola, s katerim so bili na polju, niso smeli pospremiti do hleva, niti kruha, ki je že dobival zlato skorjo, niso smeli vzeti iz krušne peči. Tri leta in pol so bili v pregnanstvu. Rozi Wernig se ne spomni prav nobenega božiča iz tistega časa, spomni pa se še vedno bolečine ob tem.

Iz domače kmetije se je poročila na kmetijo Franca Werniga na Kočuhi. Dela je bilo veliko, pa tudi veselja ob štirih hčerkah. Mož je imel inovativno idejo, da bi naredili turistično podjetje. Rozi Wernig priznava, da je bila tudi sama na začetku zelo presenečena, potem pa se je z vsem srcem vključila. Camping sta poimenovala Rož, kar je bilo takrat pred 45-imi leti zelo pogumno dejanje. »Dajte tist‘ Rož beg, pa bomo mi tud‘ prišli h vam,« ji je v slovenskem narečju dejal nekdo od domačinov. A takšna polena pod noge so jima dajala le še več volje, predvsem pa sta se veselila številnih turistov. V mnogih prireditvah, ki so jih pripravili, sta vedno našli mesto slovenska pesem in slovenska beseda.

Ko je takratni župnik Janko Krištof v Šmarjeti leta 1999 ustanovil kulturno društvo, je Rozi Wernig postala prva predsednica Kulturnega društva Šmarjeta-Apače. Čeprav je imela veliko dela v podjetju, se ji je zdelo kulturno udejstvovanje zelo pomembno. »Davno prej bi že morali ustanoviti kulturno društvo, da bi zajeli še več ljudi,« razmišlja. Da bi le ohranili še kaj slovenščine, se je aktivno vključila v zbiranje in zapisovanje hišnih in ledinskih imen, med prvimi so izdali dva zemljevida.

Božič ji veliko pomeni, ker se vsi zberejo doma v hiši. »Gremo k polnočnici. Dogovorili smo se, da pri nas skoraj ni več daril, že par let ne.« Nič ni pomembnejše kot čas, ki ga preživijo skupaj. V mladosti je bilo vse še bolj skromno, a veselili so se že tega, da so spet prišli domov. »Obiskala sta nas pa Miklavž in pehtrna.« Rada prepeva božične pesmi, »toliko je lepih, da ne bi mogla izbrati, katera je najlepša.« Že dolga desetletja prepeva na koru, s 15-imi leti je začela peti pri cerkvenem zboru, ker je bil njen oče pevovodja. Bila je vključena tudi v občinsko politiko. Slovenščina ji je bila vedno srčna zadeva. Z ljubeznijo jo je predala naprej svojim štirim hčerkam, ki so ob sedmih vnukih in treh pravnukih njeno največje bogastvo.