V soboto, 13. oktobra, bo solnograški nadškof Franz Lackner posvetil šest mož v diakone. Med njimi je tudi Stane Adlassnig, doma na Vesavi v fari Kotmara vas. Pred posvečenjem je spregovoril o svoji poklicanosti in nalogah diakona.

Vsi krščeni smo poklicani, da oznanjamo božjo besedo z življenjem in zgledom. Kaj vas je pritegnilo, navdušilo za odločitev, da bi kot diakon še bolj zavzeto oznanjali Jezusov evangelij?

Stani Adlassnig: Od vsega začetka je bila to rojstna hiša, kjer nam je mama posredovala vero kot veliko vrednoto in učila slovensko. V družini smo doživeli težki čas, ko je oče mlad umrl. Takrat sem bil star šest let in mi je oče zapisal gorsko kmetijo, mama pa mu je morala obljubiti, da se bodo samo hčerke v šoli učile slovensko, fantje pa ne. Ko sem šel v ljudsko solo, nisem znal nemško, saj smo doma govorili samo slovensko. Doživel sem veliko zafrkavanja. Slovensko sem se naučil šele v Kmetijski šoli v Podravljah in ob svojih štirih otrocih, ki so obiskovali Slovensko gimnazijo in Višjo šolo v Št. Petru. Ker ne znam perfektno slovensko, se moram za vsako nalogo v cerkvi dobro pripraviti, saj nočem osramotiti slovenskega jezika. Doživel pa sem tudi zelo dobre župnike. 38 let sem služil župniku Mihorju kot farni svetnik in bil mi je kot duhovni oče. V času mamine bolezni sem župnika pogosto prosil, da pride na pogovor k mami in enkrat me je župnik nagovoril, da bi bila to naloga zame: obiskovati stare in bolne v fari. Ko pa je naša najmlajša hčerka hudo zbolela in smo veliko molili, mi je še enkrat namignil, da bi sprejel službo diakona.

Kako potekajo priprave na diakonsko službo?

Stani Adlassnig: Nekega dne sem dobil v roke razpis za teološki tečaj na Dunaju. Ker je ravno takrat študirala hčerka na Dunaju, se je ponudila priložnost in opravil sem triletni tečaj z zanimivimi predavanji, študijskimi tedni in izpiti. Hote ali nehote, je bila to že prva priprava. Potem sem dobil klic g. Kopeiniga, ki me je nagovoril, da bi se odločil za službo diakona. Povod za klic so bile duhovne vaje, kjer sem v spisu zapisal, da bi rad služil Bogu. Tako sem se odločil za izobrazbo, ki je trajala štiri leta. Prvo leto je bila poskusna doba, kjer sem v predavanjih in projektih spoznaval naloge in poslanstvo diakonske službe. Ko sem predal kmetijo sinu in sem se upokojil, sem začel triletno pripravo. 15 mož nas je začelo s pripravo. V času priprave je nekaj članov zapustilo izobrazbo, tako nas bo meseca oktobra šest prejelo diakonsko posvečenje. Mesečno smo se srečavali in se v pogovorih in predavanjih bližali poslanstvu diakona. Od vsega začetka pa sem imel eno težave – dolgo sem se moral boriti in zavzemati, da smo v tej skupnosti zmolili tudi slovenski očenaš. Skoraj bi bil obupal, pa se je naposled zavzel zato tudi voditelj priprav Siegi Muhrer in uspel sem.

Kaj so naloge diakona in na katerih področjh bi sami radi delovali kot diakon?

Stani Adlassnig: Glavna naloga diakonov naj bi bila strežba najslabšim. Lepa prispodoba za to služenje je modri predpasnik, ki so ga nekoč pri vsakem delu nosili kmetje, tudi moj ded. Sam sem se odločil za službo služenja v Eggerheimu, kjer sem delal socialni praktikum. Tu vidim še in še potreb in možnosti za delo. Delam z ljudmi, ki so se odtujili od vere. Stalna povezanost z njimi, pogovori, skupne igre, kratke pobožnosti zrahljajo v ljudeh občutke. Zgradili smo dober tim sodelavcev, ki spremljamo ljudi, ki so zašli na napačno pot.

Drugo področje, kjer rad sodelujem, je fara Kotmara vas. Župnik me podpira, jaz pa mu rad pomagam. Celo leto sva skupaj obiskovala stare in bolne na njihovih domovih. Duhovnik jim je razložil mojo službo in poslanstvo in tako sedaj sam obiskujem ljudi in jim prinesem obhajilo. Enako sva naredila pri blagoslovitvi velikonočnih jedil. Svoje službe ne vidim v prvi vrsti ob oltarju, temveč pri spremljanju najslabših in vodenju pobožnosti. Tudi podeljevanje zakramentov je v prvi vrsti naloga duhovnika. Če pa se z župnikom dogovoriva, tudi to rad naredim. Ker sam nisem pevec, oblikujem pobožnosti drugače ali pa prosim sofarane za pomoč pri petju. Na župnikovo željo po potrebi obhajam v nedeljo tudi besedno bogoslužje. To pa ne sme biti stalnica. Ob nedeljah mora biti sveta maša. Naši farani cenijo župnika in si želijo nedeljske maše. Smo srečna fara, ki še ima svojega župnika.

Delam z ljudmi, ki so se odtujili od vere. Stalna povezanost z njimi, pogovori, skupne igre, kratke pobožnosti zrahljajo v ljudeh občutke.

V glavnem se za službo diakonov odločajo poročeni možje. Ste poročeni, imate družino, doma imate kmetijo. Kako so vaša žena in otroci sprejeli vašo odločitev?

Stani Adlassnig: Hvaležen sem družini, ki me je podpirala na poti priprav in študija. Otroci so me bodrili: Atej, sedaj pa pokaži, kaj znaš, in nisem jih hotel osramotiti. Imam čudovito ženo, ki mi je vedno zaželela srečo pri izpitih, spoštovala mojo odločitev in me podpirala pri delu. K pripravam na diakonsko službo so povabljene tudi žene. Moja žena se teh srečanj ni želela udeležiti. Zanjo so vera, družina in delo na kmetiji najpomembnejši del življenja. Odločitev za diakonsko službo pa je olajšala tudi odločitev sina, ki je prevzel kmetijo in jo sedaj ob službi vodi skupaj s svojo družino. Z ženo pa vedno in pri vsakem delu rad pomagava. Prepričan sem, da Bog kot dober režiser ureja vse, da nam je tako lepo.

Diakonska služba je prostovoljna služba, tako da svoj poklic opravljate v prostem času. Koliko časa namenjate tej službi?

Stani Adlassnig: Diakon se mora najprej pošteno in dobro pomeniti v družini, koliko časa lahko posveti svoji službi. Za dobro delo je treba uskladiti želje župnika, ustanove in diakona, nato se podpiše delovno razmerje. Odgovorni želijo, da vsak diakon opravi tedensko 7 do 10 ur prostovoljnega dela. Tri leta že sodelujem s koroško Caritas in tam vsak ponedeljek pomagam 5 do 6 ur. To bom sedaj tudi nadaljeval, ostale ure pa rad posvečam fari in ljudem, ki me potrebujejo.

Diakonsko posvečenje bo v soboto, 13. oktobra 2018, ob 15. uri v celovški stolnici.

Posvečenje bo vodil solnograški metropolit Franz Lackner

Posvečeni bodo: Stani Adlassnig iz fare Kotmara vas, Jakob M. Mokoru iz fare Suha, Paul Feimuth iz fare Preitenegg, Oliver Günther iz fare Žrelec, Wolfgang Hohenberger iz fare Špital ob Dravi in Alexander Krainer iz fare Kellerberg.