Vse kaže, kot bi se čas ustavil vsaj nekoliko. V jutranji megli prodira na svetlo jeseni zorana njiva. Deloma so brazde pokrite s snegom. Tudi dvojezični napis »Kršna vas« in »Kristendorf« z oznako za omejitev hitrosti na 30 ob cesti pred vasjo postaja viden. In samo nekaj metrov stran je zravnanega mnogo lesa, ki čaka, da ga kdo odpelje na žago. V ozadju so vidne hiše koroške vasi, ki v teh dneh stopa v ospredje. Omejitev hitrosti velja samo za vozila, na kmetiji v Kršni vasi 7 se je hitrost življenja nekoliko pospešila. Marsikdo od blizu in daleč se je najavil za obisk. To je dom novega krškega škofa Jožeta Marketza.

Kmečka hiša je takšna kot nekoč. V hlevu je živina, v skednju potrebna krma. »Za hlev so škornji najboljša obutev,« pravi Viktor Marketz. Tudi to jutro je, kot vsak dan, v hlevu, da nakrmi živino. »Pač postorim, kar še morem,« pravi oče novo imenovanega škofa Marketza. Pomaga hčerki Moniki in njenemu možu Karlu, pri katerih živi. To hišo je s svojo ženo Kati, ki je umrla pred enim letom, na novo sezidal. »V stari hiši je začelo padati s stropa. Jozej je to doživel. Smo pa začeli graditi novo hišo.« Sedaj je ta hiša tudi že starejša. V kuhinji je Bogkov kot, s sliko zadnje večerje, s podobo Matere božje z detetom v naročju, s svečo in fotografijo Kati Marketz. Monika Ladinig: »Kako bi se šele ona veselila posvečenja Jozeja za škofa.« Da, tukaj v tej hiši, na domu novo imenovanega škofa, in v soseščini ostaja želja novo imenovanega škofa, naj ga ljudje imenujejo Jože, neizpolnjena. Monika in škofov oče soglašata: »Za nas bo vedno Jozej.«

»Aprila bom 93,« pravi Viktor Marketz in se nasmehne, ko pove, da ne more več delati tako kot še pred leti. »Prej sem lahko kar tako skočil s traktorja, sedaj pa moram že pri delu na tleh zelo paziti. Nimam več te gotovosti pri delu, kot sem jo imel nekoč. Zdaj o marsikaterem delu lahko samo razmišljam.« Ve, da mu starost marsikatero delo, ki bi ga še rad storil, preprečuje in se zaveda: »Če je kdo tako star, potem je imel srečo, da je lahko postal tako star in ima vsak dan srečo, da živi.« In potem se spominja dela nekoč. Včasih mu je pomagal tudi sin. »Jozej se še spominja, ko smo pri nas doma imeli konja in sem z njim iz gozda spravljal les.« Viktor Marketz je tudi s konjem spremljal rajne na zadnji zemeljski poti. Potem je prišel traktor, dela pa ni bilo nič manj ob družini, v kateri je bilo treba skrbeti za Jozeja, Frido in Moniko. Seveda so otroci pogrešali očeta Viktorja. Največkrat je bilo tako, da je odhajal v gozd zgodaj zjutraj, ko je bila še tema, in se vračal, ko je bila spet tema. Nad 40 let je tudi pospravljal sneg po cestah v občini Žitara vas. »Včasih, to so še bili časi, je bilo toliko snega, da ga celih tri dni ni bilo domov,« pravi Monika. Pa tudi poleti, ko je bilo treba požeti žito, je dolge dneve s strojem žel po njivah kmetov v občini. »Tega ne smem pozabiti: ko je bil Jozej še doma, je včasih tudi mleko vozil. V počitnicah je doma delal in mi pomagal v gozdu.« Mnogo je bilo dela, marsikateri trenutek pa tudi izredno nevaren. Dvakrat se je Viktor Marketz hudo ponesrečil. Enkrat je prišel pod traktor, saj se je peljal čez njega, drugič pa mu je počila žila v glavi. Pa še nekaj manjših nesreč je bilo: »Predvsem pa tisoč angelov varuhov,« ki so jih preprečili.

Viktor Marketz sedi v kuhinji za mizo ob čaju in kruhu. Ura je nekaj čez deseto dopoldne. Pravkar je prišel iz hleva. »Pomagam, kolikor le morem,« pravi. Nakrmil je govedo. Ponosen je, da je bilo vse življenje pri hiši dovolj krme za vso zimo. »Samo enkrat je bila letina tako slaba, da smo morali krmo dokupiti in prodati nekaj govedi.« Spominja se izleta cele družine. »Jozej nas je v avtu peljali na morje v Piran. Ves dan je samo deževalo.« Tako je bil nekaj ur na morju, nato je preživljal čas vedno spet samo »v lesu« in na njivah. »Jaz nisem imel časa za dopust in tako tudi nisem videl veliko sveta,« pravi Viktor Marketz. Toda sedaj: »Ko skoraj ne morem več drugega kot malo ena drva delati«, pa bi že imel čas, da bi se z Jozejem peljal v Italijo, morda celo v Vatikan. »Potem pa bi hitro morala spet domov, ker sedaj on nima veliko časa. On ima sedaj zelo, zelo veliko »havžngo«, pa še tako zelo redek in odgovoren poklic ima.« To, da je bil sedaj pred posvečenjem njegov sin večkrat doma, ga veseli. Ve pa, da v prihodnje ne bo tako. Viktor Marketz si želi, da bi svojega sina škofa obiskal kdaj na njegovem delovnem mestu. »Bi že rad pogledal, kje dela.«

Viktor Marketz pa najde tudi primerjavo med svojim delom in delom svojega sina, ki bo 2. februarja posvečen v škofa. »Mene je vse življenje veselilo, da sem lahko sejal in potem tudi žel. Kaj mora sejati Cerkev, tega jaz ne vem. To bo bolje vedel Jozej, ki bo škof.«

Vincenc Gotthardt