Pred 79-imi leti, 14. aprila 1942, je bilo na Koroškem s svojega doma pregnanih 220 zavednih slovenskih družin. Med njimi je bila kot 10-letno dekle Terezija Pörtsch. Njena vnukinja Daniela Topar je pogledala na čas, ki je zaznamoval in oblikuje življenje danes 89-letne Terezije Pörtsch.

Že več kot leto dni smo v času nadpovprečnih izzivov in za mnogo ljudi, tudi za mojo generacijo, je to verjetno prva dolgotrajna izkušnja, ki v nas vzbuja določene strahove. To velja še posebej za tiste, ki jih pestijo eksistenčne skrbi. Izguba delovnega mesta, skrb za lastno zdravje in zdravje najdražjih, negotovost, kdaj bo vsega tega konec in kakšne posledice bo imelo to za naše otroke – pandemija je dejansko spremenila naše življenje.

V dneh, ko kot mama šestletnega sina še posebej opazujem, kako se v takem svetu pravzaprav še počuti in znajde otrok, se pred mojimi očmi velikokrat pojavlja Terezija, 10-letno dekle, ki je pred 79-imi leti moralo prestopiti prag v negotovo prihodnost. 14. aprila leta 1942 se je v jutranjih urah na pragu Janšejeve domačije v Holbičah pri Škofičah pojavila policija, ki je v sklopu tako imenovane »akcije K« pregnala 220 zavednih slovenskih družin. Deportacija koroških Slovenk in Slovencev v času nacionalsocializma je zapustila globoke rane in tisto, kar verjetno ostaja otroku, ki je doživel travmatični dogodek najbolj v spominu, je nemoč staršev. V svojih pogovorih, ki sem jih s pričami časa vodila tako na poklicnem, kakor tudi na zasebnem področju, izstopa bolečina, ki so jo deportirani otroci doživeli ob šikanah, ki so jih doživeli lastni starši. Tako se je moji babici v spomin vžgala situacija, ko je njena obupana mama tistega 14. aprila kleče prosila za ustrelitev na domačih tleh. Tistim obupanim danes nikakor ne smemo zameriti – vse bolj pa se moramo zavedati, kako pomemben je v negotovih časih kraj varnosti. V taborišču Hesselberg, kamor je bila pregnana moja babica, so se deportiranke in deportiranci vedno znova srečavali na kraju gozda, kjer so v skupni molitvi in ob tihem prepevanju slovenskih pesmi gojili upanje na boljšo prihodnost in s tem v sebi ustvarili kraj varnosti, kamor so zahajali, kadar jim je bilo hudo.

Kakšen je vaš varni kraj? Zame je to občutek, ki ga med drugim sproža prav babica. Prestala je kar več krutih dogodkov – saj je družina tudi po drugi svetovni vojni vedno znova postala tarča agresivnih protislovenskih napadov. Kot 48-letna je Terezija ostala sama s petimi otroki, umrl ji je mož in prisiljena je bila, da se v času, ko so bile ženske tudi na finančnem področju odvisne od moških, znajde v vsakdanu, kjer je vodila majhen penzion. Vse to jo je kar večkrat spravilo na rob obupa, a je na srečo prestala vse življenjske izzive in se prav zaradi tega spremenila v zelo močno osebo, ki se je vse življenje borila za obstoj slovenskega jezika in kulture, a v svoji hiši z odprtim srcem in neodvisno od maternega jezika, porekla in življenjskih pogledov, sprejemala vse ljudi. Kot zvesta bralka Nedelje bo v teh dneh, ko nam stiki z njo niso mogoči, v isti obliki kot pred pandemijo, prelistala aktualno številko. Zato bi »babci«, kakor jo kličemo nežno sorodniki, tudi po tej poti rada povedala, kako pomembna nam je vedno bila. Z njo povezujem vse, kar sproža v mojem srcu neskončno toplino: lepe otroške spomine, sočutno spremljanje v težkih situacijah in zavetje veliki družini. V njej se skriva naš kraj varnosti. Želim vam, da nosite tak kraj v sebi tudi vi.

Daniela Topar