Sergij Pahor, predsednik Društva slovenskih izobražencev, ki organizira Drago, je mikrofon trdno držal v rokah. Z izbranimi besedami je podal pozdrav in nikoli ni pozabil na zahvalo. Vmes je mikrofon prepustil predavateljem in moderatorjem. V soboto zvečer je oder prepustil preko sto mladim, ki so pripravili Akademijo ob 70-letnici Slovenske prosvete, v nedeljo zjutraj pa škofu Antonu Jamniku, ki je daroval sv. mašo. Mikrofon pa je lahko prepustil tudi svojemu soimenjaku: 105-letnemu Borisu Pahorju.

»Prijatelji, rečem vam besedo iz srca: verujmo! Ker le v veri je moč in zmaga in odrešenje,« je Cankarjeva misel, ki je bila v Cankarjevem letu vodilo 53. Študijskih dni Draga 2018 na v parku Finžgarjevega doma na Opčinah. Na Cankarjeve še vedno aktualne misli za socialno pravičnost in kritiko na račun družbe so se navezovali tudi predavatelji. Prva je bila časnikarka Erika Jazbar, ki je razmišljala o pluralizmu po slovensko. Zadnji je bil publicist Bernard Nežmah, ki je podal svoja mnenja ter nanizal mnoga protislovja v novi slovenski politiki. Svoje izkušnje sta v pogovoru podala Imre Jerebic in Lojze Peterle. Slednji je tudi prejel 7. Peterlinovo nagrado, in sicer za vsa prizadevanja za zamejstvo še preden je postal politik. Sicer pa prav Peterle večkrat citira Merkúja, da je vedno stvar perspektive, kdo je za mejo.

Pesnik, pisatelj, prevajalec in urednik Aleš Šteger je svoje odlično razmišljanje poimenoval Misliti meje. »Moj praded, ki je bil Tržačan, se je po prvi svetovni vojni odselil na vzhod, da bi živel nekaj drugega, bolj samoumevnega, pa se je uštel. Jezik, narodnostna pripadnost, konstrukt naših identitet niso samoumevne in za Slovenca in Slovenko nikoli, zmeraj se je potrebno zanje zavestno potruditi, se zanje boriti. Obenem je ta nesamoumevnost prednost, še posebej v globaliziranem svetu. Vsaj jaz tako doživljam,« je Šteger spregovoril o kulturno pretočnih teritorijih. O tem je poskušal govoriti v filmu Brezmejno, nemškega režiserja Petra Zacha, ki predstavlja obmejne pokrajine Evrope oz. Slovenije. Film je nastajal dolgih osem let, na začetku se je pričel kot dolgočasna hvalnica Evropi. Tedaj se je zdelo, da je Evropa univerzalni odgovor. »Ko smo film zaključevali, pred štirimi leti, so ravno postavljali iz Madžarske uvoženo bodečo žico ob Kolpi. Niso se spreminjale le meje, marveč to, kar razumemo kot meje. Naenkrat so meje v Evropi postale ponovno vidne, ostre in razdvajajoče. Kot da so se čez noč pričeli prebujati stoletni imperiji, ki smo jih že ničkolikokrat pokopali, razglasili za mrtvo preteklost in pričeli so kazati svoje zobe,« pravi Šteger, ki dodaja, da so fizične meje končni produkt duhovnih procesov, ki potekajo v tišini. Kot drugo izhodišče si je Aleš Šteger izbral kulturo in umetnost. Meni, da je cilj mladih generacij »iritirati stare meje, znotraj katerih večina še zmeraj operira, zabrisati robove zatohlega, vzpostaviti avtonomijo med zavrženimi, opolnomočiti obrobno, konstituirati center znotraj absolutne periferije. To se ne dogaja le na področju umetnosti, kjer je kopija pogosto bolj zanimiva od originala, to se dogaja v medijih, kjer je tvit močnejši od članka v New York Timesu.« Drvimo v radikalno drugačnost, navaja Šteger še nekaj primerov. Poziva, naj dobijo mladi možnosti.

»Ne zanašajmo se samo na mlade. Ne prelagajmo odgovornosti izključno na mladino, ki si zasluži svojo porcijo svobode in soudeležbe, ne more pa biti ekskluzivni nosilec borbe proti neumnostim malosrčju, ponovnemu vznikanju nestrpnosti v naši skupni Evropi.« 

Eno od rešitev vidi v tem: »Podeliti ustvarjalnosti mesto, ki ji pripada. Sprejeti umetnost kot gonilno silo družbenih sprememb.« Kot tretje izhodišče je izpostavil Cankarja in tako zaokrožil svoje misli, ki jih bo vredno prebrati tudi v zborniku Drage, ki izide vsako leto.

Boris Pahor. Najini pogovori je naslov knjige Darke Zvonar Predan, avtorice, ki je pravi: »Med najlepša darila usode, ki me je jeseni 2002 za štiri leta popeljala v Trst, štejem svoje poznanstvo z Borisom Pahorjem.« Da je bila knjiga prvič predstavljena prav na Dragi in da se je predstavitve udeležil sam Boris Pahor, je bil predstavljalo enega od viškov letošnjih 53. študijskih dni.    

Ko se bodo organizatorji ozirali na letošnjo Drago, bodo lahko ugotovili, da uspela, saj je v duhu Cankarjeve misli prebudila razmišljanje o ideji pluralizma, o svetovljanskem doživljanju meja, o socialni pravičnosti in politični strpnosti.     

                                                                                                                                Mateja Rihter