Ta »Gšeft« je kot neke vrste dnevna soba za mlade in stare in vsak naj se počuti dobro. Da, »Gšeft« piše nad vhodom in o njem kot dnevni sobi pripoveduje Jutta Riedl. Vodi kavarno, ki ni le kavarna, ampak je tudi trgovina domačih izdelkov. Štefan Merkač, odgovoren za nabavo živil, opisuje izdelke še natančneje – to so vse izdelki certificirane biološke pridelave iz okolice.

Trgovina je središče, iz katerega sežejo koncentrični krogi največ 300 kilometrov v deželo in prekoračijo marsikatero mejo. V Slovenijo, v Italijo in tudi na Hrvaško. Od tod naj so izdelki, ki jih bodo prodajali v Gšeftu v Šmihelu. Nahaja se v hiši, v kateri je bila nekdaj Posojilnica. Veliki težki trezor v prodajnem prostoru z nekaj mizami, kjer je mogoče popiti kavo, spominja na ta čas. Jutta Riedl ima roke polne dela. To je bilo še pred popolnim zaprtjem zaradi koronavrusa. Kljub temu najde čas in pravi: »Kdor se bo pri nas usedel in popil kako kavo, bo hkrati videl, kaj ponujamo. Police se počasi polnijo. Pa se bo zgodilo, da bo kdo potreboval moko in bo odkril na policah kaj novega, vmes pa bo še s kom malo ,poračlal‘.«

Štefan Merkač, odgovoren za nakupovanje, je v prvi tretjini poti do cilja. V trgovini je sedaj v regalih 200 izdelkov, na koncu pa naj bi jih bilo 650. Pa je že sedaj mogoče s ponujenim preživeti. Zelenjava, čaji, siri, klobase, testenine, olje, različne vrste moke, sokovi, vino … Načrt, tako Merkač, so najprej domači izdelki, trgovina pa naj ponuja izdelke iz Alpsko-jadranskega prostora. »V bližini, po sezoni in kakovostno,« to so pogoji. »Ne barantamo,« pravi Štefan Merkač. »Kmetje določijo ceno, mi pa dodamo, kar potrebujemo za osebje, za najemnino, za stroške, kurjavo, davek in nekaj za zaslužek.« Biti mora pravično, še dodaja in je sam presenečen, da so cene za nekatere biološko predelane izdelke v Gšeftu včasih celo nižje kot v kaki veleblagovnici. Potem pa tudi že prizna, da ni vedno mogoče ostati v 300 kilometrih razdalje. Kava je izjema, ta prihaja od daleč, vendar tudi tukaj velja: kava mora biti pravično pridelana.

Gšeft ima za neposredne sosede občino in šolo in je tako postal del centra Šmihela. Novi komunikacijski center v Šmihelu nosi rokopis štirih oseb. Arhitekt Fridl Prasenc mu je dal domačo sodobno podobo, šefica in duša kavarne ter trgovine je Jutta Riedl, izkušeni gastronom s tremi lokali v Gradcu Tomaž Moschitz je določil gospodarske okvire, Štefan Merkač pa išče poti do pridelovalcev izdelkov.

Pred načrtovanjem trgovine, ki naj je tudi nov komunikacijski center v Šmihelu, je bilo popolnoma jasno naslednje: treba se je zmeniti s krajevnimi ustanovami. Zato je bila prva pot k odgovornim odbornikom Katoliškega prosvetnega društva Šmihel, ki so zamisel pozdravili. »Ne želimo jim biti kakšna konkurenca in se bomo glede terminov vedno tudi usklajevali,« je rekel Štefan Merkač. Načrtujejo, da bo v »dnevni sobi« v Šmihelu prišlo do kakega branja, majhne razstave izdelkov umetniške obrti …

Šmihel je imel včasih več majhnih trgovin. Lahko si kupil tako žeblje, kot tudi meso pri mesarju. S Gšeftom se vrača spet trgovina na vas. Samoumevna je dvojezičnost tako zunaj kot tudi znotraj. Odprtje je napovedano, vendar so ljudje trgovino že odkrili. Ob kavi odkrivajo med iz Roža, ker ga letos v Podjuni ni. Meso je dimljeno, manjkajo še žeblji, na katere se lahko obesi na zid kak izdelek iz umetniške obrti. »Še nismo najboljši, ampak bomo še boljši,« pravi Štefan Merkač. Marsikatero distanco je že presegel. Na kar tudi ne bo več treba dolgo čakati, je, da bodo pri izdelkih pripisani tudi kilometri, kako daleč od trgovine so oddaljeni pridelki.

Vincenc Gotthardt