Pogovor s Tončem Rosenzopfom-Jankom, vodjem Dušnopastirskega urada in referentom za župnijske svete.

18. marca 2012 bodo v avstrijskih farah potekale volitve žup­nijskih svetov. Kaj to pomeni za naše župnije in sploh za našo Cerkev – o tem smo se pogovarjali s Tončem Rosenzopfom-Jankom, vodjem Dušnopastirskega urada in referentom za župnijske svete.

Geslo volitev (© Foto: žs)

Geslo za volitve župnijskih svetov meseca marca 2012 se glasi “Dobro, da imamo faro”. Je to optimistična trditev ali stvarna ugotovitev? Zakaj je dobro, da imamo faro?

Rosenzopf-Jank: Mnogi, ki slišijo to geslo, mi pritrjujejo: »Ja, tako je. Fara je zame tisti kraj, kjer čutim, da v veri nisem sam.« Vsak človek, vsaka družina potrebuje v bližnji okolici ljudi, s katerimi živi vero. Čeprav danes vedno več ljudi išče nova duhovna zatočišča, je fara še vedno za mnoge kraj, kjer doživljajo Cerkev v malem in rečejo: »Tu sem doma.« Važno je, da se zavedamo, da je vsaka krščena oseba član farne skupnosti. To pa pomeni, da imajo vsi prostor v fari: prepričani in dvomljivci, močni in slabotni, majhni in veliki.

Farno življenje oblikujejo številni prosto­voljni sodelavci. Zakaj je prav, da imamo tudi izvoljene sodelavce v fari?
Rosenzopf-Jank: Najprej se moramo zavedati, da smo krščeni in kot taki  vsi izvoljeni, da sledimo Jezusu, da delamo dobro in govorimo o tem, kar je on storil za nas. Fara pa potrebuje tudi ljudi, ki prevzamejo posebno odgovornost za farno skupnost. Z izvolitvijo posameznih ljudi farna skup­nost pove, komu zaupa to nalogo in kaj si želi. Kdor doživi, da ga drugi z izvolitvijo potrdijo v službi, bo laže delal.

Župnijski svet je v teku let postal razpoznaven gremij farnih skupnosti. Kaj so glavne naloge župnijskih svétnikov?
Rosenzopf-Jank: Pred štiridesetimi leti so bili v naši škofiji izvoljeni prvi župnijski sveti. Do danes je njihova naloga, da skupaj z župnikom oblikujejo farno življenje, da dopuščajo razno­likost pristopov do vere in ljudem pomagajo, da odkrivajo združevalno moč vere. Župniki naj bi v delu z župnijskim svetom začutili, da niso sami v dušnem pastirstvu, da je skup­no lažje najti poti, kako danes ljudem oznanjati Božjo besedo in kako jim stati ob strani. V mnogih primerih je župnijski svet tisti gremij, ki skozi cerkveno leto farni skupnosti zagotavlja redno delovanje in koordinira vse dejavnosti.

Upadanje nedeljnikov, oddaljevanje posameznikov od cerkvenih struktur, izstopi iz Cerkve, nezanimanje mladih za farno življenje so izzivi za vsako farno skupnost. Kaj svetujete župnijskim svetom, kako naj se odzivajo na te okoliščine?
Rosenzopf-Jank: Okoliščine so se v teh štiridesetih letih močno spremenile. Prvi župnijski sveti so nastali v letih, ko je Cerkev bila močna in inovativna. Mnogi so doživljali Cerkev, ki raste, ki je tudi številčno močna. Če samo pomislimo, kakšni množični shodi so bili pri nas mladinski dnevi v tem času. Danes pa se soočamo z dejstvom, da nas je vedno manj. Kaj storiti, da ne postanemo maloduš­ni? Eni se bojijo sprememb v Cerkvi. Drugi vedno bolj glasno in odločno zahtevajo reforme. Kako danes ohranjati edinost v Cerkvi? Župnijskim svetom najprej svetujem, da skrbijo za osebno duhovnost in tako notranje dobijo moč in upanje. Drugo je, da prisluhnejo ljudem, da skušajo razumeti vprašanja, stiske in hrepenenja ljudi danes. In tretje je, da v skupnosti z župnikom iščejo poti, kako v luči evangelija današnjemu človeku pomagati odkrivati smisel in lepoto življenja. Nato pa je važno, da z zaupanjem v Božjo pomoč uresničijo to, kar je potrebno in možno.

Župnijski sveti so po eni strani svetovalni organi, po drugi strani pa izvrševalci številnih nalog. Pogosto se zatakne ravno ob pojmovanju teh dveh danosti. Kako ujeti ravnotežje?
Rosenzopf-Jank: Potreben je dogovor med župnikom ter članom župnijskega sveta. Kaj pričakujemo eden od drugega? Kaj je za posameznika važno, da lahko dobro deluje? Kaj je potrebno za dober razvoj farne skupnosti? Kjer je možen iskren dialog, farni svet najde zadovoljive odgovore na ta vprašanja.

S katerimi besedami in katerimi mislimi nagovoriti člana farne skupnosti, da se odloči za kandidaturo v župnijski svet?
Rosenzopf-Jank: Pomembno je, da se zanimam za osebo: Kaj te zanima? Kaj rad delaš? Kaj si želiš zase in za faro? Kakšne so tvoje življenjske okoliščine? Osebi razložim, kakšne so naloge in kak­šen je način dela župnijskega sveta. Povem ji, da bi bili veseli, če bi bila pripravljena kandidirati za farni svet in ji pustim čas za odločitev.

Dobro poznate fare in župnijske svete na dvojezičnem ozemlju. Kako poteka delo po farah z vidika dvojezičnosti?
Rosenzopf-Jank: V preteklih desetletjih se je marsikaj premaknilo na boljše. Manj je napetosti in razhajanj. Vedno znova pa je treba iskati poti, kako ljudem ponuditi prostor, da lahko v svojem jeziku govorijo, molijo in praznujejo in pri tem začutijo, da nas vera združuje.

Pogovarjala se je Micka Opetnik