Nekaj teoloških razmislekov k volitvam župnijskih svetov

Volitve ŽS v nedeljo, 18. marca 2012, se nezadržno bližajo. Že se začenjajo prva razmišljanja, kdo bo v ŽS nadalje sodeloval oz. nehal, kateri volilni vzorec (model) pride v poštev in katere poteke je treba upoštevati. Ta članek se ne ukvarja s temi razmisleki. Marveč je v središču vprašanje: Kako se dajo volitve ŽS teološko utemeljiti? Za tem se skriva prepričanje: Volitve ŽS bodo tedaj »uspešne«, če jih bomo razumeli tudi kot duhovno dogajanje.

Piše Michael Kapeller

Volitve ŽS bodo tedaj »uspešne«, če jih bomo razumeli tudi kot duhovno dogajanje. (© Foto: Gotthardt/nedelja)

Izbrati Božjo izvolitev.

Pojem »izbira« (izvolitev) nastopa v Svetem pismu z naslednjima poudarkoma. Po eni strani daje Bog človeku oz. ljudstvu, da svobodno izbira. Vendar je pri tem odločilno, da prizadeti izbere pravo in to pomeni Bogu ustrezno možnost. V takem položaju se znajde v 1 Sam 10,17-21 prerok Samuel. On mora po Božjem naročilu med Izraelovimi rodovi izbrati prvega kralja. Ta izvolitev je otežena s tem, da Bog hoče ljudstvo odvrniti od postavitve kralja. Toda Bog izvolitev dopusti. Po večstopenjskem žrebanju je Savel določen za kralja. Pogosteje pa so svetopisemski volilni postopki procesi izbire, v katerih Bog sam vodi »režijo«. Človek oz. ljudstvo je potemtakem izzvano, naj se zaupa Božji izbiri in izbere Božjo izvolitev. V Novi zavezi to postane očitno med drugim v Lk 6,12-16 pri izbiri dvanajstih apostolov. Tu ni govor o postopku kandidiranja in o zahtevanih profilih. Po katerih merilih Jezus nazad­nje izbere, ne zvemo. Marveč Luka poudarja, kaj je bilo pred izbiro: Jezus je prebil vso noč na gori v molitvi k Bogu. Po tej molitvi postane njegova izbira tudi Očetova izbira.

Volimo, ker se tiče vseh.

Vedno znova se pojavlja tole vprašanje: »Ali je potrebno ŽS res voliti?« Pogled v Sveto pismo in v tradicijo Cerk­ve pojasnjuje: Voli se tedaj, če odločitev zadeva vso skup­nost oz. če moramo izhajati iz tega, da se da Božja volja najverjetneje dognati z odločitvijo vseh. Kako je torej z volitvijo ŽS? Volitve ŽS so v neposredni zvezi s prenovljenim razumevanjem Cerkve 2. vatikanskega koncila. Tam se poudarja, da vsi krščeni sestavljajo eno Božje ljudstvo. Po krstu imajo vsi isto dostojanstvo in tudi skupno naročilo za zidanje Cerkve. To ne odpravlja razlik med duhovniki in laiki in vodstvene odgovornosti klera. Marveč različni člani Cerkve opravljajo različne službe in naloge. Odgovornost za Cerkev pa nosijo vsi skupno (glej LG 9-10). ŽS je v naših širinah gremij, ki služi za to, da ustreza tej določitvi koncila. Ker predstavlja vse farno občestvo, ga tudi vsi volijo.

Volitve predpostavljajo soglasje občestva.

V Apostolskih delih poroča Luka o razvoju v jeruzalemski praobčini, ki je samo na prvi pogled pozitiven: V tistih dneh je naraščalo število učencev (Apd 6,1). Z naraščanjem občestva apostolom ni več mogoče, da dajo vsem to, kar potrebujejo za življenje. Tako helenisti protestirajo proti Hebrejcem, ker so bile njihove vdove pri vsakodnevni oskrbi prezrte. Nenadoma ni več govora o enem občestvu, temveč o dveh skupinah, ki si stojita nasproti. Zdaj je treba ukrepati, da bi ne ogrožali edinosti. Tako apostoli skličejo občino, razložijo navzočim ozadja napetosti in predlagajo kot izhod izvolitev sedmih mož. Ta predlog dobi široko potrditev, in ta potrditev je osnova izvolitve. Kriterije izvolitve in število oseb določijo apostoli: sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti. Izvolitev samo pa opravi občestvo. Da je bila ta izvolitev pravi korak, potrjuje Luka, ko ob koncu perikope spet prevzema začetni verz; vendar tokrat brez negativnega priokusa: »In Božja beseda se je širila, število učencev v Jeruzalemu se je zelo množilo.« (Apd 6,7)

Temelj volitev  je molitev.

Med Jezusovim vnebohodom in poslanjem Svetega Duha na binkoštni dan doumejo učenci – tako poroča Luka v Apostolskih delih –, kako naj zdaj gre naprej. Po Judovi smrti bi radi najprej spet vzpostavili krog dvanajsterih (Apd 1,15-26). Za to je potrebna izvolitev kakega apostola. Vsi skupaj (Luka govori o sto dvajsetih bratih) izberejo zdaj dva moža, ki ustrezata zahtevam apostola: Jožefa Bársaba, z vzdevkom Just, in Matija. Temu imenovanju dveh potencialnih kandidatov pa zdaj ne sledi volitev, temveč skupna molitev: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, naj prevzame mesto v tej službi in apostolstvo.« (Apd 1,24 sl.) Šele potem določijo s pomočjo žreba Matija kot dvanajstega apostola. V tradiciji je pred važnimi volitvami molitev. Dostikrat je volitev sama liturgija. Tako se na primer benediktinci zberejo za volitve novega opata v kapeli. Pred volitvami se volilno upravičenim patrom prikliče v spomin, da pri volitvah ne gre za lastne ali skupinske interese, temveč za Božjo voljo in blagor skupnosti. Neposredno pred volitvami v pesmi »Veni, Creator Spiritus« (= Pridi, Sveti Duh) prosijo za pomoč Svetega Duha.

Delo se začenja z blagoslovom.

V Svetem pismu se prehodu od volitev k izvrševanju službe ali funkcije pripisuje velik pomen. Tako volitvam ne sledi takoj delo, temveč okrepitev z blagoslovom. Luka poroča v Apd 6,6 o tem, da sedmero mož, ki jih je pravkar izvolila občina, stopi pred apostole in ti jih z molitvijo in polaganjem rok okrepijo za njihovo službo. Tu se Luka sklicuje na tradicijo iz 4 Mz 27. Tam prosi Mojzes Gospoda, da za skup­nost postavi vodjo. Gospod izbere Jozueta, in Mojzes ga s polaganjem rok umesti. Nadalje Gospod pozove Mojzesa: »Postavi ga pred duhovnika Eleazarja in vso skupnost in ga umésti pred njihovimi očmi! Daj mu nekaj svoje veljave, da ga bo poslušala vsa skupnost Izraelovih sinov!« (4 Mz 27,19 sl.) Ta »ordinacija« ponazarja: Jozue je novi vodja, ki ga je izbral Gospod. S tem naj bo seznanjena vsa skupnost. Umes­titvi novega vodje nujno sledi predaja oblasti. Okrepitev s polaganjem rok in molitvijo pa tudi ponazarja: Izbrani oz. izbrana je bil (bila) sicer izbran (izbrana) zaradi posebnih last­nosti in kompetenc. Toda on oz. ona ve, da ga (jo) je Bog sprejel v to službo. Ta gotovost varuje pred aroganco in prevelikimi zahtevami do samega sebe.