Izkušnje veroučitelja

Nujno je potrebno, da birmanci v mesecih priprave doživijo lepo liturgijo, ki jih nagovarja. (© Foto: gotthardt/nedelja)

 V teh letih sem spoznal mnogo prizadevnih sodelavcev, zavzetih duhovnikov in oznanjevalcev evangelija. Poznam strukture katoliške Cerkve. Povezanost s Kristusom in s Cerkvijo mi daje moč, da jo skušam v današnjem času, ko ji včasih zmanjkuje sape, pozitivno približati mladim.

Vera oblikuje človeka in ga spodbuja k dobremu. Geslo nas vabi, da se vedno znova poglobimo v vero in si izprosimo nove moči za oznanjevanje Kristusa. Vera, ki se ne razvija, nazaduje, tako naj nam molitev odpira vrata k Bogu. Prerok Jeremija primerja pravičnega človeka z drevesom. Pravi: «Blagoslovljen človek, ki zaupa v Gospoda. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi« (Jer 17,7-8). Kot spremljevalec birmancev moraš biti veren, dejavno vključen v farno skupnost. Ključno je, da si pravičen in v duhu ter mišljenju odprt svetu mladih. Poznati moraš njihove šege in navade. Priprave v birmanskih skupinah naj bodo prijetne, naj ne bo na programu samo učenje na pamet, ampak tudi spoznavanje cerkvenih ustanov in farnega življenja
Birmanci, ki jih pripravljam na sveto birmo, so stari štirinajst let. Pravimo, da so v puberteti. Zapuščajo svet otroštva in stopajo na prag odraslosti. Mnogo stvari iz otroštva jih ne zanima več. Pogosteje se družijo s prijatelji in prijateljicami. Staršem ne zaupajo več v tisti meri kot prej. Vzeti jih moramo resno, jim zaupati in jim stati ob strani. Prav v to obdobje pride priprava na sveto birmo. Nehati moramo z jamranjem, kako težko je s pubertetniki. Vsak čas ima svoje izzive. Vzeti jih moramo na znanje.
V Prvem Petrovem pismu beremo: «Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu« (1 Pt 2,5). Skupaj z birmanci gradimo v medsebojnem zaupanju Cerkev, in to s pomočjo Svetega Duha. Cerkev lahko primerjamo z velikim gradbiščem ali z delavnico. Vsak ima možnost, da se aktivno vključi v to duhovno stavbo s Kristusom na čelu.

Liturgija je nedvomno živi kamen naše duhovne stavbe in bogata zakladnica Cerkve. S praznovanjem cerkvenega leta postavimo naše življenje v Božje spremstvo. Nujno je potrebno, da birmanci v mesecih priprave doživijo lepo liturgijo, ki jih nagovarja. Tu so odločilni še posebej naši duhovniki.
Z birmanci smo spoznavali v raznih projektih in delavnicah svet Cerkve. Spoznavali smo Karitas, to mednarodno organizacijo za humanitarno pomoč katoliške Cerkve. »Pridite in poglejte«, projekt Katoliške otroške mladine, ki  nas na zanimiv način uvaja v svet Biblije. Medfarni biblični kviz, v katerem se birmanci merijo v znanju; obiski in srečanja birmancev v domovih za ostarele; romanje po poti duhovnosti na Gori svete Heme; pletenje adventnih vencev; premišljevanje križevega pota; birmanski vikend na Krki; obhajanje svetih maš; spoznavanje farne cerkve ... vse to in še kaj je na programu naše priprave. Mnoga srečanja z birmanci so me obogatila. Zato bodimo odprti do naše mladine. Vključimo jo v župnjisko skupnost. Poživila bo našo Cerkev! Pravimo, da postane krščenec z zakramentom birme »krščansko polnoleten«.

Ob koncu bi rad še omenil križ, ki visi v škocijanski kapeli. Križanemu Kristusu manjkajo roke in noge. Neznanec jih je odtrgal. Ob pogledu na ta križ se pogosto spomnim molitve, ki jo je napisal neznan avtor iz 14. stoletja. Besedilo molitve naj nam odpre oči za resnico, da smo mi vsi živi kamni Kristusove Cerkve. Vsak, ki se da vgraditi v to dohovno stavbo, ji da svoj pečat in svojo podobo. Kot oznanjevalci Božje besede v 21. stoletju smemo moliti:

Kristus nima drugih rok razen naših, da bi lahko opravil svoje delo. Nima drugih nog razen naših, da bi lahko privedel ljudi na svojo pot. Kristus nima ustnic razen naših, da bi ljudem pripovedoval o sebi. Nima druge pomoči razen naše, da pripelje ljudi na svojo stran. Mi smo edina Biblija, ki jo javnost še prebira. Mi smo zadnje Božje sporočilo, napisano v dejanjih in besedah.