Diözesanbischof
Dr. Alois Schwarz

Bischof Dr. Alois Schwarz

Et verbum caro factum est
Und das Wort ist Fleisch geworden

Anleitung / Navodilo

Sie haben Fragen oder Anregungen und wollen mit uns in Kontakt treten? Verwenden Sie einfach das Kontaktformular auf der rechten Seite, füllen Sie die Felder aus und klicken Sie auf “Senden“.
Če želite postaviti vprašanje, izraziti mnenje ali dati predlog lahko uporabite kontaktni formular na desni strani. Izpolnite obrazec in odpošljite sporpčilo.

SCHLIESSEN / ZAPRI

Kontakt

Ihre E-Mail an / Vaše sporočilo: Nedelja

Donnerstag / Četrtek

21.09.2017

Štefan Pinter je 70

 
 
 

Objavljeno:

slo-admin / VG

Z občutkom za socialne, narodne in vsakršne druge krivice

© Foto Gabi Frank

(© slika: Gabi Frank)

Miren in zveneč glas takoj pritegne poslušalca, ko spregovori Štefan Pinter in začne pripovedovati o svojem življenju, svojih tudi iskrivih dogodkih kot učitelj. In to v vsej skromnosti, nikoli se profesor zgodovine, ruščine in filozofije na Slovenski gimnaziji ni rinil v ospredje, čeprav je šolo oblikoval s številnimi pobudami. O tem, kako je našel pot v Slovensko gimnazijo, bo nekaj objavil v bližnji prihodnosti, razkrije le, da je verjetno prvi in edini, ki je prišel na gimnazijo brez sprejemnega izpita, v tretji razred – iz »visoke« šole (na 1000 metrih) s Komlja, kjer je družina živela v skoraj polfevdalni odvisnosti od veleposestnika. Hitro se je znašel, se pridno učil in opravil maturo. Za poklic učitelja se je odločil, »da bi vse izboljšal, to so bili idealistični popadki, ko sem mislil, da bom lahko spremenil svet,« pravi Štefan Pinter. Med študijem se je zelo angažiral v dunajskem študentskem klubu. V tedaj zelo razburkanih časih so klubaši mdr. s profesorjem Klemenčičem delali sociološke raziskave po vaseh in rezultate predstavili na koroških kulturnih dneh, preštudirali Pleterskega ali pa bili med iniciatorji solidarnostnega gibanja za pravice koroških Slovencev. Občutek za socialne, narodne in vsakršne druge krivice se mu je le še bolj izostril. 

Z vso vnemo je začel poučevati na Slovenski gimnaziji, poleg zgodovine in ruščine tudi slovenščino. Na celovški univerzi pa je zaključil tedaj še študij psihologije, pedagogike in filozofije. Zgodaj je začel z dijaki delati projekte: »Dijakinje in dijaki so raziskovali svojo okolico, zgodovino domačega kraja in družine. Pripravljali smo razstave, dia-predavanja, pozneje tudi filmske posnetke. Praviloma smo vse to predstavili na šolskih akademijah,« pravi prizadevni učitelj. Tako so nastale raziskave številnih krajev, kot so npr. Suha, Globasnica, Šmihel, Borovlje, Bilčovs, Ziljska Bistrica, Bistrica v Rožu; zelo odmeven je bil tudi čezmejni projekt z ravensko gimnazijo Živeti ob meji. Vedno znova je bilo pri teh raziskavah v središču vprašanje, kako so koroški Slovenci doživeli nacizem in čas po njem. O tem so dijakom pripovedovale tudi priče časa, ki jih je vabil na šolo. Dvakrat je z dijaki Slovenske gimnazije sodeloval tudi pri vseavstrijskem projektu A letter to the stars. Zelo odmevne so bile strokovne ekskurzije v Auschwitz in Krakov. »Dvajsetkrat smo se peljali na Poljsko, nikogar nisem silil, ampak skoraj vedno se je ekskurzije udeležilo tri četrt razreda, čeprav smo potovali v pouka prostem času.« Za dijake je pripravljal izlete v Rusijo, kjer je med študijem sam bival eno leto. Za vse udeležence nepozabni sta dve dijaški izmenjavi, ena jih je vodila celo na Ural. Tudi priprava učbenikov je sodila v učiteljski vsakdanjik Štefana Pinterja, ki je na celovški univerzi izobraževal tudi bodoče učitelje in v letu praktikuma spremljal kar 25 učiteljic in učiteljev zgodovine, ruščine in filozofije. 

Ko se je Štefan Pinter upokojil, ni doživel kakega šoka, kakor radi pravijo. »Zasuli so me z različnimi nalogami, npr. s prevodi, za gimnazijo sodelujem še v skupini, ki pripravlja učbenik za zgodovino.« Dejaven je tudi v domačem kulturnem društvu SPD Šentjanž. Zdaj je peto leto predsednik, prej je bil s kratkim presledkom tajnik od leta 1978. Lani se je po diplomatskem posredovanju šentjanških gledališčnikov znašel na odru v predstavi Krčmarica, trenutno pa skupina že vadi za novo gledališko sezono, ko se bodo predstavili z Lumpacijem Vagabundom. Za društva od časa do časa pripravlja tudi kako predavanje in vodi strokovne ekskurzije. 16 let pa že sodeluje s Poletno šolo v Bovcu, »kjer sem odgovoren za dokumentacijo, dve ekskurziji in dobro ozračje, tako pravijo«. 

Potovanja vsekakor sodijo h konjičkom Štefana Pinterja. Z ženo Marico sta potovala na obisk k hčerkama. Tamara je študirala v Španiji in v Mehiki, Natalja pa je delala kot volonterka v Gani in na Portugalskem, poučevala pa v Jordaniji. V spomin se mu je vtisnila tudi Etiopija, kjer je njegova žena tri mesece delala v domu za sirote. Globoke rane v družinsko življenje je zarezala smrt sina Marjana leta 1996. »Treba se je bilo znova naučiti živeti.« (Anna Ahmatova) V poletnih mesecih in ob praznikih pa se Štefan Pinter posebej veseli obiska treh vnukov in vnukinje, ki vsi živijo na Dunaju. 

 

Gabi Frank