Diözesanbischof
Dr. Alois Schwarz

Bischof Dr. Alois Schwarz

Et verbum caro factum est
Und das Wort ist Fleisch geworden

Anleitung / Navodilo

Sie haben Fragen oder Anregungen und wollen mit uns in Kontakt treten? Verwenden Sie einfach das Kontaktformular auf der rechten Seite, füllen Sie die Felder aus und klicken Sie auf “Senden“.
Če želite postaviti vprašanje, izraziti mnenje ali dati predlog lahko uporabite kontaktni formular na desni strani. Izpolnite obrazec in odpošljite sporpčilo.

SCHLIESSEN / ZAPRI

Kontakt

Ihre E-Mail an / Vaše sporočilo: Nedelja

Postni prti na Koroškem, © Foto: Nedelja
UVOD
Izklopi multimedialni sklop

Freitag / Petek

16.03.2018

Postni prti na Koroškem

 
 
 

Objavljeno:

Internetredaktion / GaFr

Ivanka Kronawetter-Starman predstavlja nekaj zgodb o zanimivih postnih prtih na Koroškem.

Tudi če število postnih prtov na Koroškem raste, so vendarle edinstveni, za to farno cerkev ali podružnico poslikani. Pri najstarejših postnih prtih so mere prta ravno tako, da lahko visi v slavoloku (in ne pred oltarjem!), da je v srednjem veku zakrival oltarni prostor in je ljudstvo do velike srede le slišalo sv. mašo. Med evangelijem / branjem pasijona je pri vrstici »zemlja se je tresla in zavesa v templju se je pretrgala na dvoje« mežnar potegnil za vrv in postni prt je padel na tla. Tako so verniki na veliki četrtek, ki je bil takrat tudi še praznik Rešnjega telesa, spet videli na oltar.

Pri Tridentinskem koncilu so za post predpisali zakrivanje oltarjev in križev in s tem prepovedali popolno zakrivanje oltarnega prostora. Od takrat naprej so nastajali manjši postni prti za glavne in stranske oltarje. Redkokdaj so vsi postni prti ene cerkve enako stari in od istega umetnika oz. slikarja. A to velja tudi za oltarje, saj je vsa cerkvena oprema ne le v božjo čast in ljudem v veselje, temveč predvsem rezultat finančne zmogljivosti.

Postni prti so kopije

Slike na postnem prtu niso izmišljene zgodbe, temveč slikanica Svetega pisma. Slikarji so se poslužili zbirk vzorcev, ki so jih nudili menihi v samostanih, ali imenitnih lesorezov kot npr. križev pot Albrechta Dürerja. Te kopije na postnem prtu v Millstattu je raziskoval in objavil Axel Huber, njegova spoznanja pa lahko prenesemo tudi na druga postna prta. Te kopije raznih vzorcev so dostikrat obrnjeni oz. zrcaljeni, a jasno prepoznavni.

V baročnem času so gledališke skupine predvajale pasijonske igre, in to v velikem številu. Tam so se znašli tudi slikarji, ki so po naročilu župnika ali posameznega dobrotnika slikali, kar so videli na odru. Posebej pri bičanju se vidi, da je steber rekvizit (npr. pri v Štebnu pri Globasnici). Sploh so si nekatere slike bičanja, s trnjem kronanja in zasmehovanja zelo podobne (Lieding, St. Peter/Taggenbrunn, Zeltschach, Zienitzen), drža je enaka, obrazi imajo iste poteze. Isto velja v 19. stoletju za Kristusovo molitev na Oljski gori.

Šele z modernimi tehnikami reprodukcije so lahko nastajali postni prti v večji količini. To idejo je imelo nemško misijonsko društvo Misereor, ki je za leto 1976 prosilo indijskega umetnika, da naj naslika sodobni postni prt. Tematika naj bo kakor v srednjem veku Božje odrešenje, to pa povezano s težavami in izzivi današnjega življenja. Misereor ponavlja to akcijo vsakih par let in pusti tiskati več tisoč postnih prtov v dveh velikosti, za cerkve in za dnevne sobe.

Osebno mi je najbolj všeč prt iz leta 2009 nigerijskega umetnika Tonyja Nwachukwuja. Z naslovom »1 minuta pred 12« tematizira onesnaževanje okolja. Otrok, ki ima poteze njegovega 6-letnega sina, se igra v umazani vodi. Na drugi strani vidimo šest oseb z vseh šestih celin, ki se trudijo, da bi ohranili zdravo naravo. Nad vsem sta upodobljena Božja roka in stvarjenje sveta. Tony Nwachukwu je znan na Koroškem, ker je ustvaril postni prt za Sinčo vas. Njegov batik združuje zgodbe Stare in Nove zaveze.

Dvakrat je Misereor prevzel motiv meditacijske slike Brata Klausa (Sv. Niklaus an der Flüe), leta 1980 in leta 2005. Čeprav je ta slika starejša kot krški postni prt, vsebuje vse poteze postnega prta. Visi v samostanski cerkvi v Vernberku, na Krnskem gradu, zakriva antipendij v Podkrnosu/Gurnitz in seveda tudi v cerkvah po Nemčiji in Švici.

Kot Slovenci smo lahko ponosni tudi na postni prt Misereor iz leta 2013, ki ga je pod naslovom »Koliko kruha imate?« oblikovala na Bledu rojena in sedaj v Boliviji živeča umetnica Ejti Štih. Čudež o nasičenju tisočih s petimi kruhi in dvema ribama poveča v sliki z zadnjo večerjo, a tudi s polno mizo za politike in oficirje, a visoko stegnjene roke lačnih ne dosežejo mize.

 

Pozabljeni v 20. stoletju?

Res je, da je cesar Jožef II. že konec 18. stoletja prepovedal romanja, križev pot na prostem, pasijonske igre in tudi postne prte, toda v stranskih dolinah na Koroškem niso hoteli o tem nič slišati. Ko pa je Zgornja Koroška spadala pod Ilirske province, to je pod Ljubljano, je ta navada obešanja postnih prtov še bolj zacvetela. Ob koncu 19. stoletja pa so slikarji oz. restavratorji ali po naročilu župnika ali pa svoji volji obleki Adama in Evo, podaljšali Kristusova oblačila in dodali kake angelčke – kakor je bil takrat pač okus časa.

Za marsikateri postni prt se danes samo zato ve, ker so ga v 19. stoletju prodali ali pa so pred sodiščem kregali za plačilo. Na Dunaju je dobrotnica tožila župnika, ker ne obeša njenega postnega prta, župnik pa se je zagovarjal, da je postni prt med letom shranjen pri dobrotnici. Ko pa so prišli moški pred pepelnico, da bi ga nesli v cerkev, jih je vedno zmerjala, da je župnik ostal raje brez postnega prta.

Najkasneje med prvo svetovno vojno je marsikateri postni prt ostal pozabljen na podstrešju, v zakristiji, v skrinji z banderami, za spovednico. Ni bilo moških, ki bi pomagali pri obešanju in snemanju postnega prta, po petih letih se niso več vrnili iz vojske, in prišel je nov župnik, ki ni poznal te navade.

Vseeno so v medvojnem času nastali novi postni prti. V Rattendorfu v Ziljski dolini visi postni prt, Jezus pred Pilatom, ki je na sprednji strani nemško signiran in datiran: Peter Markovič iz leta 1925. V Bergu je nadarjeni kaplan Schönhart naslikal jeruzalemske žene ob križevem potu – motiv, ki je zelo primeren za vojni oz. povojni čas.

Že nekaj sem poznala postni prt pri sv. Jožefu v Celovcu (Siebenhügel), sodobna aplikacija orodja Kristusovega trpljenja. Toda šele letos sem odkrila, da je osnutek pripravil Karl Bauer, šivale pa so učenke šiviljske šole usmiljenih sester sv. Križa, ki je takrat obstajala v bližini cerkve sv. Jožefa. 10 x 6 metrov veliki postni prt je prvič visel v moderni farni cerkvi za post 1961. Leta 1983 pa je Karl Bauer naslikal postni prt za cerkev sv. Petra v Celovcu, ki zakriva na 8 x 3 metrih mozaik, ki ga je tudi zasnoval.

Uršulinke so imele dolga leta učiteljišče za učiteljice ročnega dela. Leta 1985/86 so učenke oblikovale postni prt za cerkev sv. Duha. Ker sem ta zapis odkrila šele to zimo, še nisem preverila, če visi danes še isti postni prt v samostanski cerkvi.

V devetdesetih letih preteklega stoletja do danes pa je nastalo nešteto novih postnih prtov. Na dvojezičnem ozemlju smo lahko ponosni na tri postne prte umetnika Valentina Omana, v Ločah, v Žirovnici in v Železni Kapli. Veliko vrednost imajo skupinska dela šolskih otrok, ker se jim tako delo, ki visi potem vsako leto v farni cerkvi, vtisne močno v spomin in srce. Da pa so ti otroški prti tudi edinstveni v sestavi, lahko poudarim v Žitari vasi, kjer se vijejo slike Kristusovega trpljenja v serpentinah od spodaj navzgor. In v Čačah, kjer se začnejo slike pri stvarjenju in se vijejo v špirali proti sredini, kjer nas čaka lomljenje kruha v Emavsu.

 

Ohranjanje kulturne dediščine

Seveda so viseli postni prti, o katerih sploh ne vemo in o katerih ni sledu. Morda ležijo še kje pozabljeni, morda so pogoreli. Zgoraj sem že omenila tožbo na Dunaju, brez katere za ta postni prt sploh ne bi vedeli. Iz Predarlske vemo, da je župnik spoznal ostanke poslikave na velikem prtu, ko so kmetje z njim nosili seno na skedenj. Le redkokdaj so pri inventarjih zapisali postne prte ali jaslice. Konec 19. stoletja so veliko umetnin prodali antikvariatom in trgovci so čisto namerno hodili od župnika do župnika. V prid duhovnikom lahko poudarim le to, da niso imeli umetniško-zgodovinske izobrazbe. Tudi če je bilo medtem že veliko obravnave, so šele 1. 1. 2017 sestavili komisijo za cerkveno umetnost na naši škofiji.

Škof Adam Hefter je pri vizitacijah spoznal, da ležijo kipi svetnikov, oltarne slike in druge cerkvene dragocenosti kar po podstrešjih in skednjih, nezaščiteni pred vremenom in živalmi. Tako je ustanovil škofijski muzej (kot prvega v Avstriji) in leta 1921 naročil svojemu tajniku Ottu Rainerju, da naj zbira in ureja zbirko. 40 let je Rainer hodil po farah in reševal veliko cerkvenih umetnin pred pozabo, prodajo in pogubo.

 

Patrocinij in postni prti

Postni prti zakrivajo glavni oltar in s tem tudi farnega svetnika. Tako se je farni svetnik zelo hitro znašel tudi na enem ali drugem postnem prtu. Najstarejše opisane, a ne več ohranjene postne prte poznamo iz Augsburga, iz cerkve sv. Ulricha in Afre. Imeli so štiri postne prte in na enem je bilo upodobljeno življenje Ulricha in Afre.

Postni prt, ki visi na Tarviser Straße v cerkvi Kristusa Kralja, je visel prvotno v Maria Bichlu, fara St. Peter/Holz (konec 16. stoletja). Na njem so Marijina zaroka in še šest slik Jezusovega otroštva, pred zadnjo večerjo pa Jezusovo slovo od matere, to je 8 od 36 slik – tak poudarek na Marijino vlogo lahko najdemo samo v Marjinih cerkvah.

V Oberhofu stojita sv. Wolfgang in sv. Nikolaj čisto statično pod Križem, datirano 1838. Veliko bolj rafinirano so to oblikovali umetniki 20. in 21. stoletja.

V Št. Petru pri Celovcu so na postnem prtu samo dogodki, ki jih je bil deležen apostol Peter: zadnja večerja, umivanje nog, molitev (oz. spanje) na Oljski gori, Peter odreže Malhu uho, Petrova izdaja na dvorišču, Peter se zjoče in končno najde prazni grob. Posebej pisan je na tem prtu petelin, ki je tiste pasme, ki jo je gojil takratni župnik.

Postni prt v Beljaku/Perau, farna cerkev sv. Križa, ima postni prt s 25-imi slikami, najpomembnejše slike so v sredini v obliki križa. Letos so dobile Brezje postni prt s slikami odrešenja iz Stare in Nove zaveze; polovica slik pa je iz Marijinega življenja, primerno Marijinemu svetišču.

Postni prti so kakor jaslice okras cerkve, cerkvenemu letu primerni. Ohranile pa so se tudi druge oblike, kot je to prt iz leta 1593 s slikami Marijinega življenja v Podkloštru (sedaj v muzeju), ki so ga obešali samo v Marjinih mesecih. St. Oswald pri Bad Kleinkirchheimu ima prt za advent, za post in za velikonočni čas. Imamo tudi cerkve, ki imajo več oltarnih slik, ki jih v cerkvenem letu menjajo (uršulinke v Ljubljani jih imajo pet). Ravno te posebnosti, ki se vidijo le nekaj tednov na letu, navadno niso omenjeni v opisih cerkva.

Lani je pri škofiji izšla knjiga o postnih prtih, pri kateri sem pomagala pri zbiranju gradiva. Čeprav je navedenih 163 cerkva in poslikanih več kot 200 postnih prtov, to niso vsi. Naj naštejem le Bistrico na Zilji, Radiše in Vogrče, ki jih takrat še nisem poznala. Zato vas prav prisrčno povabim, da obiščete fare in podružnice in sami odkrijete kaj novega.

Ivanka Kronawetter-Starman