Diözesanbischof
Dr. Alois Schwarz

Bischof Dr. Alois Schwarz

Et verbum caro factum est
Und das Wort ist Fleisch geworden

Anleitung / Navodilo

Sie haben Fragen oder Anregungen und wollen mit uns in Kontakt treten? Verwenden Sie einfach das Kontaktformular auf der rechten Seite, füllen Sie die Felder aus und klicken Sie auf “Senden“.
Če želite postaviti vprašanje, izraziti mnenje ali dati predlog lahko uporabite kontaktni formular na desni strani. Izpolnite obrazec in odpošljite sporpčilo.

SCHLIESSEN / ZAPRI

Kontakt

Ihre E-Mail an / Vaše sporočilo: Nedelja

Matere držijo otroke za roke le na trenutke, njihova srca pa za vedno., © Foto: privat
UVOD
Izklopi multimedialni sklop

Freitag / Petek

12.05.2017

Matere držijo otroke za roke le na trenutke, njihova srca pa za vedno.

 
 
 

Za letošnji materinski dan

Piše Spela Filipič

Ko sem postala mama, sem mis-lila, da z možem vzgajava otroke, pa se čedalje bolj zavedam, da otroci vzgajajo naju., © Foto privat

Ko sem postala mama, sem mis-lila, da z možem vzgajava otroke, pa se čedalje bolj zavedam, da otroci vzgajajo naju. (© slika: privat)

Pred leti sva se z možem sprehajala po Dunajskem Pratru. Občudovala sem mladostnike, ki so si upali na raznorazne vratolomne naprave in že samo ob misli, da bi si tudi jaz kaj takega privoščila, mi je zlezel strah v kosti. Dobila sem slab občutek, da sem strahopetec. Ob nadaljnjem razmišljanju sem spoznala, da sem se pravzaprav pogumno odločila za najbolj vratolomni vrtiljak materinstva, o katerem sem vedno sanjala. Ta avantura ni samo kratek adrenalinski kik, moja traja že kar 24 let, odkar sem prvič postala mamica. 

Nisem štela neprespanih noči, zamenjanih plenic, obiskov pri zdravnikih, spečenih potičk iz peska, ur, ko sem poganjala gugalnico, kilometrov, ki sem jih prevozila z vozičkom. Ne vem, koliko ur sem z otroki občudovala potoček, kamenčke, mravljice … Nisem preštela kilometrov, ko sem otroke vozila v glasbeno šolo, na druge dejavnosti, koliko ur sem se z njimi učila, vadila inštrumente, koliko zajtrkov, malic in kosil sem v teh letih pripravila. Koliko strahu in skrbi sem prestala, ko so bili bolni, ko smo bili v bolnišnici, ko so starejši začeli hoditi po svojih poteh in še bi lahko naštevala. Včasih je bilo zelo naporno, včasih bi najraje ušla, včasih bi raje imela otroke prijateljev, saj so se mi zdeli veliko bolj pridni, ubogljivi, … Toda ko gledam na minula leta, so vsi napori pozabljeni. V srcu nosim spomine na žareče otroške oči ob prvih korakih, številne šopke travniških cvetlic, natrganih za mamico, številne risbice in pesmice, prečudovita družinska praznovanja, dopusti, številne otroške objeme in poljubčke, lepe pogovore z mladostniki, srečo ob uspešno opravljenih maturah, diplomah …

Ko sem postala mama, sem mislila, da z možem vzgajava otroke, pa se čedalje bolj zavedam, da otroci vzgajajo naju. Vsak otrok je edinstven, zato sva se morala naučiti, da do vsakega otroka pristopava drugače, mu pomagava razvijati njegove talente. Morala sva se naučiti otroku prisluhniti in opustiti svoje predstave in želje, kakšen naj bi bil. Otroci so me naučili, da jim moram zaupati in jih spustiti, da gre vsak lahko svojo pot. Učijo me, kaj je brezpogojna ljubezen, neskončna potrpežljivost, sprejemanje drugačnosti, premagovanje lastne sebičnosti. Ob tem sem prišla večkrat do meja svojih zmogljivosti in ob tej svoji nemoči, sem spoznala, da nisem sama in da me spremlja ljubeči Oče. V Njegove roke lahko izročim vse, kar presega moje moči. 

Iz vsega srca sem rada mama, čeprav ni vedno lahko. Materinstvo je zame najtežji, najodgovornejši, najmanj predvidljiv in na žalost v zad-njih letih vedno manj cenjen poklic. Pa kljub temu mi ni žal niti ene ure, ki sem jo lahko prebila s svojimi otroki. Hvaležna sem, da sem imela možnost biti veliko doma in imeti čas za otroke. Biti mama je zame milost in s svojimi šestimi otroki se počutim zelo obdarjeno. Tako naj zaključim z besedami iz Magnificata: Velike reči mi je storil Vsemogočni …