Dr. Aleš Maver, zgodovinar in latinist, o Sloveniji po nedeljskih volitvah.

Janez Janša, ki se je že videl na premierskem stolčku, je drugič zapovrstjo izgubil parlamentarne volitve tako rekoč v sodnikovem podaljšku. V njem ga je razmeroma prepričljivo porazil kontroverzni ljubljanski župan, nekakšen slovenski Berlusconi, Zoran Janković.

 Rezultat je presenetljiv in za Janševe katastrofalen, ker ohranja na oblasti tisto politično opcijo, ki ji je javnost domala ves čas odhajajoče vlade Boruta Pahorja pripisovala levji delež odgovornosti za slabe gospodarske in socialne razmere v Sloveniji. Kljub temu so si volivci zadnji hip premislili in rekli dosedanji opoziciji ne. Če ne bo kakšnega velikanskega presenečenja, bo položaj predsednika vlade celo zasedel človek, ki kot nekdanji šef Mercatorja pooseblja dosedanji prevladujoči slovenski družbeni model, ki se ga je v zadnjem času oprijelo ime tovarišijski kapitalizem in je v obnebju sedanje krize doživel skoraj popoln bankrot.

Razlogov za presenečenje je seveda več. Eden med njimi je nedvomno zadržanost precejšnjega dela volilnega telesa do starega (in novega) voditelja opozicije Janše, ki mu kljub kaotičnemu mandatu Pahorjeve koalicije ni uspelo razširiti svojega volilnega bazena. A zdi se mi, da je temeljni razlog še globlji. Slovenci očitno ostajajo zvesti svoji ne prav zdravi navadi, da na večini pomembnih političnih križišč glasujejo proti spremembam in rezom in se odločajo za kandidate, ki jim obljubljajo, da bo vse še naprej teklo po ustaljenih tirnicah. Predvsem pa se bolj kot skoraj v vseh drugih srednje- in vzhodnoevropskih državah upirajo vsakemu resnemu soočenju s stranpotmi polpreteklosti. Tudi zato so leta 1990 namesto gigantske figure Jožeta Pučnika izbrali dokaj povprečnega Milana Kučana. In svoji takratni izbiri ostajajo na nekak simbolni način zvesti še danes. Prav Kučan je bil namreč poglavitni sponzor Jankovićeve kandidature na volitvah in glavni motor nenavadne civilne procesije na ljubljanski magistrat meseca oktobra, ko je skupina uglednih Slovenk in Slovencev župana dobesedno na kolenih prosila, naj reši takrat precej opešano staro elito pred Janezom Janšo.

Ker je menedžerju iz Ljubljane projekt uspel, ne bi smel imeti prehudih težav niti s sestavljanjem nove vladne večine. Pričakovati je namreč, da se mu bosta za oprodi ob levosredinskih socialdemokratih in demokratičnih upokojencih brez večjih zadržkov ponudili še novoustanovljena Državljanska lista Gregorja Viranta, bivšega Janševega ministra in predsednika Zbora za republiko, in za vsakršno »mostogradnjo« vseskozi vneta Slovenska ljudska stranka.

Desno sredino, ki je povsem nepričakovano znova pristala v opoziciji, po drugi strani čakajo težki časi. Krščanski demokrati iz Nove Slovenije se sicer veselijo vrnitve v državni zbor po triletnem postu. A demokrati Janeza Janše so se verjetno znašli na najnižji točki po letu 2000, ko so visoko izgubili proti Drnovškovim liberalnim demokratom. Vse bolj se kaže, da jim z Janšem na čelu ne bo uspelo premagati še vedno delujočega Kučanovega uroka, prave zamenjave za sedanjega predsednika stranke pa ni.

Komentarji