Zgodovina antike poroča, da je sel, ki je prisopihal z vestjo zmage Atencev nad Perzijci v 5. stoletju pred Kristusom domov, na mestu samem, na katerem je uspel še oznaniti blagovest o tujčevem porazu, onemogel umrl. S takim nesrečnim koncem maratonskega teka, kakor ga odtlej imenujejo zgodovinarji, je po tolikih dostikrat tudi praznih kilometrih skozi zimske noči v hribovju in skozi vroče puščavniške dneve domala neskončna zgodba o uresničitvi pravno zagotovljenih dvojezičnih napisov le težko primerljiva. Današnji karantanski sel prispe zdrav, nasmejanega obraza in dobro razpoložen ter v zavesti, da so se koroškim Slovencem vremena končno le nekoliko razjasnila. Maratonski tek skozi dolga povojna leta z dvojezičnimi tablami v vse pretežkem nahrbtniku, odkar smo se vrnili po dolgi noči iz pregnanstva in gozdov ter zaorali ponovno domačo ledino, je za nami. Odslej bodo tudi Rožani, deloma tudi Ziljani, ki so vse dni po odhodu svojega velikega sina Franca Grafenauerja stali v senci koroške narodnostne zgodovine, spoznavali nekatere svoje domače kraje – žal ne vseh – resnično kot svoje, ko jim bo v kratkem šestojulijski zvezni zakon pripisal častitljiva starodavna imena tudi v domači slovenščini. V Železni Kapli in v Žitari vasi se je to čakanje že končalo.

Po številnih zaletih, žal pravno in/ali praktično spornih in zaradi tega neuspeš­nih, ki so jih poskusili sprva že nekaj let pokojni deželni glavar Hans Sima (1972), za njim zvezni kancler dr. Bruno Kreisky (1976), po njih po dolgem premoru zvezna kanclerja dr. Schüssel in dr. Gusenbauer v sodelovanju s koroško deželo pod tedanjo taktirko deželnega glavarja dr. Haiderja v 21. stoletju, je v letu Gospodovem 2011, šestinpetdeset (!) let po podpisu magne charte koroških Slovencev, Avstrijske državne pogodbe, le uspel vzajemni napor zvezne vlade, deželne vlade in predstavnikov vseh treh slovenskih predstavniških organizacij. Uspešna rešitev neskončne zgodbe nosi zlasti dvoje imen. To sta državni sekretar dr. Ostermayer in deželni glavar Dörfler.

Tudi v tem svečanem trenutku ni treba prikrivati, da bi bili koroški Slovenci zaradi bridke zgodovine in napredujočega procesa asimilacije pričakovali širokogrudnejšo rešitev. Ob koroški stvarnosti, ki se pa čedalje bolj vidno izboljšuje v naš prid, so tudi slovenski pogajalci naleteli na meje, ki jih ni bilo mogoče prebiti. »Odbitke«, ki jih je uzakonil ustavni zakon, je mogoče videti tudi z nekega drugega gledišča. Če položimo na eno tehtnico vse pravno osnovane pravice, na drugo pa notranje, srčno sprejetje sedanje ureditve s strani koroškega prebivalstva, ki smo mu – in oni nam – sosedje že skozi dolga stoletja, je treba postaviti vprašanje, kam se bo tehtnica nagnila. Kaj je večje zlo, kaj večja dobrina? Odgovor na to vprašanje si mora najti vsak sam.

Ko je Bernard Sadovnik stopil ob navzočnosti predsednikov avstrijske in slovenske vlade, Faymanna in Pahorja, na prireditveni oder ob torkovi svečanosti v Deželnem dvorcu v imenu koroško-slovenskih pogajalcev in v imenu vse slovenske narod­ne skupnosti – na Dunaju je ob podobni svečanosti pred kratkim spregovoril dr. Marjan Sturm –, je zavel v tej z zgodovinskimi spomini nabiti Dvorani grbov nekaj takega kakor veter preteklosti, še bolje: veter prihodnosti. Govornik je med drugim poudaril: »Samo v dobrem in poglobljenem čezmejnem sodelovanju bomo krepili evropsko zavest v naši skupni regiji in s tem tudi našo skupno kulturno in jezikovno dediščino. Ne zazrti v preteklost, ampak usmerjeni v skupno uspešno prihodnost naj bo izpoved današnjega prazničnega dneva.«

Slavnostni govornik se je tudi zahvalil kolegoma-sopogajalcema dr. Inzku in dr. Sturmu. »Skupno smo prehodili to pot in skupno smo podpisali memorandum kot jasen in pomemben znak, da se predstavniki organizacij zavedajo vzajemne odgovornosti. Prav v predvidenem Forumu prihodnosti nas čakajo bistvene naloge in izzivi.«
Kako je že rekel predsednik Milan Kučan, če se prav spomnim, ob slovesnosti ustanovitve slovenske države: Danes praznujemo, jutri pa je nov dan. Oblikujmo ga kar se da učinkovito v prid svoji slovenski besedi na Koroškem in v skupno dobro obeh narodov. 

• Vaše mnenje ob tem zgodovinskem dnevu?

Komentarji