Pogovor z letošnjim Tischlerjevim nagrajencem Rudijem Voukom

Pomembna je na vsak način solidranost, pomujanje za pravičnost, vendar ne tak­šno, pri kateri bi morala biti pravilno postavljena vsaka vejica, temveč tehtanje, kaj je pravilno ter odkritost, se pravi (© slika: Gotthardt/Nedelja)

Prejel boš Tischlerjevo nagrado. Kašne so tvoje stične točke z Joškom Tischlerjem in kako nanj gledaš danes?
Rudi Vouk: Tischlerja sem še videl. Moj oče, ki je bil nadzornik, me je jemal s seboj na akademijo Slovenske gimnazije. Tam se Joška Tischlerja spominjam kot govornika z njegovim značilnim glasom. Tischlerja v kakem političnem smislu nisem osebno doživel. Za to sem bil premajhen. Stična točka z njim je potem bila posredna preko Matevža Grilca, ki je bil tako rekoč Tischlerjev učenec. Od njega sem marsikaj indirektno prevzel od Tisch­lerja. Če bi se Joška Tischlerja, ko je bil po vojni član deželne vlade, na narodnopolitičnem področju bolj poslušalo, bi bil danes položaj slovenske narodne skupnosti bistveno boljši. Ena njegovih pametnih potez je bil tudi njegov pragmatični pristop, ne pa ideološki, ne glede na to, s katere strani to gledamo.

Pustimo ob strani politiko. Katere vrednote so po tvojem tiste, ki odlikujejo družbo in so tebi pomembne?
Vouk: Vrednota, to zveni nekako preveč vzvišeno. Recimo temu raje drža. Pomembna je na vsak način solidarnost, pomujanje za pravičnost, vendar ne takšno, pri kateri bi morala biti pravilno postav­ljena vsaka vejica, temveč tehtanje, kaj je pravilno, ter odkritost, se pravi resnicoljubje. Če se ljudje tega zavedajo, potem družba funkcionira. To se pravi, da je solidarna, da ne vidi vsak samo svojega last­nega egoizma, da skušamo najti neko pravično ravnovesje med različnimi interesi, da upoštevamo interes drugega in se v smislu neke empatije skušamo vživeti v to, kaj hoče drugi in pod tem vidikom ocen­jujemo lastne interese.

Pustimo ob strani politika Vouka in poglejmo, kako mu gre kot človeku in družinskemu očetu. Kako razložiš svojima hčerkama, da velik del svojega časa in energije daješ na razpolago za javno delovanje?
Vouk: Pravzaprav moram odkrito povedati, da me glede mojega javnega delovan­ja niti nista spraševali, saj sta me od vsega začetka doživljali takšnega. To je bilo zanju nekaj normalnega. Zavedam pa se, da je bilo to za družino zelo obremenjujoče in naknadno gledano se včasih že vprašam, ali se je vse to res splačalo, dejansko ure in ure dolgo posedanje na raznih sejah, ko pa je pogled na rezultat v razdalji nekaj let zelo majhen.

Katera pripomba tvojih hčerk ti je dala najbolj misliti?
Vouk: Včasih je to bilo kako godrnjaje, češ, ali spet greš na sejo ali je to že spet treba. Kake ostre kritike ni bilo. Mislim, da sem postal bolj samokritičen do samega sebe in si bolj sam delam očitke, kot pa da bi jih moral poslušati od hčerk ali koga drugega.

Vrniva se v tvojo mladost, v čas ko se je začel tvoj družbeni angažma. Kaj je bila takrat gonila sila, da si s skupino mladih, ki je izdajala glasilo s svojevrstnim imenom Podmornica, stopil v javnost?
Vouk: Mi mladi okrog Podmornice smo bili nekako neučakani. Vse nam je šlo prepočasi. Preveč togo se je vse zdelo. Mis­lili smo, zdaj si je pač vsak funkcionar v svojem stolčku naredil nekje udobno. To je bila ena stran. Na drugi strani pa nam je primanjkovalo pravega zagona v narod­ni skupnosti. Pričakovali smo, da bi moralo biti tukaj nekaj več. Bila je pač to tis­ta mladostna ihta, ki naj bi jo mladi imeli. Tista naša sedemdeseta leta, ko smo skušali vsaj malo nekaj narediti na lastno pest, so bila po mojem zelo pomembna. Naš angažma je pripomogel k temu, da je danes narodna zavest še tako živa, kajti drugače bi bila folklorizacija v narodni skupnosti že nekaj velikih korakov dalje.

Družbeni angažma je eno, iti v politiko drugo. Si se za politiko zavestno odločil ali pa si v to s svojim delom enostavno padel?
Vouk: Slednje je bolj res. Razlikoval bi angažma na občinski ravno in politično delo za slovensko narodno skupnost. Za politično dejavnost na občinski ravni sem se odločil zavestno. Da sem stal v prvi vrsti v narodnosti politiki, v to sem bolj zdrsnil preko svojega dela. To ni bilo načrtovano. Prav tako ne, da sem postal znan po vsej Avstriji. To se je zgodilo v zvezi s pritožbami na Ustavno sodišče.

Če bi od vsega začetka vedel, kaj bo tvoje pravno delo sprožilo, bi storil enako?
Vouk: Da. Če vidim, da je nekaj absolut­no narobe in je treba nekaj spremeniti, znam biti toliko trmast, da na to tudi opozorim. Neverjetno se mi zdi, kako dolgo se je ta država dala vleči za nos. Prav tako nepredstavljivo pa se mi zdi, kako si sedaj nekateri, ki so prej podvzeli vse, da dodatnih tebel ne bi bilo, zasluge za nove table pripisujejo sebi.

Pridiva sedaj k dvojezičnim napisom. Brez dvoma si odigral odločilno vlogo kot pravnik v politiki. Navsezadnje je politika prevladala nad pravom, kako s tem živiš?
Vouk: To je ena zelo pikra točka, ker mis­lim, da se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Če smo v pravni državi, potem pravna država velja. Zelo odkrito rečem, da se mi zdi sklenjeni kompromis slab. Zavedam se, da so do tega kompromisa privedli pritiski. Nikakor pa ne more biti prav, da politika tako močno dominira nad manjšinskim pravom in zahtevami pravne države. Na nobenem drugem področju družba tega ne bi dopustila, manjšina pa je prešibka, da bi se sama branila in javnosti razlagala, da je to krivica. Prepričan sem, da ta ureditev ne bo imela dolgega obstanka in se bo pravna država dokončno uveljavila. Na teh par tabel, ki smo jih dobili, smo čakali 30 let. Jaz tej novi ureditvi ne dajem trideset let. Jo bomo že prej popravljali.

S fantazijo zaživi vsebina knjige. Kakšno vlogo igrajo knjige v tvojem življenju, saj vidimo da knjige prebiraš celo v kavarni.
Vouk: Da, knjige igrajo velikansko vlogo. Jaz brez knjig ne bi mogel živeti. Knjigo potrebujem, da izenačim ves stres, ki ga imam poklicno in tudi drugače v življen­ju. Knjiga me spet ozemlji, mi vrne dobro voljo, me spodbuja k razmišljanju. Vsak teden preberem v povprečju kaki dve knjigi. Vsebino izbiram križem kražem. Včasih je to zgodovina, politika, romani, kriminalke, potem spet literatura. Tudi jezikovno je različno. Včasih berem knjige v slovenskem jeziku, potem so spet faze, ko mesece dolgo žal ni kake primerne knjige v slovenščini in že nervozno čakam, da pridem v Ljubljano in si jih naberem.

Pravijo, da je knjiga Maje Haderlap na Koroškem več premaknila kot pa desetletja političnega boja. Ali ne bi bilo pametno, da bi napisal kako knjigo tudi ti?
Vouk: Jaz zelo občudujem Majino knjigo. Je res izvrstno napisana. Upam, da jo je na Koroškem prebralo čim več ljudi iz obeh narodnih skupnosti. Tudi v narodni skupnosti se je s to knjigo nekaj premak­nilo: ljudje se upajo identificirati s tem, kar so. Jaz žal nimam te literarne žilice in se ne bi upal lotiti česar takega. Kar znam, je pisanje pravnih komentarjev. Škoda, da na radiu ni več rubrike Pravni kotiček.

Ali že veš, kaj boš povedal na podelitvi Tischlerjeve nagrade?
Vouk: Prvič. Brez zaupanja v pravno državo ne gre. Postavljanje pravne države na kocko je nekaj zelo lahkomiselnega. Drugič. Pravičnost je nekaj, česar nikoli ne moreš čisto doseči. Zato se je za pravičnost treba zavzemati vedno znova. Napačno je tudi reči, da je kako poglavje zaključeno. Tretjič. Kar je uspelo glede dvojezičnih napisov, seveda nisem mogel doseči sam. To velja za cel kup oseb, ki so dale svoje ime in so bile pritožbe sploh lahko vložene. O teh ljudeh se sploh še ni govorilo. Mislim, da je Tisch­lerjeva nagrada tudi pravi trenutek zahvale tem ljudem.

Si pravnik in politik. Kdaj si bil kot pravnik politik in kdaj kot politik pravnik. Kako se to prepleta?
Vouk: To se toliko prepleta, da bi pravno verjetno moral še bolj ostro zavračati tudi ta kompromis, ker je pravno neznosen, kot politik pa skušam najti neke pozitivne točke. Jaz svoje funkcije nikoli nisem videl v prvi vrsti kot nekaj političnega. Sem pa videl politiko kot sredstvo uveljavljanja prava. Iz politike sem se umaknil, ker sem moral ugotoviti, da pravo pravzaprav več zna kot politika. Imam cel kup primerov, ko bi moral kot pravnik zahtevati veliko več, ampak sem kot politik mislil, da je to preobremenitev in da je preveč zahtevano ter da bi pokvarilo ozračje, ki je baje tako dobro. Ugotoviti sem moral, da politika in pravo ne gresta vštric, čeprav bi morala, kajti pravo ni nič drugega kot v pravna besedila zlita politika.

Pogovarjal se je Vincenc Gotthardt

-----------------

Podelitev XXXIII. Tischlerjeve nagrade Rudiju Vouku

Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza sta za letošnjega XXXIII. Tischlerjevega nagrajenca izbrala Rudija Vou­ka. Odvetnik in dolgoletni politični predstavnik slovenske narodne skupnosti Rudi Vouk prejme to najpomembnejše priznanje koroških Slovencev »za zgledno pokončno držo in dosledno dejavno skrb za pravice koroških Slovencev v politiki, šolstvu, kulturi in gospodarstvu«.

Spored:
 

Pozdrav: predsednica Krščanske kulturne zveze Sonja Kert-Wakounig
Govori zmagavalec/ka letošnjega govorniškega natečaja
Podelitev nagrad za govorniški natečaj
Nagovor: predsednik Narodnega sveta Zdravko Inzko
Za pevski okvir bo poskrbel MePZ Srce z Dobrle vasi

V ponedeljek, 23. januarja 2012, ob 19. uri v Tischlerjevi dvorani Slomškovega doma v Celovcu