Diözesanbischof
Dr. Alois Schwarz

Bischof Dr. Alois Schwarz

Et verbum caro factum est
Und das Wort ist Fleisch geworden

Anleitung / Navodilo

Sie haben Fragen oder Anregungen und wollen mit uns in Kontakt treten? Verwenden Sie einfach das Kontaktformular auf der rechten Seite, füllen Sie die Felder aus und klicken Sie auf “Senden“.
Če želite postaviti vprašanje, izraziti mnenje ali dati predlog lahko uporabite kontaktni formular na desni strani. Izpolnite obrazec in odpošljite sporpčilo.

SCHLIESSEN / ZAPRI

Kontakt

Ihre E-Mail an / Vaše sporočilo: Nedelja

Freitag / Petek

13.01.2017

Jože Wakounig je prejel 38. Tischlerjevo nagrado

 
 
 

Objavljeno:

slo-admin / VG

»Mi Slovenci moramo med seboj govoriti po slovensko«

Jože Wakounig pred doprsnim kipom Joška Tischlerja, © Foto gotthardt_nedelja

Jože Wakounig pred doprsnim kipom Joška Tischlerja (© slika: gotthardt_nedelja)

Včasih so že vsi utihnili, pa je nekdo le še dvig­nil glas in povedal to, kar si je mislil. Jože Wakounig je takšna osebnost. Z vsem srcem je bil po poklicu pedagog. Svoj prosti čas pa je v pomembnih funkcijah posvetil razvoju in ohranitvi slovenskega izročila na Koroškem. V središče svojega dela ni postavljal posameznike, temveč vedno celotno narodno skupnost. 

 

Prejeli boste nagrado, poimenovano po veliki osebnosti koroških Slovencev Jošku Tisch-lerju. Kdaj ste se prvič srečali z njim, kako ste z njim načrtovali delo za slovensko narodno skup-nost in kaj vam je kot osebnost dal na pot za vaše življenje? Kaj je njegova trajna oporoka?

Jože Wakounig: Osebno sem ga spoznal, ko je že bil ravnatelj Slovenske gimnazije, jaz pa dijak na Plešivcu. Torej proti koncu 50-ih let prejšnjega stoletja. Iz časopisov sem ga poznal že nekaj let. Naš oče ga je zelo cenil. Po svoji postavi je bil Tisch-ler spoštljiva pojava. Bil mi je zgled pokončnosti, značajnosti. Bil je mož beseda. Spominjam se ga živo kot glavnega kandidata samostojne slovenske liste za deželnozborske volitve 1953. Samostojno politično nastopanje mu je bilo srčna zadeva. Pravilnost samostojnega nastopanja v javnosti potrjujeta uspeha pri občinskih volitvah 2015 in – posebej razveseljivo – pri kmečkih volitvah lani. Čestitam! Tischlerja pa mene je družila podjunska trma. Tudi po robatosti sva si malo podobna. Mi Plešivčani smo ga zelo spoštovali. Za živ-ljenje mi je dal dragocene napotke, zlasti tega, da se moraš oglašati sam, da ne smeš obupati nikoli, pa da moraš imeti mladino pošteno rad, če hočeš, da boš z njo ter zanjo uspešno deloval. Dve leti, od 1965 do 1967, mi je bil kot ravnatelj Slovenske gimnazije »šef«. V letih 1972–1976 je bil spet predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Njegova trajna oporoka je poleg osebnega zgleda ter poleg NSKS seveda Slovenska gim-nazija. 

 

Kot profesor latinščine ste imeli opravek z jezikom, ki ni jezik, v katerem bi se ljudje masovno pogovarjali. Kot politik iz vrst slovenske narodne skupnosti pa ste imeli in imate opraviti z jezikom, ki na Koroškem postaja vedno bolj tih. Kaj je treba storiti, da bo slovenski jezik na Koroškem preživel kot materinščina in ne kot tuji jezik?

Wakounig: Grščina pa latinščina sta dva poglavitna temelja naše Evrope. Latinščina je bila glavni jezik rimske države, rimskega imperija. Dolgo v 18. stoletje je bila jezik znanosti. Do liturgične prenove po letu 1960 je bila jezik naših katoliških obredov. Bila nam je domača. Maše smo poslušali v latinščini. Potem so se oglasili ljudski jeziki. Tako je tudi prav. Čisto latinščina ne bo utihnila. Še danes je glavni jezik katoliške Cerkve. Za našo slovenščino na Koroškem sem trdno prepričan, da se bo oglašala v prihodnost in da bo njen glas močnejši. Mi Slovenci moramo med seboj govoriti po slovensko. To je treba vliti že mladini. Slovenščino moramo starši dajati svojim otrokom ter vnukom pa pravnukom. Naše pranaročilo je, da nadaljujemo življenje, s tem tudi slovenščino v prihodnost. To mi je sveta oporoka. Kot učitelj latinščine krepko verujem v latinščino, v njen izredni najširši pomen, enako kakor kot Slovenec neomajno verujem v svojo ljubo slovenščino ter njen izredni človeški pomen.

 

V preteklih letih se je na Koroškem ozračje do slovenske narodne skupnosti spremenilo na boljše. Tudi skoraj ni več kake deželne prireditve, kjer ne bi imela samoumevno svojega mesta tudi slovenska beseda. Kaj se je spremenilo, da je to bilo mogoče in kdo ima zasluge za to?

Wakounig: Počakajmo, da bo-mo- videli, kaj bo prihodnost res prinesla. Veliko je še usedlin v luknjah. Da ni vse tako vedro, kakor se včasih sveti, je pokazalo leto 2011, ko so nas hudo oskubili. Tisti tako imenovani kompromis o krajevnih napisih – 7. člen Avstrijske državne pogodbe 1955 je veliko več kakor samo krajevni napisi – je v res-nici veliki nateg. Tega nihče ne more tajiti. Hvala Bogu, marsikaj se je spremenilo na boljše. Bili smo dosti glasni, dosti sit-ni, morali so nas čuti. Naš glas je le prodrl. Dejstvo, da je propadla komunistična Jugoslavija in nastala samostojna Republika Slovenija, kakršna koli že je, je bistveno pripomoglo k sproščenosti do slovenščine pri nas na Koroškem. To moramo krepiti, tu moramo zidati. 

 

Leta 2020 praznujemo 100-let-nico plebiscita na Koroškem. Pred plebiscitom je takratna koroška deželna politika koroškim Slovencem obljubljala enakopravnost in spoštovanje njihovega jezika na vseh področ-jih. Kaj bi morala deželna politika ob tej 100-letnici povedati koroškim Slovencem? Kakšno znamenje bi morala postaviti ob tem jubilejnem trenutku?

Wakounig: Tedaj septembra, kimovca 1920 so se nam v obraz zlagali. Po zmagovitem 10. oktobru so napeli druge strune. Najmanj, kar zahtevamo, je, da se opravičijo za vse laži ter vse krivice. Te krivice bo tudi treba popraviti. Koj poglejmo, kako je z uresničevanjem »kompromisa sredi mosta« iz leta 2011, kaj se dogaja okoli Glasbene šole. Še bi lahko našteval. 

 

Če pogledate na zgodovino slovenskega naroda. Kakšno vlogo je Koroška odigrala pri oblikovanju slovenske narodne zavesti, kakšno igra danes in kakšno bo odigrala v prihodnje?

Wakounig: Koroška je zibelka slovenstva. Naša Karantanija s središčem na Gosposveškem polju je prva, je najstarejša slovanska državna tvorba. Tu so začetki slovenske državnosti. Poglejmo samo pomen Koroške ter Celovca v 19. stoletju! Poglejmo poslanstvo pa pomen Mohorjeve družbe! Danes smo v težavnih razvojih. Za slovenščino ter za slovenstvo na Koroškem se ne bojim. Vremena bojo gotovo bolj vedra, zelo ved-ra.

 

Vaše poklicno življenje je bilo zaznamovano s poklicem učitelja. Svoje znanje ste vedno razdajali na potovanjih in tudi na neštetih sejah, v katerih se je kovala tudi prihodnost slovenske narodne skupnosti. Zakaj vam je bilo pomembno, da svoje znanje delite z drugimi in to ne le doma, ampak tudi po različnih krajih sveta, kjer ste ljudem kazali, kar ste sami prej odkrili?

Wakounig: No, toliko novega nisem odkril. Če sem kaj našel, je tisto bilo že prej tam. Učitelj sem postal, da posredujem znanje drugim, da ga z njimi delim. Ciniki pravijo: »Enkrat učitelj, za vedno učitelj.« Naj imajo prav. Rad sem med ljudmi, rad se z njimi pogovarjam. Radoveden sem.

 

Kot politični delavec koroških Slovencev na najrazličnejših področjih ste doživljali neenot-nost v političnem vodstvu slovenske narodne skupnosti in gotovo vam ni ušla nejevolja v slovenski narodni skupnosti, ker niso vsi politični predstavniki vlekli za isti voz. Kaj ste si kot vodilni funkcionar mislili, ko je kaka stvar zaradi politične razcepljenosti spodletela ali ni dosegla zastavljenega cilja?

Wakounig: Značilen primer, kako stvari letijo v napačno smer zaradi naše neenostnosti, je veliki nateg iz leta 2011 ali pa tudi primer Glasbene šole. Ne oblastnikom v Celovcu ne na Dunaju ne v Ljubljani ni po tem, da bi bili mi koroški Slovenci enotni. Igra uradne Ljub-ljane je sploh klavrna, mevžasta, pokončnemu, zavednemu slovenskemu človeku nerazum-ljiva. Pa kako smo se veselili leta 1991, ko je postala Slovenija samostojna, ko je odpihnil vojaški škorenj poražene komunistične Jugoslavije. Leta 1995 smo koroški Slovenci izvedli prvič splošne ljudske volitve za skupno demokratično zastopstvo. Ljubljana niti beznila ni. Nič se ni spremenilo. Smo pa tam, kjer smo. 

Baram vas, od kod ta velika ljubezen do starih besed in do izročila prednikov. Kaj vam to izročilo sporoča?

Wakounig: Ljubim, spoštujem narečja, vsa, to je živi, sočni ljudski govor. Od tam naj se napaja knjižni jezik. Moja materinščina je tista beseda, ki se govori – márije – pri nas doma v Mlinčah v Podjuni; dobil sem jo od ateja pa mame pri Kovaču. To je moja prva slovenščina. Knjižne slovenščine sem se naučil šele pozneje. Tudi s svojimi otroki pa vnuki govorim v narečju. Kakor smo pri Kovaču dobili od starega ateja, rojenega pri Zgoncu v Vogrčah, pliberški govor (»pliberško maslo«) – pri nas se govori »kapelška leča« (»velikovški špeh« smo seveda tudi razumeli) – so dobili najini otroci od mame rožansko (gorjansko) besedo, od mene podjunsko.

 

Mladina je naša prihodnost. Ta izrek se pogosto sliši. Kaj je tisto, kar mladina v tem globaliziranem svetu najbolj potrebuje, da se bo lahko čim bolje razvila ter da bo krojila prihod-nost prihodnjim rodovom?

Wakounig: Mladini je treba povedati resnico, v obraz, odkrito. Potrebuje zgledov, kakor smo jih iskali pa tudi našli nekoč mi. Potrebuje jasnih, krepkih, trdnih opor. Tudi globalizacija – z vsem, kar prinaša pa odnaša – se bo nekoč do kraja izglobalizirala. Korenine se ne dajo kar tako iztrebiti pa ukončati. 

 

Slovenci smo razseljeni po vsem svetu. Z mnogimi imate stike. Kaj je najpomembnejše, da se jezik in kultura prenašata iz roda v rod in da ostanejo Slovenci prepoznavni?

Wakounig: Zavedajmo se svojih korenin. Če vem, kdo sem, če sem s seboj na ravnem, mi ne bo težava, da spoštujem soseda ter tujca. Drugi nas bojo spoštovali le, če bomo spoštovali mi sami sebe, če bomo dajali slovensko besedo, izročilo, ponos, zavest potomcem. Razseljenost doživljam tudi v svoji družini. Sin Darko živi z družino v Oslu na Norveškem. Na Koroškem ni bilo kruha. Kjer je jedro trdno pa zdravo, na primer pri Slovencih v Argentini, živi tudi prihodnost. Iščimo, utrjujmo medsebojne povezave! Povezani smo močni!

 

Ste dolgoletni komentator cerk-venega lista krške škofije Nedelja. Redno sodelujete tudi s Katoliško akcijo. Cerkev je s sinodo postavila posebne smernice za sožitje. Krški škof se je izseljencem opravičil. Kakšen je po vašem mnenju prispevek Cerkve k sožitju na Koroškem?

Wakounig: Leta 2012, ob 70-let-nici pregona, se je krški škof Alois Schwarz v imenu Cerkve opravičil Slovencem za vse, kar ni bilo prav. Škofu sem za te odkrite besede iskreno hvaležen. Cerkev je prav s sinodo postavila pomembne smernice. Marsikod je cerkev edini kraj, kjer še čuješ našo slovensko besedo. Da pa se v cerkvi čuje slovenska beseda, jo moramo tam izpovedovati, spravljati v javnost predvsem mi Slovenci. Tu je treba mladine. Ona bo besedo ter vero ohranila pa dajala naprej. Tudi dejstvo, da nam manjka lastnega duhovniškega naraščaja, bomo morali rešiti. Brez lastnih prispevkov ne bo šlo dobro. 

 

  • Jože Wakounig prejme Tischlerjevo nagrado »za vsestransko, prostovoljno in nesebično življenjsko delo na narodno­političnem področ­ju, tako na občinski kot tudi na deželni ravni«. Nagrado, ki jo podeljujeta Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza, bo prejel v petek, 20. januarja 2017, ob 19. uri v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve v Celovcu.