12. postaja križevega pota

Človekovo življenje se konča. Ni več pomoči. Človek je zapuščen od ljudi, od Boga. Sam je, ko se mu približa smrt. Kje je usmiljeni Bog? Življenje se izteka. Tema se razprostira ob smrti ljubljenega človeka. Kje je odrešenje? Kdo je odrešen? Celotno vesolje? Nad Jezusovim križem bdi trikotnik, znamenje troedinega Boga. Jezusova zadeva še ni končana. V tragiki Jezusove smrti tiči odrešenje – to je krščansko protislovje.
Na svoj način je pesnik Andrej Kokot to krščansko absurdnost opisal tako:

Pesem je mrtva,
beseda je mrtva,
mrtev je kamen in mrtvo drevo.
Vse je umrlo, gora in reka,
človek in zemlja,
vse je umrlo.
Na robu
te mrtve
planjave pa kal
iz zemlje prodira
in se ne meni za žalost,
kateri brsti.

Brez absurdne, nesmiselne smrti ni odrešenja. Prav to je smisel krščanskega bivanja. Golgota je odgovor na cinizem, na brezbrižnost in nečlovečnost. »Kakor se je Jezus v svoji smrtni zapuščenosti izročil v roke nevidnega in nedoumljivega Boga, tako se mora duša podati v polnočno temo vere, ki je edina pot k nedoumljivemu Bogu. Tako ji bo dano mistično gledanje, žarek teme, skrivnostna Božja modrost.«  (Edith Stein)

(prevod iz knjige dr. Jožeta Tilla  »4 K in Stein im Jauntal« Knjiga, in ki je izšla v postnem času 2009 pri celovški Mohorjevi.)