Poziv izdajatelja Nedelje k nepolemični debati o istospolnosti

Piše Jože Marketz, izdajatelj Nedelje

Na komentar Hanzija Filipiča v Nedelji štev. 22 smo prejeli številne reakcije, ki so se – deloma v pisni obliki – zelo kritično spoprijele s komentatorjevim mnenjem o homoseksualnosti, ki jo je povezal z Life ballom in tudi s programom Radia Agora. Prejeli pa smo tudi – izključno ustne in osebne – komentarje, ki so izrazili podporo komentatorjevemu stališču.

Ni prvič, da se moramo ukvarjati z mnenji komentatorjev: včasih so preveč liberalni, potem zopet preveč konservativni, včasih preveč politični in potem zopet preveč nevtralni glede perečega vprašanja. Včasih se zgodi, da kakega komentatorja prosimo, naj umakne članek ali pa ga spremeni, vendar našim komentatorjem dajemo zelo veliko svobode pri izražanju njihovega mnenja, in sicer iz prepričanja, da tudi provokativne misli sprožajo razprave, v katerih nazadnje obvelja mnenje, ki se vsaj približa resnici. Ponovno je treba tudi poudariti, da komentatorji nikakor ne izražajo nujno mnenja uredništva ali celo katoliške Cerkve.

Žal nam je, če nekateri zelo hitro zagrozijo z odjavo Nedelje, saj se prav s tem umaknejo iz včasih potrebne razprave in iskanja pozicije, ki jo mora Cerkev, upoštevajoč svetopisemski nauk in tisočletno tradicijo, vedno znova formulirati v aktualen čas.

Pri omenjenem komentarju bomo radi objavili reakcije, ki smo jih prejeli, prosimo pa za razumevanje, da smo črtali odlomke, ki jih imamo za žaljive, saj bi se sicer lahko kdo  čutil prizadetega in užaljenega. Z novimi žalitvami ni mogoče doseči ravni razprave, ki jo ta tematika brez dvoma zasluži.

Prosim tudi za razumevanje, da v našem listu ne želimo nadaljevati razprave o dodelitvi radijske frekvence Radiju Agora, ker pa je Hanzi Filipič to označil kot »škandalozno«, bomo objavili skrajšano reakcijo gospoda Lojzeta Wieserja ( celoten odmev najdete na naši spletni strani).Meni osebno je žal, da se obe radijski postaji nista mogli domeniti za skupno nadaljevanje sodelovanja z ORF, saj sem na ta način lahko užival v zelo pestrem programu z neverjetno širino tematskih področij, mnenj, novinarskih pristopov, glasbenih slogov in še čem. Škoda!

Strinjam se tudi z opazko Lojzeta Wieserja, da je bil Filipičev komentar razveseljiv v toliko, da se na Koroškem prvič javno govori o istospolno usmerjenih ljudeh tudi v slovenskem jeziku. Tovrstna razprava v katoliški Cerkvi pa je vsekakor bolj diferencirana, kakor jo je nakazal komentator. Objavili bomo članek moralnega teologa na to temo, s katerim seveda tudi ne bodo vsi zadovoljni, vendar se razpravi ne želimo izmakniti. Saj tabuiziranje take, za nekatere eksistencialno pomembne teme nobenemu ne  pomaga, lahko pa prizadete potisne v kot ali jih prisili k skrivanju občutkov, ki so povezani z istospolnim nagnjenjem. Zato bomo veseli vsakega nepolemičnega prispevka na temo, ki je krščanske skupnosti zaposlovala že v apostolskih časih.

-------------

Istospolnost ni greh!

Piše Pater Martin Lintner, OSM. On je izredni profesor za moralno teologijo na filozofsko-teološki visoki šoli v Briksnu na Južnem Tirolskem. Članek je napisal za serijo prispevkev o razmerju Cerkve do spolnosti za avstrijske cerkvene časopise.

Pri istospolnosti (homoseksualnosti) razlikujemo: istospolnost po nagnjenju, ki se izo­blikuje v prvih življenjskih letih in se po današnjem stranju znanosti ne da več spremeniti. Poznamo tudi oblike istospolnosti v puberteti, ki so lahko tudi prehodna oblika ob izoblikovanju spolnosti. Ni izključeno, da se ta istospolnost v puberteti tudi za stalno utrdi prav zaradi ustreznih izkušenj in doživetij v tej fazi. Poleg tega govorimo še o istospolnosti iz stiske, to pomeni nadomestek za heteroseksualno spolnost v moškem okolju, npr. v vojski ali v zaporu.

Če torej govorim o istospolnosti, mislim samo istospolnost po nagnjenju, katere bio­loški in psihološki izvor ni do konca jasen. Medtem ko se ostale oblike istospolnosti lahko spremenijo, se istospolnost po nagnjenju dejansko ne da spremeniti in tudi nikakor ni bolezen. Po raziskavah ima istospolno nagnjenje do 5 odstotkov moških in dva do tri odstotka žensk. Narobe je torej govoriti o ozdravljivosti od istospolnosti ali pa o zaželjeni preusmeritvi spolnega nagnjenja. To izhaja tudi iz raznih dokumentov cerkvenega učiteljstva, kjer je tudi zapisano, da istospolno nagnjenje ni greh, saj ni prosta izbira človeka. Zato zaslužijo istospolno usmerjeni ljudje naše spoštovanje, sočutje in obzirnost brez vsakršne diskriminacije.

Vendar zahteva Cerkev od teh ljudi spolno vzdržnost, ker ima istospolna dejanja za protinaravna in grešna. To utemeljuje tudi s Svetim pismom. Vendar si eksegeti (razlagalci Svetega pisma) niso enotni, ali se morajo ustrezna mesta (npr. 1 Mz 19; 3 Mz 18,22; Rim 1,26-28) razlagati v smislu splošne moralne obsodbe prakticirane istospolnosti oziroma ali ne pomenijo zavračanja istospolnih praks kakor promiskuitetnega vedenja, sakralne prostitucije ali povezave s silo oziroma ali so, npr. pri Pavlu, zaradi vpliva stoe (stoičnega nauka) časovno (zgodovinsko) pogojeni.

Gotovo: V homoseksualnem razmerju ni mogoče uresničiti vseh smislov spolnosti, h katerim spada plodnost. Obstajajo skupine za medsebojno pomoč homoseksualnih ljudi, ki se na osnovi svoje izkušnje, da jim prakticirana homoseksualnost ne daje zaželene izpolnitve, medsebojno podpirajo, da bi živeli vzdržno. Po drugi strani pa ima teolog in psiholog Wunibald Müller za zahtevo našega časa, da preprečimo vse, kar homoseksualnim ljudem otežuje, da bi sprejeli svoje občutke, ker šele sprejemanje homoseksualnih občutkov omogoča psiho-seksualno zorenje in končno utre pot do prave ljubezni.

Tudi pri homoseksualnem razmerju je treba paziti na to – tako med drugim kardinal Christoph Schönborn in freiburški moralni teolog Eberhard Schockenhoff –, ali je obdano s kvalitetami kakor zvestobo, trajnostjo, medsebojnim spoštovanjem in odgovornostjo drug za drugega. Trdno (stabilno) razmerje je boljše, kot pa če je kdo odrinjen v kulturo gejev, ki homoseksualnost propagira in poveličuje kot življenjski stil, ali živi promiskuitetno.

-------------------------

PISMO BRALCEV LOJZETA WIESERJA V CELOTI

Prejšnji teden je Hanzi Filipič napisal komentar na "lifeball" na Dunaju in zdelo se mu je potrebno in nujno, da ga poveže s Koroško. Komentar je v toliko razveseljiv, ker se na Koroškem prvič javno govori o istosplno usmerjenih ljudeh tudi v slovenskem jeziku!
In kaj nam je komentator Hanzi Filipč hotel povedati: Tam so se srečali istospolno usmerjeni ljudje, homoseksualci, ter heteroseksualci, ki se ne držijo "Božjega reda in vrednot, kot je npr. zvestoba, ki je pogoj krščanskega zakramenta in zakona". Mednje je bil že pred leti padel in se je moral pred njimi "urno umakniti", da bi zaščitil sebe in svoje majhne otroke. Če verjamemo ali ne, ti ljudje so pač praznovali, da se je družba vsaj toliko spremenila, da jih ne preganja več in da jih tudi ne zaničuje več tako kot nekoč.
 
Je Hanzi Filipč morda pozabil, da še ni dolgo tega, ko so naše družine izseljevali, jih v kacetih sežigali in uničevali, tako kot so to sistematsko delali s Židi, Cigani – Romi, in seveda z istospolno usmerjenimi ljudmi (med njimi, kot vemo, so bili tudi nune in župniki – se tudi oni niso držali "Božjega reda"?), označenimi kot "nicht lebenswürdige Existenzen", ki so jih tam sistematsko morili, se na njih „vadili“ kot zdravniki, jih med drugim brez narkoze operirali, jim pri živem telesu odvzemali ude in organe in jih pustili počasi in ob polni zavesti umirati. Tam so nekateri interniranci preživeli samo z medsebojno pomočjo, tam so se spoprijateljili in si pomagali vsi, ki so jih naredili za manjšino. Od tam so naši rojaki prinesli med drugim tudi prepričanje, da je solidarnost vrednota, ki lahko tudi omogoči preživetje.

Zdi se, da je ena od markantnih posebnosti današnjega časa pozabljivost oziroma selektivni pogled: Vidim samo, kar mi je všeč. In komentator se poslužuje iste metode tudi na koncu svojega komentarja, kjer so loteva tudi  radijskega programa svobodnega dva- in večjezičnega radia AGORA. Avtor komentarja Hanzi Filipič pa je nekaj dejstev enostavno zatajil. Zamolčal je, da je štiriindvajseturna radijska ponudba na privatni frekvenci v zadnjih letih bila jasno dodeljena, dodeljena za širjenje raznolikosti mnenj in jezikov. (Po zakonu o privatnih radiih je „prispevek k raznolikosti mnenj“ odločilen, saj je cilj tega zakona ustvariti čimvečjo raznolikost v mnenjih, pravi KomAustria). Na tej frekvenci smo zadnjih osem let oddajali dvanajst ur na dan – od šestih zjutraj do šestih zvečer, torej polovico oddajnega časa, trije različni ponudniki: ORF (osem ur) radio dva (dve uri) in radio Agora (prav tako dve uri). Da je tako bilo, je bila volja politike – preselila je slovensko besedo iz javnopravnega ORF-a na privatno frekvenco. Da nam je uspelo iz tega narediti pozitivno in raznoliko ponudbo, ki zadovoljuje najrazličnejše interese poslušalcev in poslušalk – to nam druge manjšine po Evropi zavidajo, to pa naj bi po volji glavnih lastnikov radia dva spet izgubili. Ni skrivnost, da so glavni lastniki radia dva samovoljno prekinili sodelovanje med radiem dva in Agora in da so pičel teden pred oddajo prošnje za novo licenco  (lani avgusta) zaprosili za licenco sami, brez radia Agora, v nasprotju s poprejšnjim dogovorom. Ni težko uganiti, da so se hoteli znebiti soponudnika. Ampak že star rek pravi: Kdor drugemu jamo koplje ... in tako se je tudi zgodilo. Radio dva je izgubil licenco, dobil jo je radio Agora, ker je s svojim štirinajsturnim dvo- in večjezičnim programom prepričal komisijo za podeljevanje licence. S skupno prošnjo bi se to bržkone ne zgodilo. Ko je KomAvstria pritožbo radia dva zavrnila, je med drugim tudi napisala, "da oddaja AGORA večino svojega programa v slovenskem jeziku, „v programu pa upošteva tudi druge interesne skupine“ in da – ne nazadnje z glasbenim programom – zagotavlja večjo raznolikost v mnenjih na oddajnem območju, „temelji na stvarnem premisleku na osnovi prakse v odločanju senata in upravnega sodišča.“ (iz izjave za tisk, 7. 6. 2011)

Tako smo spet pristali v koroški stvarnosti. Filipič se pritožuje, da je na radio Agora poslušal, "kajpada v nemškem jeziku", oddajo, ki je bila „posvečena istospolnim skupnostim ter razvrednotenju in smešenju zakona in *tradicionalne* družine, ki je na Koroškem pravzaprav izhodišče in zadnje zatočišče slovenske besede". Če je res tako, bo treba na drugem mestu nekaj reči. Tukaj me zanima pristop do citiranja in korektnega posredovanja informacije. Prej smo ugotovili, da so vsi ponudniki oddajali v slovenskem jeziku med šesto uro zjutraj in šesto uro zvečer. Tam je bil do sedaj in bo v naslednjih desetih letih rezerviran oddajni prostor za "slovenski jezik", kot to zahteva Hanzi Filipč. Po šesti uri zvečer je oddajni čas rezerviran tudi (poudarek leži na tudi!) drugim manjšinam, jezikovnim skupinam, migrantom in emigrantom in šele tako je mogoče ustvariti potrebno raznolikost mnenj, brez katere nobena demokratična družba ne more preživeti. Tudi slovenska na Koroškem ne, še manj pa jezik - v "tradicionalni družini", pa tudi izven nje!

„Škandalozno“je edinole mnenje komentatorja, ki misli, da bo slovenska manjšina preživela, če se za podporo s strani drugih manjšin ne bo več trudila in če manjšina o sebi misli, da bo preživela, če se bo obnašala do drugih ravnotako šovinistično, kakor njo samo obravnavajo strukture v deželi. Je koroška stvarnost že tako daleč, da smo se izurili v lastnem šovinizmu, sedaj „slovenskem“? S tem, da je "slovenski", ni nič manj odvraten. In žal smo spet pristali v koroški stvarnosti. Saj poznamo tisto pesem o desetih zamorčkih ...

---------------------

Dodano 24. junija 2011:

HANZI FILIPIČ - odgovor na odzive na moj komentar

Preden bom odgovoril na odmev na svoj komentar v Nedelji (29. maja 2011), naj mi bo dovoljeno, da izrečem zahvalo in priznanje uredništvu Nedelje, ki se ni samo v „mojem primeru“ odzvalo pošteno in korektno, temveč ponuja vsem komentatorjem možnost objaviti njihova raznolika mnenja in stališča. Komentarje za Nedeljo redno pišem že 15 let, in čeprav so bili med temi komentarji gotovo tudi taki, s katerimi se izdajatelj ali uredniki, Cerkev … niso strinjali in je bilo pričakovati ostre in včasih tudi žaljive odzive, jih je Nedelja objavila. To po mojem velja tudi za druge komentatorje Nedelje. Tako ta naš cerkveni list ne govori samo o potrebni širini in strpnosti do drugih mnenj, temveč ju tudi uresničuje. Govorim o tisti širini in strpnosti, ki ju v različnih drugih krogih, ki so si na svoje zastave zapisali prav spoštovanje raznolikosti mnenj, kar prevečkrat zaman iščemo.
Hanni Erklavec bom poskušal odgovoriti osebno, Jani Sommeregger in Cornelii Kogoj sem svoj odgovor že poslal (preberete ga lahko na spletni strani Nedelje), in sicer na tisto nemško pismo, ki sta ga razposlali na več naslovov. Del tega pisma je v slovenščini objavljen v Nedelji. Pri vseh treh je očitno problem v tem, da stvarno niso dojele vsebine mojega komentarja in mi podtikajo trditve, ki jih nisem zapisal. »Klišeja o razuzdano živečih istospolnih osebah«, na primer, nisem uporabljal. Ta besedna zveza, ki ni moja, je že sama po sebi vsebinski nesmisel. Če že, bi se moralo glasiti »klišeja, da vse istospolno usmerjene osebe živijo razuzdano«. V svojem komentarju tega tudi nisem trdil. Prav tako nisem zapisal, »da je število obolelih za aidsom v tem okolju najvišje«, temveč »da precejšnje število bolnikov, obolelih za aidsom, prihaja prav s te scene« (menil sem homo- in biseksualno sceno, na kateri pogosto menjajo spolne partnerje). Vesel bi bil, če bi to res bil »predsodek«, kakor pišeta, ker potem ne bi bilo res, pa žal ni, ker je namreč dejstvo.
Na prispevek »Istospolnost ni greh!« nimam pripomb in se z njim v glavnem strinjam, še posebno pa z zadnjim odstavkom. Dragi Jože Marketz, komentarji v Nedelji na obširne in zahtevne teme že zaradi prostorskih omejitev ne morejo biti »diferencirani«, lahko se posvetijo le delčku teme ali pa v boljšem primeru sprožijo razpravo. Mogoče se prav zaradi tega te teme doslej še ni nihče lotil. Neke res diferencirane tovrstne razprave (ne samo o istospolno usmerjenih ljudeh) in o pastorali za to skupino pa vsaj v koroški Cerkvi doslej nisem zaznal. Tega zdajle nisem menil kritično ali polemično, temveč kot spodbudo, in upam, da si to tudi tako razumel.

Odločno zavračam, da bi bile moje misli to, kar je g. Wieser sestavil z delčki mojih stavkov in s svojimi interpretacijami v drugem odstavku svojega odgovora. Tam že kar na začetku zagreši to, kar mi nekoliko niže med vrsticami očita, češ da nisem korektno citiral. Torej je najprej treba pazljivo in dobro prebrati komentar in poskušati korektno dojeti vsebino napisanega ter potem korektno citirati. Sporočilo mojega komentarja je predvsem vsebovalo kritično razmišljanje o »plesu življenja« (life ball) na Dunaju in njegovi – po moji oceni – zgrešeni filozofiji. Po eni strani je dobrodelna prireditev (česar nisem kritiziral) za ljudi, okužene z virusom HIV, po drugi strani pa se ne distancira od kar na gosto posejanih dejavnikov na tej prireditvi, ki prefinjeno in včasih perfidno propagirajo promiskuiteto, to je neobrzdano spolno življenje predvsem homo- in biseksualno usmerjenih moških (kar ne pomeni, da to že kar vsi prej imenovani sprejemajo) – in prav ta skupina ljudi je med rizičnimi skupinami, ki so najbolj ogrožene, da se okužijo z virusom HIV. To je stokrat potrjeno dejstvo! Kdor mi ne verjame, naj le malo pobrska po spletu in bo našel o tem razprave strokovnjakov, ki to, kar sem pisal, veliko bolj grobo in pretresljivo za tiste, ki imajo le nekaj „zdrave pameti“, tudi potrjujejo. Torej želel sem predvsem povedati, da je tak pristop do problematike aidsa igranje z ognjem. In šlo mi je za to, da poudarim, da je zakonska zvestoba (Božji red), lahko jo imenujemo tudi zvestoba do partnerja (brez kake verske vsebine), v strokovnih razpravah jo imenujejo »monogamni odnosi«, to lahko imenujemo tudi odgovorni odnos do svojih nagnjenj in do bližnjega, najboljša zaščita ne samo pred aidsom, temveč tudi pred duševnimi ranami, ki jih povzroča nezvestoba.

Ker gospod Wieser ni mogel ovreči mojih argumentov, me je med vrsticami očitno kar postavil v nevarno bližino nacionalnega socializma. Ni se treba bati, kot zgodovinar dobro vem, kaj se je dogajalo. Pa tudi če temu ne bi bilo tako, v tem Wieserjevem argumentiranju ni nikakršne notranje logike. Če bi sledili temu, nihče ne bi več smel kritizirati recimo politike države Izrael do Palestincev, ker so bili Judje žrtve holokavsta, in navsezadnje Lojze Wieser tudi mene ne bi smel kritizirati, saj sem pripadnik slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ki jo je Hitler preganjal. Z mano bi moral biti solidaren.

Zame pa ostaja jasno, da ko kdo koga kritizira ali se z njegovim mnenjem ali delovanjem ne strinja, to hkrati ne pomeni, da mu že kar odreka človekovo dostojanstvo in z njim ne more biti solidaren. Da, celo tako je, da ko kdo komu izreče negativno kritiko, to nikakor hkrati in nujno ne pomeni, da njega in njegovega dela kljub temu ne ceni.

Glede slovenščine pa sem prepričan, spoštovani Lojze Wieser, da samo ona zagotavlja obstoj dvojezičnosti. Če bo namreč izginila slovenska beseda na Koroškem, bo šla rakom žvižgat tudi dvojezičnost, dokler bodo starši (oče ali mama) dosledno govorili slovensko s svojimi otroki, se bo dvojezičnost ohranila, če tega ne bodo storili, bo preostala le še nemščina.
Naj zaključim s tem, da občutim kot nepremišljeno in žaljivo ne samo zame, temveč za vse tiste, ki se trudijo ohraniti slovensko besedo na Koroškem, da Lojze Wieser ta moja pričakovanja in razmišljanja posredno kar klasificira kot »slovenski šovinizem«. Vrhu tega je še smešno: torej je slovenski šovinizem to, da pričakujem, da na radijski frekvenci, ki je namenjena koroškim Slovencem, oddajajo pretežno v slovenskem jeziku in je le-ta v podporo tej koroško slovenski skupnosti in ne tretjim, razmeroma ozko določenim, alternativnim skupnostim. Ne morem si razlagati drugače, kakor da so objavljeni odzivi na moj komentar poskus očrniti in s tem utišati neljube kritike.

Komentarji