Prvenec Maje Haderlap

Piše Tomaž Ogris

Od blizu sem doživel Majin nastop pred številnim občinstvom v pre­napolnjeni dvorani celovške radijske hiše ter pred strogo in veščo žirijo. Dogajanje je po ekranu lahko spremljal/a vsak/a tudi doma. Njen nastop in pre­brano besedilo sta name vplivala dobrodejno. Mogoče sem res že prestar, a bra­nje sodobne (moderne?) literature z vsemi besednimi, oblikovnimi in kolažnimi eksperimenti vred me ne prime več, naravnost utruja me, čeprav se tako imenovana stroka navdušuje nad širokim prostorom, ki ga ima na voljo za samovoljno tolmačenje in svojstvene razlage. Maja preprosto in duhovito pripoveduje, njena zgodba je avtentična, verodostojna in enkratna. Ko sem knjigo med branjem odložil, me ni spustila, v moji glavi je delala naprej. To je to, si mislim, in uvrščam Majino knjigo med deli dveh Nobelovih nagrajencev, Herte Müller (Atemschaukel) in Imreja Kertesza (Roman eines Schicksallosen), ki sta se vsak na svoj način posvetila tako kot Haderlap spominski prozi.

Čista poezija Majin »roman« ni izmišljena pripoved, nikaka fikcija ali fantastika. Na neverjetno živ način prikazuje doživetja in prestano trpljenje oseb, ki so ji blizu. Posebnost besedila je, da se celi odlomki berejo kot čista poezija. Samo en vzorec si oglejmo: Am Abend bleibt das Kind hinter dem Haus auf der Wiese stehen, am geöffneten Tor zur Nacht, die als Königspalast aufgeht über der Landschaft, mit klingendem Sterngefunkel, mit dem Atem des Waldes und dem Plätschern des Baches am Grabengrund. Es tritt in das Haus der Nacht ein und tritt aus dem Haus der Nacht wieder hinaus. Es denkt, zwischen den Zeiträumen stehend, dass es eigentlich sterben möchte, dass es genug habe vom Leben, und denkt, dass es so etwas nicht denken dürfe, und denkt, dass es aber doch sterben möchte, weil ihm das Sterben so nahe gerückt ist. Es denkt, dass es die Toten, die es wie ein klappriges Holzpferd auf Rädern hinter sich herzieht, loslassen müsste oder begraben sollte, obwohl es noch nie ein offenes Grab gesehen hat, obwohl es nur Menschen gesehen hat, die auf dem Weg dorthin waren.

Pripoved je žalostna pesem. Napisana je v nemščini. Sprva sem se glede jezika tudi jaz čudil – ali pa ne. Mnogi ali vsaj nekateri Korošci gradimo osebno in skupinsko identiteto (=nezamenljivost?) na dveh jezikih. Pisateljica je svojo odločitev razložila s tem, da je z odločitvijo za jezik, ki ni njen prvi jezik, želela ustvariti neko distanco avtorja do vsebine, ki ima močan čustveni naboj. Če bi kdaj izšla knjiga še v slovenskem prevodu, si želim, da bi jo napisala pesnica sama. Hudo bi bilo, če bi utrpela njena poezija pri »prestavljanju« v slovenščino kakršno koli škodo. Marjan Kordaš se je v obsežnem in globokem razmišljanju ustavil že pri naslovu in mimogrede našel devet možnosti za njegov prevod: »Engel« ne razodene, ali je angel sam, ali sta dva, ali pa jih je več. Pozaba, pozabljenje in pozabljanje pa so tri ustreznice za nemški »Vergessen«.

Kako je s pozabljanjem? Kot že tolikokrat sem se ujel v razporu osebne razcepljenosti. Po eni strani vidim v pozablja­nju oviro, mogoče celo nesrečo na poti v svetlejšo prihodnost. Zgodovina pa precej slaba učiteljica. Zato se po drugi strani nagibam k temu, da zna biti pozaba ali pozabljenje vseskozi učinkovita možnost in dokaj obetaven pristop do tako imenovanega premagovanja in pospravljanja preteklosti. Spominska obeležja izpostavljajo junaštvo in žrtve, slovesno naglašajo spravo in mir, po svečanostih pa gredo akterji zopet preštevat mrliče in navajat zločine in grdobije nasprotnih taborov. Nato se s starimi grehi utemeljujejo ali upravičujejo nove sovražnosti.

»Angel pozabljanja« široko razgali bol cele družine. Babica, močna ženska, ki je prestala preganjanja in taboriščne muke, oče, ki je kot skoraj še otrok okusil divjanje nemških oblastnikov in partizansko prebijanje za preživetje, mati, ki v družini ni našla lepe besede ne ljubezni, in nazadnje otrok, ki je moral še po letih prenašati bolečine ranjenih ali celo duševno zlom­ljenih svojcev. Maja prikazuje trpko usodo lastne družine; v bližnjih grapah bi našla še nešteto drugih nesrečnih zgodb. Ponos, zanos, očitanja in obtožbe v pripovedi nimajo prostora. Travm, ki so jih utr­peli njeni ljudje, nikoli ni zdravil kak strokovnjak za duševne bolezni, čas je po svoje lečil rane, brazgotine in nepoprav­ljive prizadetosti so ostale. Iz spominja­nja je nastala knjiga, ki na »čuden«, čudovit ali strašen način premaguje preteklost. Obenem je s »sprevodom strahov« iztrgala pozabljenju usode ljudi, mladih in starih, kajti po nepopisnem trpljenju v časih vojnega divjanja jim je pisateljica dala obraze in imena, nekakšno neminljivost. Vendar kdo in kako bi zdaj še objokoval žrtve ali obsojal storilce, ki jih osebno nikoli ni srečal in jih ne more poznati? Sprava in odpuščanje nespektakularno prihajata sama od sebe.

Človek je svobodno bitje Akademik dr. Marjan Kordaš je našel v knjigi nekako sklepno vodilo: Človek je svobodno bitje: do sočloveka nima nobenih pravic in nobenih dolžnosti. Zato ni in ne more biti dolžnik nikomur: ne Bogu, ne hudiču, ne cesarju, ne narodu, ne sočloveku, ne politiki. Zavezan je le svoji vesti, svoji sposobnosti, da zna razločevati med dobrim in zlom. In njegova etika je do kraja ponotranjena ter temelji na štirih načelih: svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka, ljubiti svojega bližnjega kot samega sebe.

Maja Haderlap ENGEL DES VERGESSENS
Založba Wallstein, 287 strani, 18,90 evra