Pogovor s kustosom Slovenskega etnografskega muzeja Ralfom Čeplakom

Afganistanski glasbeniki in Ralf Čeplak Mencin (© slika: Ralf Čeplak Mencin)

V oktobru 2011 ste preživeli mesec dni v zdaj najbolj nevarni deželi na svetu, v Afganistanu. Čemu je prav Afganistan v vašem fokusu zanimanja? Je to morda povezano z razstavo ilustracij afganistanskih begunskih otrok »Afganistanske sanje«, ki potuje po Evropi in jo koordinirate, ali pa s projektom, v katerem sodelujete pri reintegraciji afganistanskih beguncev?
RALF ČEPLAK: Afganistan me je pritegnil že v mladosti, ko sem pri devetnajstih letih, leta 1974, na svojem prvem »velikem« potovanju s sestro potoval po kopnem od Slovenije do Indije. Že takrat je naredil name izjemen vtis, in sicer z zelo drugačno pokrajino – puščave, gorovje Hindukuš, z izrazito »orientalskimi« mesti kot iz 1001 noči – še posebej pa z odprtostjo in gostoljubnostjo domačinov. Z razstavo »Afganistanske sanje«, ki je bila marca in aprila letos na ogled tudi na Slovenski gimnaziji v Celovcu, pa se mi je s pomočjo Ministrstva za zunanje zadeve in Ministrstva za kulturo kljub že več kot tridesetletni vojni ponovno odprla pot v Afganistan. Leta 2014 naj bi se ISAF, z njim pa tudi slovenski del, umaknil iz Afganistana, okrepila pa naj bi se civilna razvojna pomoč. Zato sem šel raziskovat možnosti pomoči pri reintegraciji vračajočih se afganistanskih beguncev, hkrati pa sem čas v Heratu, najzahodnejšem afganistanskem mestu, ki leži blizu Irana, izkoristil za navezovanje stikov z različnimi umetniki in kulturnimi ustanovami ter v pripravah na večjo muzejsko razstavo, ki bo, »inšalah«, v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani leta 2014.

Kakšne so vaše izkušnje neposrednega doživljanja Afganistana čisto od blizu? Živeli in raziskovali ste v Heratu, kjer ima sedež Regionalno moštvo za obnovo (PRT), ki v okviru Natove misije ISAF, katere del je tudi slovenska vojska, s civilnimi strokovnjaki pomaga lokalnemu prebivalstvu.
RALF ČEPLAK: Čeprav precej potujem po svetu, sem najprej doživel kulturni šok. Pripeljal sem se po cesti iz Irana, ki je bistveno bolj »urejena« država. Mejo je treba prepešačiti in afganistanski nosači ti prenesejo ali na vozičkih prepeljejo prtljago na drugo stran. Na drugi – afganistanski – strani pa je vse drugače. Najprej ogromne kolone tovornjakov, otroci, ki se sprehajajo med njimi in od iranskih šoferjev kupujejo nafto, jo pretakajo v kanglice in jo potem na poti proti Heratu preprodajajo. Bradati moški s turbani, številne ženske, popolnoma zakrite, v modrih burkah, nepredstavljivo »nabasani« avtomobili s potniki in prtljago v kabini, prtljažniku ali na strehi, gneča, strašna gneča, stojnice z oblačili, ki jih je na Zahodu zbral Rdeči križ, tu pa jih prodajajo za peščico afganijev, prerivanje, na cesti ovce, koze in osli, sem pa tja kakšna kamela in seveda na stotine kombijev, avtomobilov, kolesarjev, rikš, skratka, gneča vsepovsod. Dva slovenska civilna strokovnjaka, Petra Širok in Marko Ogrizek, ki delujeta v sklopu italijanskega PRT in skrbita za slovensko razvojno pomoč – veterinarska pomoč nomadom Kuči, pomoč uradu tožilke province Herat, prve ženske tožilke v Afganistanu, izjemne Marije Bašir –, sta mi pomagala z opozorili o nevarnostih in s številnimi nasveti. Seveda sem bil v primerjavi z njima bolj »varen«, saj se nisem sprehajal v uniformi, pa tudi bolj »svoboden«, saj sem si lahko delovni program planiral spontano, brez kakšnih posebnih dovoljenj. Tako sem lahko brez težav obiskoval tudi kulturne znamenitosti in ljudi, ki z njimi upravljajo. Herat jih ima precej še iz 15. stoletja, ko je postal za Samarkandom prestolnica timuridskega imperija, ki se je raztezal od reke Tigris pa vse do kitajske meje.

Kakšen je v 21. stoletju videti Herat na zunaj? In od znotraj, ko človek spozna njegove prebivalce?
RALF ČEPLAK: Herat v 21. stoletju je z eno besedo kaotičen. Po številu prebivalcev je podoben Ljubljani, a sicer za stoletja drugačen. Po njem krožijo policijski avtomobili z mitraljezi na strehah, pred hoteli se v zakloniščih iz velikih vreč peska skrivajo stražarji s kalašnikovi, povsod velika gneča, policisti, ki urejajo promet, se zdijo popolnoma izgubljeni, saj jih nihče ne upošteva, v celem Heratu je celo nekaj semaforjev, ki jih prav tako nihče ne upošteva, hiše pa se v glavnem skrivajo za visokimi zidovi, večina stranskih cest je netlakovanih, ob cestah pa tečejo odprti kanali, kjer se zbira najrazličnejša nesnaga. In sredi tega na stotine vozičkov z okusnimi malimi bananami iz Pakistana, granatnimi jabolki iz Kandaharja in najokusnejšim grozdjem iz Herata, kar sem ga kdaj okusil. Za visokimi zidovi pa se odvija precej »normalno« življenje. Začenja se sicer bolj zgodaj kot v Evropi, saj ob 5h zjutraj kot ogromen cunami prihrumi v posteljo na stotine klicev k molitvi muezinov iz številnih minaretov. V Heratu ni kinodvoran, gledališč, diskotek, koncertnih dvoran ali knjižnic. Prostor druženja in molitve je mošeja. Ločenost po spolu je izrazita. Tako sem bil povabljen na poroko, a le v moški del, kamor ni zašla niti ena ženska in kjer so se zabavali in plesali ter uživali obilno pojedino sami moški. Družine so še vedno zelo številne. Tudi sam sem bil deležen več obiskov pri različnih družinah in prijateljih, kjer so me pogostili z okusnimi, izbranimi jedmi, pili pa smo čaj ali sokove. A ženske nisem videl nobene.

Afganistanci so zadnjih 30 let preživeli v vojni. Kako je to vplivalo na njihov značaj, na njihovo družbo, na njihovo kulturo, ki je najstarejši element afganistanske zgodovine in temelj njihove tradicije? Kakšne so najbolj bistvene značilnosti afganistanske kulture, kakšna je njena dragocenost v svetovnem smislu?
RALF ČEPLAK: V zadnjih desetih letih sicer še vedno divja vojna, a ne tako intenzivno kot v času državljanske vojne od odhoda sovjetskih vojakov do prihoda talibov v času med letoma 1989 in 1996. Ta desetletna vojna, ki še traja, je bolj vojna afganistanske vojske ob pomoči ISAF, seveda pa so stalna nevarnost v večjih mestih samomorilski napadalci. V Heratu je bil zadnji večji samomorilski napad maja letos, ko je slovenska civilna strokovnjakinja Melita Šinkovec za las ušla smrti. Videl sem poslopje PRT, ki so ga razstrelili talibi, in me je kar stisnilo pri srcu. Verjetno je vojna za mnoge »vdanost v usodo«. Saj nimajo dosti izbire. Čeprav je že od sovjetske okupacije prebegnilo v Pakistan približno 2 milijona, v Iran pa milijon beguncev. V zadnjih letih se vračajo, saj tudi v begunskih taboriščih v Pakistanu in Iranu živijo v nemogočih razmerah. Po intervenciji Zahoda novembra 2001 kot odgovoru na napad Al Kaide 11. septembra 2001 na ZDA so tako zahodne držav kot tudi mnogi Afganistanci mislili, da se bo Afganistan konsolidiral in življenje normaliziralo, a žal temu ni tako. Življenje je postalo – paradoksalno – še bolj negotovo kot v času talibov. Po drugi strani pa sta po padcu talibskega režima ponovno zaživela glasba in šolstvo, na nebu nad Heratom so znova zajadrali papirnati zmaji. Afganistanska kultura je kultura številnih narodov, ki živijo v Afganistanu: Paštunov, Tadžikov, Uzbekov, Hazarov, Aimakov, Turkmencev, Baludžev, nomadov Kuči in drugih. Vsak ima svoje specifičnosti, vsak govori svoj jezik, ima svoje šege in navade. Seveda pa jih druži življenje v eni državi, izjemna kulturna preteklost, v zadnjem stoletju pa zelo turbulentna zgodovina. Afganistanci so zelo ponosni in bojeviti, islamske vrednote so jim svete, po drugi strani pa so izjemno konservativni in patriarhalni. Če gledamo na kulturo v ožjem smislu umetnosti, potem so za ves svet gotovo izjemnega pomena kulturni spomeniki Afganistana, vključno z zbombardiranimi in uničenimi kipi Bude v dolini Bamijan. Če pa gledamo na kulturo v širšem smislu, je morda njena največja univerzalna dragocenost »umetnost preživetja« v Afganistanu, od katere se lahko učimo tudi drugi prebivalci tega planeta.

Znano je, da so talibi, ki so za nekaj časa vzpostavili izjemno strogo šeriatsko pravo, afganistanske ženske izločili iz javnega življenja in jih zaprli med domače štiri stene. Se po vašem mnenju danes, ko je v vladi Hamida Karzaja tudi nekaj žensk, že kaj spreminja na bolje? Kako ste vi doživeli žensko polovico Afganistana?
RALF ČEPLAK: Da, prepričan sem, da gre ženskam v času Karzajeve vlade bolje. A problem ni le vlada, problem so tudi globoko zakoreninjeni predsodki ekstremno konservativne patriarhalne družbe. Na vzhodu, na t. i. območju plemen, ki sega tudi na pakistanski teritorij in ga celo pakistanska vojska raje pusti pri miru, še vedno trgujejo z ženskami. Tudi poroke so še vedno v 99 % dogovorne, vsiljene, večinoma gre za trgovino med družinama neveste in ženina. Zato je tudi prav v Heratu največ samosežigov žensk, ki tako izražajo svoj totalni obup. Drugega načina protesta pač ni. Ženske so še vedno v zelo podrejenem položaju. A kljub temu se časi spreminjajo. Presenetilo me je, da sem na umetniški akademiji videl več kot polovico študentk. Pa tudi Afganistanke, ki so bile zaposlene v nemški nevladni organizaciji HELP, kjer sem bil gost, so bile nezakrite, imele so le naglavne rute, z njimi sem se lahko družil in pogovarjal.

Je življenje Afganistancev močno prepleteno z vero?
RALF ČEPLAK: Nedvomno! Redkokje na tem svetu srečaš tako verne ljudi. Islam pomeni žitje in bitje Afganistank in Afganistancev od rojstva do smrti. Že pri najbolj banalnih pogovorih ljudje prepuščajo sodbe Bogu, npr. »če Bog tako želi« ali »vse je v Božjih rokah«. Mnogi molijo petkrat na dan, strogo se postijo v času ramadana. Seveda se kultura v mnogočem prepleta z religijo, marsikaj tudi napačno argumentirajo ali interpretirajo z religijo, kar pa pravzaprav izhaja iz njihove kulture.

Kaj menite, česa si Afganistanci najbolj želijo? Kakšno prihodnost bi si upali napovedati deželi, kjer je 70 odstotkov ljudi nepismenih, kjer npr. pošta ne deluje že dobrih 30 let in kjer je razlika v razvoju med vaškim in mestnim življenjem 200 let? Kaj bi Afganistanu prineslo varno in ekonomsko močnejšo državo?
RALF ČEPLAK: Afganistanci si najbolj želijo miru in varnosti. Vprašanje o prihodnosti Afganistana pa je vprašanje za milijon evrov. Če bo ISAF leta 2014 res zapustil Afganistan, se bo znova razplamtela državljanska vojna. A tudi danes predstavlja zelo velik problem korupcija. Zadnje volitve so bile ponarejene. Ob pomoči mednarodnih opazovalcev bi čim prej morali izpeljati nove, poštene volitve. Seveda pa je v deželi, kjer pretežno vlada plemenska ureditev, zelo težko vzpostaviti parlamentarno demokracijo. Velik problem je tudi orožje. Povsod ga je preveč, zato je že najbolj enostavna vožnja, npr. od Herata do Kandaharja, zelo nevarna. Afganistan je zelo bogat z rudnimi bogastvi. Zato, in pa zaradi geostrateškega položaja, se tu križajo številni interesi.

Ste se v Afganistanu naučili kakšne posebne življenjske modrosti, ki bi jo bili vredno uporabiti in razvijati tudi na našem Zahodu?
RALF ČEPLAK: Potrpežljivost, gostoljubje, volja do življenja, spoznanje afganistanskih ljudi, da je ne glede na to, kaj ti prinese življenje, vredno živeti in se boriti za dostojno življenje.

Pripravila Jerneja Jezernik

--------

• Afganistan Na afganistansko zgodovino je pomembno vplivala zemljepisna lega. Beseda Afgan se pojavi v 3. stoletju. Naj­zgodnejše islamske omembe Afgancev pa se pojavijo leta 982, čeprav so plemena, iz katerih izvirajo sodobni Afganistanci, na območju današnjega Afganistana prebivala že stoletja. Afganistan je bil tisočletja križišče Bližnjega Vzhoda, Osrednje, Južne in Vzhodne Azije. Sredi 20. stoletja pa je postal arena hladne vojne med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike, ki je dosegla vrhunec s sovjetsko okupacijo Afganistana leta 1979 in odhodom deset let pozneje. Milijon Afganistancev je umrlo, 6,2 milijona pa jih je zbežalo v sosednje države, kar je bila več kot polovica beguncev z vsega sveta. V državljanski vojni, ki je sledila v devetdesetih letih in je na oblast pripeljala islamske fundamentaliste talibe, je Afganistan postal država, ki jo je svet zapustil in pozabil. Osama Bin Laden je z gibanjem Al Kaida našel zatočišče v Afganistanu, kjer so urili teroriste. V začetku 21. stoletja se je Afganistan ponovno pojavil na svetovni sceni 11. septembra 2001, in sicer z napadom Al Kaide na ZDA in odgovorom ZDA z zavezniki z napadom na Afganistan. Zelo hitro so strmoglavili talibe in postavili začasno novo vlado. Na konferenci v Bonnu v Nemčiji decembra 2001 so se pod okril­jem OZN sestali afganistanski in svetovni voditelji in zasnovali »novi« Afganistan. Z mednarodno pomočjo vlada razvija politični in varnostni državni aparat. A nestabilen varnostni položaj v Afganistanu še po desetih letih zahteva navzočnost mednarodnih sil.