Takole so nam včeraj zapeli celovški kralji, ki so k nam na uredništvu prišli v spremstvu Janka Merkača. Šok je prišel šele po pesmi, ko so ugotovili, da nekako manjka kaseta z darovi. No vse skupaj se je dobro izteklo, saj so na prejšnji postaji že čakali s kaseto.  Ob tej priložnosti bi vas rad še enkrat opozoril na naš majhen natečaj:  Delite z nami veselje in blagoslov, ki vam ga bodo prinesli trije kralji! Objavite foto- ali videoutrinke trikraljevskega obiska na Nedeljinem facebook zidu: www.facebook.com/mojanedelja

Peter Ošlak je naredil zelo zanimiv pogovor s človekom, ki z Inicativ Angola dokazuje, da deluje tudi globalizacija vzajemnosti. V pogovoru se pa prav dobro čuti s kakšnim navdušenjem in vnemo to dela. Poslušajte in pomagajte!

V delti Srebne reke

Kot je bilo do sedaj v naši navadi, smo tudi pretekli vikend namenili za obiske Slovencev. Ker slovenske skupnosti zaživijo bolj popoldne, smo se v soboto zjutraj najprej odpravili obiskati mestece Tigre ob ustju Srebrne reke. Reka ima izrazito deltast izliv, v njenih rokavih pa je zgodovinsko bogat kraj, ki je bil vedno znan kot zbirališče politikov in intelektualcev. Številni bogati buenosairčeni so si tukaj že pred več kot stoletjem postavili svoje vikende. Poleg mestnega jedra je reka ustvarila vrsto manjših otokov, kjer so še danes pretežno vikendi, počitniški in sindikalni domovi, nekaj prebivalcev pa je naseljenih tudi za stalno. Čeprav je kraj čudovit gre predvsem za revnejši sloj prebivalstva. Nekateri se dnevno vozijo na delo v bližnji Buenos Aires, drugi pa imajo službe kar na otočkih in nekateri tudi skoraj nikoli ne gredo ”v mesto”. Do otokov redno vozijo barke, s presenetljivo močnimi motorji, ki potnikom ustavljajo ob številnih pomolih, ki štrlijo iz kopnega. Čeprav ponujajo po reki tudi turistične prevoze, smo se raje odločili za barke, s katerimi se prevažajo domačini. In ni nam bilo žal. Barka je tukaj prevozno sredstvo kot pri nas avtobus, ljudje nanjo prihajajo s svojimi nakupi, iz službe…, le vožnja je bolj mokra, saj potnike večkrat poškropi voda, pa tudi vstopanje in izstopanje je seveda precej bolj adrenalinsko kot pri avtobusu. Življenje na otoku je sicer dokaj trdo, saj morajo peš prevažati vodo, hrano, plin in ostale potrebščine. Poleg tega reka pogosto poplavlja in pred hiše nanese veliko smeti in blata. Hiše zaradi poplav gradijo na kolih ali nadzidkih. Tigre je etnično zelo mešano mesto. Močan je bil angleški vpliv, viden v arhitekturi železniške postaje, vil in številnih  navtičnih klubov. Angleži so v Argentini naredili nekaj podobnega kot Benečani na Krasu in sicer so za gradnjo železniške infrastrukture posekali gozdove pampe. Ta je bila nekoč izjemno bogata z zelo trdim lesom, imenovanim quebracho – “ki zlomi les”. Ogled Tigra smo zaključili z obiskom velike in raznovrstne tržnice Puerto de frutas.

Pred fašizmom v južno Amerik

Po kosilu smo se odpravili v slovenski dom Triglav. To je društvo v katerem se zbirajo večinoma primorski Slovenci, ki so v Argentino zbežali pred fašizmom. Ocenjuje se, da naj bi jih bilo okoli 25.000. Do leta 1981 so delovali trije različni domovi, ki pa so se nato, zaradi pomanjkanja ljudi združili v enega. Pri gradnji doma je finančno precej pomagala Jugoslavija, zato je dom zelo velik in ima tudi telovadnico in bazen, ki je pozimi pokrit, poleti pa ga odkrijejo. V njem so trenirali celo argentinski olimpijci. Najpogosteje uporabljen prostor pa je gotovo restavracija, kjer se neformalno srečujejo člani kluba. V primerjavi s povojno politično emigracijo, o kateri sem že pisal, je za Triglav značilna veliko močnejša asimilacija. Tukaj je danes slovenščina že precej redka. Razloge lahko najdemo v tem, da se je ta val v Argentino preselil že prej (konec 20. in v 30. letih prejšnjega stoletja), zato tukaj ne gre zanemariti elementa časa. Pomembno je gotovo tudi to, da so bili pripadniki povojne emigracije večinoma izobraženi ljudje, ki so že doma zasedali pomembna mesta in so takoj začeli z zelo strukturirano organizacijo, medtem ko gre pri predvojni emigraciji za preprostejše in manj izobražene ljudi, ki so se tudi naselili  zelo raztreseno, zato je bilo združevanje težje. Zelo verjeten faktor različnosti je verjetno tudi ta, da je povojno emigracijo skupaj zelo držalo kolektivno zavračanje komunizma in spominjanje na krivice, ki so se jim med vojno in po vojni zgodile, medtem ko je bil fašizem, zaradi katerega so se Primorci preselili v Argentino premagan, zato tako močnih čustev, ki bi ljudi povezovale ni bilo več. Jugoslavija je predvojne priseljence podpirala, medtem ko stikov med Jugoslavijo in povojnimi priseljenci ni bilo, oziroma so bili edini stik špijoni, ki jih je Jugoslavija pošiljala preko oceana. Ker povojna emigracija ni imela gmotne podpore skupnosti temeljijo na prostovoljstvu, kar jih zelo krepi, to pa se očitno v Triglavu, zaradi ugodnejšega gmotnega položaja ni zgodilo. Ob tem je potrebno še posebej poudariti, da v preteklosti stikov med obema skupinama skoraj ni bilo. V zadnjem času se to spreminja nekoliko na bolje. Običajno se tudi predstavniki ene skupine udeležijo večjih prireditev drugih, iz Triglava včasih kdo pride na šolske tečaje povojne emigracije, iz povojne pa kdo v Triglav plavat v bazen. 

Med našim obiskom Triglava je tam ravno potekal tečaj slovenskega jezika. Letos tečaj obiskujejo trije starejši gospodje slovenskega porekla. Njihovi starši so bili ob prihodu v Argentino ali premladi, da bi ohranili slovenski jezik ali so se poročili z Argentinkami in ga opustili. Kljub začetniškemu znanju jezika je bilo srečanje zelo prisrčno in smo bili zelo dobrodošlo sprejeti. Precej smo se namuzali ko smo ugotovili, da smo jih zmotili ravno pri lekciji o ljubezni – 60 letni gospodje so se učili kako povedati da si se zaljubil, da imaš nekoga rad, da ti je nekdo všeč, kako komu izpovedati ljubezen…

Kot Primorec bom dom Triglav seveda z velikim veseljem spet obiskal, zato več o domu in ljudeh tam tudi še v enem ali več izmed naslednjih prispevkov. 

“Kaj je to pečica? Naša stara mama je temu rekla ror!”

Za Triglavom smo se odpravili še v Slovensko hišo, kjer imajo ob sobotah popoldne slovenski srednješolski tečaj poimenovan po ustanovitelju dr. Marku Bajuku (dedku pokojnega slovenskega predsednika vlade in finančnega ministra dr. Andreja Bajuka). V Argentini se pravkar bliža konec šolskega leta, zato imajo učenci veliko kontrolk, pripravljajo pa se tudi  na zaključno prireditev. Srednješolski tečaj se je začel pred natanko 50. leti kot literarni krožek. Tečaj poteka ob sobotah in traja 5 šolskih ur od 15h do 19h. Motivacija dijakom, da ob redni argentinski šoli žrtvujejo še sobote, je tudi to, da v zadnjem, petem razredu potujejo v Slovenijo. Učni načrt in skripte za pouk, ki poteka v celoti v slovenskem jeziku, so učitelji ustvarili in pripravljajo sami. Danes učijo slovenski jezik in književnost, zgodovino, zemljepis, verouk, etnografijo, petje in družbeno vzgojo oz svetovne nazore. Učitelji na tečaju pogosto niso učitelji po osnovnem poklicu, a so prevzeli to odgovorno vlogo, da bi ohranili slovenski jezik in kulturo. Vsi učitelji svoje delo opravljajo prostovoljno. Kritično lahko zapišemo, da kljub vsem pohvalam srednješolskemu tečaju in organizatorjem se človeku poraja občutek da bi bilo dobro menjavo generacij med profesorji nekoliko pospešiti. Nekaj profesorjev je že v tretjem življenjskem obdobju, naslednikov pa očitno še ni. Težava je, kar nimajo naslednikov, ki bi bilo jezikovno dovolj kompetentni za poučevanje na tako visokem nivoju. Tudi profesorji pravijo, da je prihodnost srednješolskega tečaja negotova. Znanje jezika med učenci v zadnjih letih pada.

Obiskali smo tudi razrede z učenci, ki štejejo tudi po več kot 30 učencev. V petem letniku smo jih zmotili ravno pri predmetu ”Živa beseda”, kjer se dijaki seznanjajo in urijo v umetniškem podajanju poezije in drugih književnih besedil. Za letošnjo zaključno prireditev vadijo besedila pretežno izseljenskih avtorjev kot sta Kunčič in Papež. Za konec so nam zrecitirali Kuntnerjevo ”Pozdravljena, Slovenija”. Motiv letošnje zaključne prireditve bo krog življenja – kako so njihovi dedki srečno preživeli otroštvo v Sloveniji, nato pa je prišla vojna in povojni dogodki,  zato so morali domovino zapustiti in se naseliti v Argentini. Njihovi vnuki pa danes hodijo na slovenske tečaje da bi ohranili jezik in kulturo, ob koncu izobraževanja pa se za nagrado odpravijo na izlet v Slovenijo, domovino starih staršev, in tako je krog življenja zaključen. Njihovo recitiranje je bilo za nas obiskovalce brez dvoma zelo ganljivo, ugotoviti ali so to njihova resnična občutja, ali zgolj fraze, ki se jih morajo naučiti, pa ni bilo časa ugotavljati.

Zaključek dneva na vrhunski predstavii

Večer smo zaključili v Slomškovem domu, kjer je bila premiera muzikla Fantom iz opere. Dogodek, ki nas je vse pustil brez besed. Pri predstavi je sodelovalo več kot 70 oseb, ki so vsi popolni amaterji in prostovoljci, pripravili pa so izvrstno in izjemno kvalitetno predstavo. Brez dvoma so povsem enakovredna konkurenca vsem poklicnim gledališčem v Sloveniji. Človek kar ne more verjeti, kako je lahko v taki majhni skupnosti na kupu toliko talentov. Seveda pa zgolj talenti niso dovolj, vloženega je bilo zelo veliko truda in časa. Prevod libreta je izvrstno pripravil režiser in glavni igralec Marcelo Brula. V glavni ženski vlogi je blestela Veronika Malovrh. Premiera je bila razprodana že pred meseci, enako tudi ponovitev naslednji večer. Bili pa sta to edini predvideni uprizoritvi. In zakaj? Ker do novega leta ni bilo nobenega prostega vikenda več, vsi so namreč zasedeni z drugimi slovenskimi prireditvami.

V nedeljo zjutraj smo se odpravili v slovenski dom San Martin, kjer je bila najprej maša, ki jo je daroval vodja slovenskih dušnih pastirjev v Argentini dr. Jure Rode, sledilo pa je praznovanje materinskega dneva, ki so ga praznovali po vsej državi. Prireditev se je zgodila ob skupnem zajtrku, ki je tradicija vsako nedeljo po maši. Prireditev so pripravili mladi sami in je bila zelo izvirna. Od volitev za naj mamo, prikupnih malčkov z ljudskimi napevi do tapravih mladcev z udarnim voščilom mami »ki pere gate«. Ni manjkalo ne smeha ne kakšne solzice v ganjenih očeh.

V San Martinu sem spoznal tudi gospoda Toneta Žagarja in njegovo ženo Livijo, rojeno Makuc. Sta zelo zanimiv par – on je povojni priseljenec, prej doma iz Polhovega Gradca, ona pa že rojena v Argentini, njeni starši so bili doma iz Ajševice in Kromberka pri Novi Gorici in so se pred fašizmom umaknili v Argentino leta 1924. Njen oče je bil delavec na železnici in so ga fašisti premestili v južno Italijo. A raje kot tja se je podal čez veliko lužo. Tone se je v Slovenijo prvič vrnil v 70. letih da se je poslovil od mame in jo pokopal (med vojno je sicer izgubil očeta in brata), nato pa sta se skupaj z ženo v Slovenijo odpravila enkrat v 90. letih in pred par leti. Njun sin Daniel je trenutno predsednik slovenskega doma San Martin. V Sloveniji ni bil še nikoli, s ponosom pa pove, da tja naslednje leto kot maturant slovenskega srednješolskega tečaja odhaja njegov sin.

Dan smo prevesili v drugo polovico s kosilom pri družini Podržaj. Pripravili so pravo asado, začinjeno s toplim gostoljubjem, ki smo ga deležni na vsakem koraku. Pri kosilu so poleg nas in starih staršev Podržaj, ki so nas gostili, zbrali še štirje njihovi otroci z zakonci in 18 vnukov. 

Dan smo zaključili na Slovenski pristavi ob druženju z mladimi. Še en vikend polen lepih spominov, zgodb in novih prijateljstev.

Tudi po vrnitvi iz Bariloch se hiter tempo našega popotovanja ni upočasnil. V Argentini smo pač samo za en mesec, zato je treba čas pač čim bolj izkoristiti. Še isti večer smo se odpravili na Slovensko Pristavo, kjer so mladi za nas pripravili sprejem in druženje. Verjetno ni treba odveč omenjati kako smo bili te prijaznosti veseli, srečanje pa je zelo veliko pomenilo tudi njim. Čeprav je bilo to med tednom se jih je zbralo veliko število. Ob klepetu smo si privoščili tradicionalno argentinsko jed empanada, to je v testo polnjeno s pečenim mesim. Zanimivo je bilo poslušati kako mladina, ki je že druga, ali celo tretja generacija rojena v Argentini še vedno čuti tako močno povezanost do domovine starih staršev. Treba je sicer priznati, da je preselitev v Slovenijo želja oz možnost le za redke, se kljub temu vsi zelo radi spominjajo preteklih obiskov v Sloveniji in pravijo da komaj čakajo možnost ponovnega obiska. Zadržki pred trajno priselitvijo pa so seveda v družini tam in številnih prijateljstvih v Argentini. Vsem se vidi tudi da se zelo udobno počutijo v slovenski skupnosti v deželi pamp, lahko bi rekli kar v njihovi majhni vzporedni Sloveniji. Obiskovalcem iz Slovenije nam je zelo zanimivo gledati to ”zamrznejo” Slovenijo, tako jezik, kot navade in še marsikaj je za naše dojemanje namreč že kar malo arhaično.

Vožnja proti domu je poskrbela za to, da se je v naši krvi zopet precej dvignila stopnja adrenalina. Vožnja v argentinski prestolnici je namreč, za evropske razmere, zelo divja. Črte pasov nič ne pomenijo, varnostna razdalja ne obstaja, prednost ima kdor  si jo izbori…

Naslednje jutro smo bili zopet zgodaj na nogah, pred odhodom na sever smo si namreč želeli ogledati še stvaritve slovenskega arhitekta Viktorja Sulčiča v Buenos Airesu. Sulčič je bil Primorec, ki se je pred fašizmom umaknil v Argentino in tam zaslovel kot arhitekt. Najbolj znani stavbi, ki sta nastali na njegovi risalni mizi sta nogometni stadion La Boca in tržnica, imenovana Mercado de Abasto. Po površinni meri kar 1000m2 in v njeni notranjosti se skriva  več kot 200 trgovin, velik kino, muzej in celo manjši zabaviščni park. Sledil je še ogled znanega pokopališča Recoletos, kjer je vsak grob velika marnornata grobnica, dovolj velika tudi za živega človeka ali celo družino. Tukaj je pokopana tudi boljše polovica najbolj znanega argentinskega predsedniškega para, Evita Peron. Gotovo najbolj obiskan grob na pokopališču je slednjič našla tudi naša druščina.

Popoldne je sledil naš peti polet na tej poti, tokrat 1500 km na sever. Pristali smo v mestu Puerto Iguazú, ki leži zelo blizu tromeje med Brazilijo, Paragvajem in Argentino. Znamenite slapove Iguazu smo si ogledali iz braziske srani, naslednji dan pa še z argentinske. Večina slapov sicer leži na argentinski strani meje, a naj bi bili bolje vidni iz brazilske strani. Vseh slapov je več kot 250, a poimenovanih je le nekaj, saj se njihovo število neprestano spreminja glede na količino vode. V jeziku indijancev Guarani, ki so živeli na tem območju, ‘Iguazu’ pomeni ‘Velika voda’. Med sprehodom po urejenih stezicah smo občudovali subtropsko rastlinstvo in številne živalce, ki so se sprehajale oziroma letele nad nami. Vsi po vrsti smo se potihem in naglas čudili bučanju in slikoviti panorami slapov, ki jih uvrščajo med najlepše in največje na svetu. Od same lepote in mogočnosti narave je težko z besedami opisati doživljanje. Poleg klasičnega ogleda slapov smo si drugi dan privoščili še po tropskem gozdu ter nadaljevali s tovornjaki na vožnji po džungli. Pogumnejši smo se zatem odpravili še na vožnjo s čolni pod slapove. To je bila izjemna adrenalinska izkušnja. Drveli smo po brzicah, s spodnje strani opazovali mogočne slapove in se s čolnom podali tudi tik pod nje. Nepopisen, veličasten in predvsem moker trenutek. Po kakšnih 20 minutah neprestanega vreščanja je bilo vožnje konec in smo se mokri kot cucki odpravili naprej. Zadnja točka našega obiska je bilo hudičevo žrelo, to je osrčje slapov, do katerih vodijo umetno narejene steze, mostički in pomoli. Ob opazovanju drvenja slapov, bobnenja in penjenja vode se človek zares zave izredne moči narave in mora biti prevzet. Na žalost je bil čas za občudovanje in uživanje omejen in smo se morali kmalu odpravili na letališče. Naslednja postaja naše poti je bil zopet Buenos Aires.

Iz Argentine

Dejan Valentinčič

Na potovanje po Argentini smo se s prijatelji odpravili z namenom obiskovanja slovenskih skupnosti v tej prostrani deželi ter namenom spoznavanja dežele same - njene naravne lepote, arhitekture … Zato je bila logična točka našega obiska tudi Bariloche, kjer smo lahko združili vse vidike našega zanimanja.

Na čilsko-argentinski meji je letos maja izbruhnil vulkan in okolico pokril z vulkanskim pepelom. Pepel, ki spominja na mivko, veter še vedno prenaša po zraku, zato je letališče v Barilochah že od takrat zaprto, in kot kaže, še kar nekaj časa bo, saj je pred nekaj dnevi vulkan ponovno izbruhnil. To je za mesto s 150.000 prebivalci in okolico popolna katastrofa, saj kraji živijo skoraj izključno od turizma. Naša druščina se je zato z letalom podala na letališče Esquel, 280 km južno od našega cilja Bariloche. Čeprav nas je to sprva nekoliko spravilo v slabo voljo, se je na koncu to izkazalo kot zelo posrečena poteza, saj smo tako lahko od bližje spoznali še Patagonijo. To je stepska pokrajina, kjer se stotine kilometrov pokrajina in rastje ne spreminjajo – relief je raven, z oddaljenimi hribi v ozadju, rastje pa pusto, nizko in precej suho. Na poti iz Esquela v Bariloche smo se ustavili še v muzeju Leleque, ki prikazuje zgodovino indijanskih plemen na tem območju in njihov stik z zahodnimi priseljenci. Pred prihodom Evropejcev sta tukaj živeli dve indijanski plemeni - Tehuelches in Mapuches, posledica stika civilizacij je bila, da so bili Tehuelches do konca 19. stoletja že povsem izrebljeni, Mapuches pa so prevzeli evropske navade in se zlili z belskim prebivalstvom. Delež mešanega prebivalstva na tem območju je precej velik. Ob obisku muzeja si človek ne more kaj, da si ne bi zamislil, kako krvava je zgodovina človeštva v vseh njenih dimenzijah, človeško življenje pa pravzaprav nikoli ni bilo nič vredno. Argentina se za to dogajanje še danes ni opravičila. Nobene jasne besede, nobenega opravičila, nobenega obžalovanja. Vojščaki, ki so  osvajali nova ozemlja in množično pobijali Indijance, so še vedno narodni heroji in njim posvečene spomenike vidimo na vsakem koraku. Na prvotne prebivalce pa danes spominja vsaj ime pokrajine – Patagonija. Špancem so se domorodci namreč zdeli nadvse velike pojave. Tako so jih poimenovali kar »velika noga« ali »Pata – gonci«. Morda so bili res ogromni, vsekakor pa so tkali imenitne vzorce, jih prenašali tudi na usnje gvanake in živeli življenje moških lovcev in ženskih nabiralk. O tem pričajo številni muzejski predmeti: od orožja, orodja, oblačil do glasbil, med katerimi je našo pozornost pritegnil predvsem trutruka, po obliki sodeč sorodna nam znanemu rogu.

Ko smo prispeli na vznožje bariloških hribov, mi je na misel prišla znana Avsenikova pesem ”Prelepa Gorenjska, v ponos si nam ti”. Takoj sem razumel okoli 250 naših rojakov, večinoma iz Gorenjske, ki so se iz Buenos Airesa odločili preseliti sem. Prelepe gore, prostrana jezera, neokrnjena narava. Bariloche so zelo mlado mesto, šele pred 109 leti je bila tukaj zgrajena prva stavba. Danes mesto šteje približno 150.000 prebivalcev, na obrobju so velika revna barakarska naselja (t. i. favele), središče mesta pa je urejeno, s švicarskih pridihom.

Naše vodenje po okolici je prevzela gospa Milenka Razinger, tukaj živeča Slovenka. Prvi dan smo se s sedežnico dvignili pod nebo, na znameniti Campanario, odkoder je razgled sila fascinanten, skoraj idiličen: gozdovi, širna prostranstva in ljubka jezerca. Največje jezero Iuel Vapi meri kar 557 km², v globino pa 446 m. Če omenim še, da voda poleti nima več kot 7 stopinj, pa v njej vseeno plavajo, bo verjetno jasno, da smo se ob teh podatkih malo namuznili. Na hribu Campanario je zelo dobro obiskana restavracija, njeni lastniki pa so … Slovenci.

Naslednje jutro smo se odpravili proti vznožju Tronadorja, najvišjega vrha Andov v tem predelu. Pot nas je peljala skozi slikovito dolino med jezeri in visokimi hribi, prečkali smo razvodje med Atlantikom in Pacifikom (meja med tem do kod se reke izlivajo v Atlantik in od kje v Pacifik, je jezero Masscardi). Precejšen del naše poti je zaobjemal nacionalni park Nahuel huapi, ki je bil tretji razglašeni nacionalni park na svetu.

Začetniki hribolazenja in alpinizma tukaj so bili Slovenci. Ustanovili so  prvo planinsko društvo, uredili številne steze in poti ter ta šport popularizirali. Cilj našega pohoda je bil črni ledenik ter koča, ki jo je postavilo planinsko društvo iz Bariloč, ki so ga ustanovili Slovenci. Tam je tudi spominsko obeležje dvema hribolazcema Vivodu in Kralju, ki sta skušala osvojiti vrh Tronadorja. Lastnica restavracije ob ledeniku je družina Jerman, v 50. letih prejšnjega stoletja  je spominke tukaj prodajal tudi Zorko Simčič. Črni ledenik je zelo poznan po tem, da se je prej par leti del njega odtrgal iz zgrmel v dolino. Tudi sedaj se vsakih par minut še lahko sliši grmenje in bobnenje, ko poka led v ledeniku. Žalostno je videti, da se je tudi sicer ledenik v zadnjih 10 letih zaradi globalnnega segrevanja gotovo zmanjšal vsaj za 10 krat.

Dan smo zaključili na večerji z rojaki. Tudi tukaj imajo sobotno slovensko osnovno šolo, sicer s precej manj otroki, a zato še bolj  zavestno uporabo slovenščine. Srednješolskega tečaja žal nimajo več, saj je otrok premalo. Skupnost pecej pesti pomanjkanje mladih, saj se jih veliko odpravi na študij v prestolnico. Njihovo edino društvo v Barilochah se imenuje Slovensko planinsko društvo, prostori v središču mesta pa Planinski stan. Naše družbe so bili zelo veseli in srečanje je bil zares toplo in prisrčno. Čeprav je bil naš obisk Bariloch zelo kratek, so bili vtisi za vse vsekakor zelo globoki. Sedaj pa na sever v tropski pas, na brazilsko-argentinsko mejo v Iguazu …

Iz Argentine

Dejan Valentinčič

Slovenci v Argentini zase pravijo, da so med tednom čez dan v službi in družbi Argentinci,  zvečer in čez vikend pa Slovenci. Slovenstvo je mogoče ohranjati  le tako, da temu nameniš ves svoj prosti čas. Čez vikende tako popolnoma zaživijo slovenski domovi,  kjer se srečujejo Slovenci  vseh starosti – od najmlajših otrok,  do najstarejših veteranov,  ki so te domove še gradili.

Slovenske sobotne šole

V soboto zjutraj smo se odpravili v Slomškov dom v mestnem predelu Ramos Mejiya. V vseh šestih domovih povojne emigracije namreč  vsako  soboto zjutraj poteka slovenska osnovna šola. Slovenski otroci tako čez teden normalno obiskujejo argentinske šole, ob sobotah pa nato  še slovenske, od katerih sicer ne dobijo nobene uradno priznane izobrazbe ali dokumenta, dobijo pa nekaj kar je neprimerljivo  pomembnejše – spoznajo izvor, korenine in domovino svojih prednikov - njeno zgodovino, kulturo,  duhovno življenje. Predmeti ki se na osnovnošolskih tečajih poučujejo so: zgodovina (od Karantanije do samostojne Slovenije), zemljepis (Slovenije),  slovnico, književnost (imenovano slovstvo) in verouk. Dodatni dejavnosti,  ki so v programu po uradnem pouku sta še petje in šport.

Poleg osnovnošolskih tečajev v vseh  šestih domovih je v skupnem Slovenskem domu organiziran še ”srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka”, ki poteka vsako drugo soboto, skupno za vse Slovence v argentinski prestolnici. Tudi na srednješolski ravni je predmetnik enak kot na osnovnošolski, učenci  znanje le poglobijo. In ob tem lahko povem, da je znanje zelo globoko  in obsežno. Človeku se ob obisku teh  šol zazdi, da otroci v šolah v Sloveniji niti približno v šoli ne pridobijo toliko domovinskega  znanja kot otroci  na slovenskih sobotnih tečajih v Argentini. Mogoče veste kje je bil rojen Oton Župančič? Kaj pa Josip Stritar in Fran Miličinski? Kaj pa Anton Martin Slomšek in Valentin Vodnik? Veste kako so po letnicah razmejena literarna obdobja v slovenski zgodovini? Če tega ne veste  vas lahko vse to in še mnogo  več naučijo slovenski otroci v Argentini!

V razredih med otroci

Ob našem obisku Slomškovega doma so otroci imeli ravno glavni odmor, zato so nas najprej sprejeli učitelji  in ravnateljica. Učiteljica Luciana Hribar Podržaj mi je v pogovoru povedala, da šolo v Slomškovem domu trenutno obiskuje 70 otrok, v najboljših časih jih je bilo 150. Vzroki za zmanjšanje so v tem, da se tudi med Slovenci v Argentini število otrok zmanjšuje, čeprav so še vedno značilne nadpovprečno velike družine, nekateri pa iz skupnosti tudi odpadejo. Razlog za to je da se nekateri zaradi službe preselijo drugam, iz skupnosti pa odpadejo tudi nekateri, ki se poročijo z Argentinci in ti nočejo, da bi še hodili v slovenske domove, zato se nekateri otroci iz mešanih družin ne učijo več slovenščine. Nikakor pa ni tako pri vseh mešanih zakonih, številni Argentinci poročeni s Slovenci so se tudi sami zelo dobro vključili med v slovenske skupnosti in se tudi naučili jezika. Med otroci v slovenskih sobotnih šolah je vse več teh, ki prihajajo iz mešanih družin. Učiteljica Luciana mi  je povedala, da nivo znanja  jezika na žalost pada. Otroci med seboj največ komunicirajo v slovenščini v vrtcu, ki je poleg šole tudi organiziran v domovih ob sobotah, ko pa se vključijo v argentinske vrtce in šole prevladujoči jezik vse bolj postaja španščina. Otroci večino časa preživijo v španskem okolju, zato se logično lažje izražajo v tem jeziku. To od učiteljev zahteva stalo prilagajanje pedagoških metod, za kar jim je zelo v pomoč lektorat slovenskega jezika na filozofski fakulteti v Buenos Airesu in seminarji v Sloveniji. Povedati je treba, da je vse delo učiteljev popolnima prostovoljno in ni plačano. Med učiteljicami je tudi precej mladih punc, ki so sobotne šole same pred kratkim končale.

Šumijo gozdovi domači

Obiskovalcem, ki smo bili v šoli zelo lepo sprejeti, so otroci na igrišču najprej skupaj zapeli pesem Šumijo gozdovi domači, nato pa smo si v spremstvu ravnateljice Mateje  ogledali vse razrede in knjižnico. Med šolskiemi klopmi so nas sprejeli Viki, Ceci, Aleksander, Tomaž, Katja …. Kocmurji, Cestniki, Koželjniki, Kočarji in podobna domača imena, ki argentinskim učiteljem pogosto povzročajo težave pri izgovorjavi. Počakali smo še na konec pouka, ko so se otroci  zbali na igrišču ter skupaj zapeli njihovo mladinsko himno ter ob tem z droga spustili slovensko zastavo. Dviganje ob začetku in spuščanje zastave ob koncu, ter ob tem petje mladinske himne je reden ritual  vsako soboto. Avtor mladinske himne, ki jo prepevajo že generacije je dr. Tine Debeljak. Mladinsko himno si lahko poslušate na tem naslovu.

 Za kosilo so se nam pridružili nekateri vidnejši predstavniki doma  Ramosu Mejiyi. Predsednik Slomškovega doma Marko Selan nam je izrekel dobrodošlico in predstavil dejavnosti doma in zbornik, ki je izšel ob 50. letnici. Ob izvrstnih domačih krvavicah in asadu je stekel sproščen pogovor med rojaki z obeh strani Oceana. Kosilo smo zaključili s tradicionalnim aplavzom kuharjem: aplauso al asador! (asado je tradicionalna argentinska jed – goveje meso na žaru)

 Večer s Slovensko kulturno akcijo

Sobotni večer je bil v znamenju prej omenjenega dr. Tineta Debeljaka. V osrednjem Slovenskem domu nas  je gostila Slovenska kulturna akcija, to je krovna kulturna organizacija Slovencev v Argentini. Z nami je  bil tudi predsednik Zgodovinskega društva iz Škofje loke mag. Aleksander Igličar, ki je predstavil življenje dr. Tineta Debeljaka in obujanje spomina na njegov pomen za Škofjo loko. Sledila je okrogla miza in živahna debata o trenutnem stanju v slovenski družbi.

Dr. Tine Debeljak  je bil že pred vojno zelo pomemben kulturni delavec v Sloveniji. Med vojno se ni strinjal z navodili komunistične partije o kulturnem molku med vojno, ampak je bil mnenja da narod prav v teh časih še posebej potrebuje kulturo, ki bo krepila njegovo moč za preživetje. Zato se je po vojni umaknil v Avstrijo ter kasneje Argentino. Tukaj je bil najpomembnejši kulturni delavec – pesnik, pisatelj, prevajalec, organizator dogodkov, poročevalec… Kratek filmček o življenju Tineta Debeljaka si lahko ogledate tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=6vtlItU7lAg (1. del) in http://www.youtube.com/watch?v=IDED5hofq1Q&feature=related (2. del).

Ob tej priložnosti smo si ogledali tudi prostore Slovenskega doma. Prostore sta nam razkazala znani arhitekt in mnoga leta tudi urednik revije Meddobje Jure Vombergar in vodja slovenskega dušnega pastirstva v Argentini Jure Rode. Že pred vhodom v kompleks slovenskega doma je poleg napisa podoba knežjega kamna, ki opozarja da gre za slovensko hišo. Tudi eno izmed sten na dvorišču krasijo grbi celotnega slovenskega etničnega ozemlja – tako Slovenije kot zamejstva. V okviru kompleksa je tudi cerkev, ki je v obliki pahljače. Tabernakelj je izdelala zelo znana slovensko-argentinska umetnica Bara Remec, desno od njega so shranjene relikvije bl. Antona Martina Slomška, levo pa pepelnica, kjer sta pokopana prvi tukajšnji župnik msgr. Anton Orehar in dr. Tine Debeljak, v prihodnosti pa naj bi v to pepelnico pokopali tudi vse slovenske rojake.

V Slovenskem domu je tudi uredništvo tedenskega časopisa Svobodna Slovenija.

Ob tem pa kot zanimivost še eno vprašanje… kaj bi rekli, koliko slovenskih časopisov in revij je do sedaj izhajalo v Agentini? 5? 10? Pravilen odgovor je 74! Mislim, da to dejstvo samo kaže kako zavzeti in odlično organizirani so Slovenci v Argentini. Seveda pa ob tem ne gre, da ne bi človek podzavestno povlekel kakšno vzporednico z zamejstvom: zelo očitno je dejstvo da je bilo tukaj biti Slovenec privilegij (Evropejci na splošno uživajo ugled) in so rojaki lahko prosto ohranjali in razvijali slovenstvo, brez kakršnih koli pritiskov in sovražnosti.

50. mladinski dan v San Justu

V vsakem od šestih slovenskih domov vsako leto praznuje svoj mladinski dan, nato pa še vsi skupaj enega. Mladinski dan v San Justu je bil letos jubilejni, 50. Dan smo začeli ob 8.10 s slovesno slovensko mašo. Mladi so prišli v slovenskih in argentinskih nošah, nosili zastave in med mašo peli. Ob koncu so se vsi  zbrali ob stranski podobi Marije Pomagaj iz Brezij (cerkev je sicer španska, Slovenci jo imajo le v souporabi, en stranski kotiček pa je namenjen njihovemu begunstvu). Vsi skupaj so izredno ubrano in glasno zapeli vsem dobro znano pesem Marija skoz življenje v zahvalo za preteklo leto. Mislim, da je bil za vse udeležence iz Slovenije to zelo ganljiv trenutek. Po maši se Slovenci vsako nedeljo odpravijo v društveni dom San Justo na zajtrk. Tokrat smo se jim pridružili tudi mi. Postregli so nas z mlečno kavo in rogljički. To nedeljo je bilo še prav posebno, saj je mladini ob 50. obletnici mladinske organizacije veleposlanik Republike Slovenije podaril priznanje. Sledil je turnir v odbojki. Mladci in mladenke iz slovenskih domov v Buenos Airesu so se pomerili med sabo. Kosilo je bilo slovesno, v veliki dvorani. Na odru je viselo geslo: Združeni v bodoči rod, mladina našega doma. Po pozdravnem govoru predsednika in predsednice fantovske in dekliške zveze so nas mladi postregli s hrano, ob tem pa so se na platnu predvajale fotografije mladinskih dogodkov zadnjih let, v ozadju pa vrtela glasba Avsenikov, Čukov in Modrijanov. Zvečer se je športno igrišče hitro spremenilo v prireditveni prostor. Mladi so pripravili fascinantno prireditev. Vse pohvale bi bilo vredno že dejstvo da se mladi takšne prireditve sploh lotijo, tukaj pa je šlo za izredno kvaliteto. Prireditev je bila pripravljena kot glasbeno – plesni spektakel, vse je bilo do milimetra dodelano, petje ubrano, ples izvežban, slovenščina odlična. V Sloveniji na tako kvalitetni prireditvi še nikoli nisem bil. Po prireditvi je sledilo še druženje za mlado in staro, nato pa še ples za mlade z argentinskim ansamblom in dj-jem. Kljub temu, da smo morali naslednji dan že navsezgodaj vstati zaradi poleta v Bariloche, se seveda tudi zabavi nismo mogli upreti.

Iz Argentine

Dejan Valentinčič

Dragi bralci, 

tokrat vam posredujem pisma, ki jih nam iz obiska pri naših rojakih v Argentini pošilja naš sodelavec Dejan Valentinčič. Prispevke objavlja hkrati na osrednjem spletnem portalu Slovencev v Italiji www.slomedia.it  Takole piše v 1. pismu: 

Drage bralke in bralci Nedelje,

 v veliko veselje mi je, da bom se vam bom lahko med mojim enomesečnim potovanjem po Argentini oglašal na Nedelji (oz. na Slomediji) in z vami delil svoje dogodivščine. V tem mesecu nameravamo s prijatelji prepotovati čim večji del Argentine, njenih lepot in znamenitosti, pa tudi obiskati čim več slovenskih skupnosti v tej državi. 

V Argentini živi približno 40 000 Slovencev – nekateri so se sem preselili že v drugi polovici 19. stoletja kot ekonomski migranti, največ (okoli 25 000) Slovencev, ki so se preselili v Argentino je Primorcev, ki so se sem umaknili pred fašizmom, okoli 7 000 pa jih je prišlo po drugi svetovni vojni, ti so poznani pod imenom politična emigracija. Značilno za različne slovenske skupnosti je, da se med seboj niso povezovale, ampak so se organizirale vsaka po svoje – tako je danes v Buenos Airesu 6 domov povojne politične migracije, Primorci se srečujejo v domu Triglav, poleg tega pa sta še dva druga domova – dom beneških Slovencev in dom Bernal, kjer se srečujejo priseljenci iz Prekmurja. Večje število Primorcev najdemo še v Cordobi in Entre Riosu, močnejši povojni skupnosti pa sta še v Barilochah in Mendozi (kjer je tudi še en dom Benečanov).