Diözesanbischof
Dr. Alois Schwarz

Bischof Dr. Alois Schwarz

Et verbum caro factum est
Und das Wort ist Fleisch geworden

Anleitung / Navodilo

Sie haben Fragen oder Anregungen und wollen mit uns in Kontakt treten? Verwenden Sie einfach das Kontaktformular auf der rechten Seite, füllen Sie die Felder aus und klicken Sie auf “Senden“.
Če želite postaviti vprašanje, izraziti mnenje ali dati predlog lahko uporabite kontaktni formular na desni strani. Izpolnite obrazec in odpošljite sporpčilo.

SCHLIESSEN / ZAPRI

Kontakt

Ihre E-Mail an / Vaše sporočilo: Slowenischer Arbeitsausschuss der KA/Katoliška akcija in oddelki

 

 

Ani Boštjančič

 
 
 

Veröffentlicht von / Objavljeno:

KA-Referat za družine/PZ

Ta teden pripravlja duhovno misel Ani Boštjančič, predsednica Katoliške akcije

Petek, 25.08.2017

Odločiti se tudi v solzah in ob slovesu za nov začetek, za novo pot ...

Ta teden sem z vami, dragi poslušalci in poslušalke razmišljala, kako nadaljevati svojo pot kljub težki življenjski preizkušnji, hudi bolezni ali žalostni izgubi ljubljenega človeka. Saj moramo začeti hoditi po shojeni poti na novo, strniti moramo vse svoje moči in poskusiti spet vstati, čeprav čutimo le praznino in obup.
Prav tako se mi je godilo, ko sem zvedela, da bo morala naša bilčovska Posojilnica, kjer sem že nekaj desetletij zaposlena, zapreti svoja vrata za vedno.V začetku sem občutila žalost in razočaranje, da bo v Bilčovsu prekinila delovanje banka, ki je služila ljudem ne samo v gospodarskem smislu. Njene korenine so stale tudi za slovensko besedo, za našo identiteto, našo kulturo in našo vero. Posojilnica je bila center medsebojnega srečanja, druženja in komunikacije. Le težko sem vzela na znanje, da se bom morala posloviti od svoje ljubljene službe, vzeti slovo od kraja, kjer sem bila zaposlena večino svojega življenja.
Danes gledam na to dogajanje iz drugega zornega kota. Moja žalost in razočaranje sta se spremenili v hvaležnost, da sem lahko toliko let delala v instituciji, ki mi je pomenila več kot samo zaposlitev in služenje denarja. V veliki  hvaležnosti sem sprejela tudi ponudbo nadaljevati svojo službo v drugem kraju, kjer se bom trudila z vsemi močmi za obstoj naše dolgoletne ustanove. Odločilno se mi zdi, da po vsakem slovesu začnemo na novo, sprejmemo svojo življenjsko prelomnico in grenko vodo pijemo tako dolgo, da postane za nas spet pitna in dobra.
Dragi poslušalci in poslušalke, iz srca vam želim, da vam bi uspelo - neglede na težo lastne situacije - odločati vselej po božjih merilih, zaupati v božjo pomoč in zanjo tudi prositi. Ob koncu pa bi rada danes  še izrabila priložnost in čestitala duhovnemu asistentu KA župniku  Janku Kristofu za rojstni dan, ki ga obhaja prav danes in mu zaželela v imenu celega odbora KA  mnogo zdravja in zadovoljstva, predvsem pa obilo božjega spremstva na njegovi odgovorni duhovniški poti.
Hvala za  ves tvoj trud in za vsa tvoja prizadevanja  za dobrobit  KATOLIŠKE AKCIJE!

Četrtek, 24.08.2017

Spomin na prijateljico Renate bo vedno ostal...

Ker sem posvetila niz svojih misli tematiki slovesa, izgube in smrti, sem se odločila, da tudi doživetje, ki je dalo močan pečat mojemu življenju, delim z vami. Pred letom dni je nenadoma umrla moja dolgoletna prijateljica iz Gradca, ki sem jo po naključju spoznala.
A zdaj, po letu dni njene smrti, čutim, da ni bilo naključje, temveč da mi je po božjem načrtu bila poslana na mojo pot. Renate, ki je bila globoko verna, je bila močna opora v mojem življenju, zvesta prijateljica, ki me je tudi duhovno podpirala in molila zame.
Zelo sva bili povezani in ob vsaki težavi je prav ona bila tista, ki me je vzravnala z besedami, da  moramo vse naše stiske predati Bogu in mu zaupati. Tembolj me je presunilo sporočilo, da težko bolna leži v bolnici. Mislila sem samo še na to, kdaj bi jo obiskala. Pa je prišlo sporočilo, da so samo še njeni dragi ob njej, ker umira. Neprenehoma sem premišljevala, kako se bi Renati zahvalila, da mi je kot tako dobra prijateljica vedno stala ob strani? Prišla mi je zamisel: začela sem pisati pismo slovesa, pismo, ki je bilo polno solz, ker sem vedela, da so slednje besede, ki jih ji namenjam. Polno tegobe sem odposlala pismo po faksu na paliativni oddelek in prijazna bolniška sestra ga je predala hčerki moje prijateljice.
Ko sem prišla na pogreb, me je hčerka objela in mi pripovedovala, kako zelo sem mamo razveselila s prav svojim pismom. „Veš“, je dejala, „vsi vnuki in otroci smo bili zbrani okrog mamine postelje, ko sem ji prebirala tvoje vrstice in mamine oči so zalile solze. A njen obraz je žarel od veselja, kot bi samo še čakala na tvoje poslovilne besede. Nekaj trenutkov pozneje je začela čisto mirno dihati in se z nasmehom na obrazu poslovila od nas.“ Hvaležna sem, da sem se, pa čeprav samo pisno, lahko tako poslovila od svoje prijateljice.
Nikdar je ne bom pozabila, vsak dan jo občutim, saj se nenehno trudi in dela z menoj in me spremlja v mojem vsakdanu. V srcu čutim, kako važni so obiski, prijazen nasmeh in beseda, kajti nikdar ne vemo, ali ni zadnja.
Že danes namenimo dragemu človeku nekaj besed, nekaj stavkov v ljubezni, dobrohotno za njega, a sigurno tudi za nas.

Sreda, 23.08.2017

Bodimo kot sončni kolektorji ...

V počitnicah je izletniška pot vodila bilčovški otroški cerkveni zbor pod vodstvom angažirane zborovodkinje  Rozi Krušic za nekaj dni na Dunaj, kjer so kot otroška skupina doživeli mnogo lepega.
Pater Paul jih je dobrohotno sprejel za tri dni pod svojo samostansko streho Karmelitov in otrokom tako omogočil, da so prvič pogledali za samostanske zidove in vdihavali zrak skrivnosti, tišine in miru. Ko se je zbor vrnil, me je pater Paul poklical in se zahvalil za obisk otrok, saj so jih očarali s prelepo slovensko duhovno pesmijo.
Ker se s patrom Pavlom že kar nekaj časa poznava, je zaznal v mojem glasu žalost in hotel poizvedeti za vzrok. Začela sem mu  pripovedovati o svojih temnih in žalostnih trenutkih ob smrti ljubljenih ljudi.
Pa me je potolažil z besedami, da vsi, ki so umrli, živijo, sicer za nas nevidno, a so nam ljudem vsak dan na razpolago. Kako tolažilno je bilo, ko je rekel, da je vsak ljubljeni človek za nas velik priprošnik v nebesih, ki nam je noč in dan v oporo!
Pa mi je povedal takole: „Mi ljudje moramo postati kot sončni kolektor, obrniti se proti nebu in začeti ravno tako, kot črpa kolektor energijo od sonca samega, črpati moč od svojih umrlih priprošnikov.“
In dolgo sva se pogovarjala o tem, kako se moramo bolj zavedati, da nam prav naši rajni nenehoma pomagajo in nas spremljajo, nas varujejo pred hudim, za nas molijo, živijo z nami in nas nikakor niso pozabili. Moramo jih samo nagovoriti, moramo se - kot sončni kolektor –  enostavno priklopiti in črpati in živeti od njihove ljubezni.
Prav te njegove besede so me zelo potolažile in dobre volje sem se podala na jezero, čeprav je sonce že zahajalo.
Pri plavanju, kar je zame balzam za dušo in telo, sem premišljevala patrove besede in začutila v srcu, kako dragoceno je imeti z umrlimi ljudmi stike in vezi v mislih, saj nam pomagajo premostiti žalost, nas napolnjujejo spet z upanjem, da lažje premostimo težki čas žalovanja.
Dragi poslušalci, želim, da bomo tudi v temnih dneh žalosti znali črpati od svojih rajnih, tako da bomo začutili, da so nam čisto blizu in da so na naši poti vedno z nami.

Torek, 22.08.2017

Zapustiti sledove v življenju...

Pred nedavnim sem imela povabljene goste in po večerji se je vnela razprava o smrti in vrednosti človeka. Nekateri so bili mnenja, da se kmalu po človekovi smrti nanj pozabi, da je človek nadomestljiv in da se življenje kar hitro po navadi vrti naprej. Močno sem nasprotovala diskutantom, da temu ni tako, da bolečina dolgo ostane in se pravo prijateljstvo nikdar ne izbriše, saj govorim iz lastne izkušnje. Pred letom dni smo boleče morali vzeti na znanje, da nas je kar tako, popolno nepričakovano, za vselej zapustil Ravbarjev Hanzi Reichmann, ki je bil znan tudi daleč preko bilčovskih meja in je mnogim ljudem s svojo nenadno smrtjo prizadel globoko srčno rano. Ko smo letos obhajali prvo obletnico njegove smrti, je bilo spoznati, da ni pozabljen. Žalost po enem letu je bila nepopisno velika in čutiti je bilo, kako nam manjka. Torej ni tako, da je človek po smrti kar kmalu pozabljen! Bil je človek, ki je bil steber naše farne skupnosti in dobra duša naše fare. Zapustil nam je neizbrisne sledove, prav zato ga pogrešamo ob vsem. Prepričana sem, da je najvažnejše v našem življenju, pa četudi to po letih ne traja dolgo,da zapustimo sledove. Koliko je svetnikov, ki so živeli zelo kratko življenje, a so z vsakim dnem pričali za dobro in živeli tako, da so nam še dandanes v vzgled. Sledovi svetnikov še  po 1000 letih blestijo in nas spodbujajo. Tudi mi smo - vsak na svojem mestu - poklicani, da se trudimo za dobrobit naše skupnosti, da živimo naše talente in ne vprašujemo po plačilu, temveč si prizadevamo, da na tem svetu gradimo in zbiramo zaklade za nebeško stanovanje. Ni merodajno, kako dolgo tu bivamo. Štelo bo, ali nam je uspelo zapustiti sled dobrih del, sled prijaznosti, sled ljubezni in dobrote. Želim vam dan, polno lepih srečanj in lepih misli, predvsem na ljubljene ljudi, ki niso več med nami. Vsaka misel o dragem človeku je kot srečanje z rajnim, ki ni daleč oddaljen od nas. Samo na drugi strani je, kjer ni več solz in bolečin.

Ponedeljek, 21.08.2017

Govoriti o smrti naj ne bi bil tabu!

Že kar dolgo se nismo več slišali po radijskih valovih. V minulem letu sem bila soočena z mnogimi žalostnimi trenutki, z dokončnimi slovesi, pa tudi zaprtje naše Posojilnice v Bilčovsu me je tako prizadelo, da ni bilo zavzetosti in energije za prave misli z moje strani. Ko me je pred nekaj dnevi poklicala nastavljenka KA Rezka Partl, da ji je za ta teden nekdo izpadel za duhovno misel, sem začutila, da sem na vrsti spregovoriti. Ni dobro, če se izogibamo govoriti o slovesu, o žalosti, saj smo v našem vsakdanu po medijih vedno spet soočeni s tragičnimi dogodki, s smrtjo in katastrofami. Če nismo prizadeti sami, smo že tako otopeli, da se nas poročanje le malo kdaj dotakne.
Šele ko smo sami prizadeti, če nas doleti bolezen, če umre kak dragi človek, šele takrat začutimo, kako se lahko čez noč naše življenje spremeni. Zato vam hočem danes na kratko pripovedovati zgodbo, ki sem jo ravno včeraj prebrala v časopisu: »Bogat človek pride v cvetličarno, kupi velik šopek rož za mamo in naroči, da se pošljejo rdeče vrtnice po pošti. Pri vratih sedi beračica, ki prosi moža za vrtnico. Nato pa ga še prosi, da jo zapelje k njeni mami. Ker je mož dobre volje, jo vzame v svoj avto in ko se že nekaj časa vozita, ga žena prosi, da se ustavi pri pokopališču. Mož ostrmi, mlada žena zanese vrtnico na grob svoje ravno umrle mame. S solznimi očmi se mož vrne v cvetličarno, prosi za kupljeni šopek rož  in se odpelje  na obisk svoji mami.« Vsakemu od nas se je že zgodilo, da smo dolgo časa že nameravali obiskati bolno sosedo, starega človeka v bolnici ali sorodnika, ki ga že dolgo nismo videli, pa smo sprejeli vest, da človeka ni več med nami. Žal nam je, da se nismo vzeli čas za kratek obisk. Vedno spet doživljamo, kako lahko je podariti drago darilo in kako težko dragocen čas, ki nam ga vedno primankuje.
Zato dragi poslušalci, presenetimo dragega človeka s kratkim obiskom, podarimo mu svoj dragocen čas in nekaj rož, ki trenutno rastejo in cvetijo po vseh naših vrtovih. Veselje bo veliko, pa ne samo pri človeku, ki ga boste obiskali, tudi vam bo v srcu dobro delo. Poskusite še danes, ne odlašajte!

Nedelja, 20.08.2017

Zaupajmo Bogu, za vsakega izmed nas ima svoj načrt...

Verjetno poznate občutek, dragi poslušalci in poslušalke, kako dobro se počutimo, ko teče v našem življenju vse tako rekoč kot po žnurci. Nenadoma pa se kot strela z jasnega neba pojavijo močni viharji in vetrovi, ki nam ogrožajo naš notranji mir. Še sije sonce...pa nam zatemni nebo huda neozdravljiva bolezen. Srečni smo... pa presune naše srce novica o nenadni smrti ljubljenega človeka, ko onemimo, smo na tleh in le težko najdemo spet pot upanja.
Življenjski udarci in preizkušnje so lahko tako močni, da se jim človek čuti dobesedno prepuščen in brez moči. V takih krizah se zavemo naše majhnosti, naše nemoči. Kako dobro je, ko posije žarek naše vere skozi majhno špranjo, ki nam daje moč, da ne omagamo. Zavedati se moramo, da nas Bog nikdar ne zapusti, da je vedno z nami in nas nosi skozi vse temine. Moramo pa vztrajati in Bogu zaupati, da ima za vsakega izmed nas svoj načrt. Tudi v današnjem evangeliju je kanaanska žena vztrajala v veri in ljubezni do Jezusa, ko ga je prosila, da ozdravi njeno hčerko. Njena prošnja najprej ni bila uslišana, tudi Jezus jo je zavrnil, a žena ni prenehala prositi in je globoko zaupala Jezusu. Vsaka življenjska preizkušnja nas spodbuja zaorati na globoko, kjer spet najdemo talno vodo in na novo zaživimo. Samo v zaupanju in vztrajnosti bomo šli skozi vse ožine naših preizkušenj. Začutili bomo njegovo dobrohotno roko, ki nas bo dvignila z besedami: »Tvoja vera te je rešila!«  Želim vam blagoslovljeno nedeljo, in da boste kljub mnogim oblakom zaznali tudi sonce upanja na nebu.

 

Go to top