Diözesanbischof
Dr. Alois Schwarz

Bischof Dr. Alois Schwarz

Et verbum caro factum est
Und das Wort ist Fleisch geworden

Anleitung / Navodilo

Sie haben Fragen oder Anregungen und wollen mit uns in Kontakt treten? Verwenden Sie einfach das Kontaktformular auf der rechten Seite, füllen Sie die Felder aus und klicken Sie auf “Senden“.
Če želite postaviti vprašanje, izraziti mnenje ali dati predlog lahko uporabite kontaktni formular na desni strani. Izpolnite obrazec in odpošljite sporpčilo.

SCHLIESSEN / ZAPRI

Kontakt

Ihre E-Mail an / Vaše sporočilo: Slowenischer Arbeitsausschuss der KA/Katoliška akcija in oddelki

 

 

Marija Štalec

 
 
 

Veröffentlicht von / Objavljeno:

KA-Referat za družine/PZ

Ta teden pripravlja duhovno misel Referentka Katoliške mladine

Petek, 17.03.2017

Koliko minut še

Skozi teden smo se soočili z žeblji, prilivanjem rož, govorili smo o postnih preizkušnjah, danes pa bi z vami rada delila ob koncu tedna še nekaj čisto luštnega iz mojega življenja.

Sem veliko od doma. Ko pa pridem domov – naj ne omenjam, kako sobota hitro mine. Nedelja je pa zopet tista, ko je včasih že kmalu po kosilu čas za pakiranje. In vedno bolj spoznavam kakšno bogastvo je družina. Kako lepo je to, ko te domači pričakajo in se te iskreno razveselijo. Najbolj prisrčen vrisk pa je vrisk male sestrice in bratca. In kako prisrčni so tudi telefonski pogovori med tednom. Najprej prejmem vsa najnovejša poročila; kaj so delali v šoli, kaj so imeli za malico, ali imajo veliko domače naloge in včasih celo, kakšne nagajivosti so se naučili od sovrstnikov. In potem: »Marija, koliko minut še?« Kaj, koliko minut še, sem si mislila. »Ja, koliko minut še, da prideš?«.

Dejansko tudi tu; štejejo minute. Štejejo malenkosti. Malenkosti, ki jih včasih lahko zaradi natrpanih terminov tudi spregledamo. In ravno te malenkosti največ štejejo.

Naj jih bo čim več – takšnih prijetnih. In – zgrabimo jih!

Četrtek, 16.03.2017

Družinska sreča

Hoj! Danes pa vam že kar na začetku, za dobro jutro zastavim vprašanje. Poznate družinsko srečo?

Že že, tisto najvažnejšo doma, z domačimi, našimi najbližjimi. Kaj pa tisto preprosto rastlinico z imenom »Družinska sreča«? Z zelenimi, drobnimi listi, v lončku, za na okensko polico ali kar za na mizo ob kavi? Tisto, čisto preprosto, pravzaprav nič posebnega?

Podarjena mi je bila družinska sreča. V obeh pomenih. Tista z zlatim očetom, materjo, sestrama in brati. Podarjena pa mi je bila tudi tista z majhnimi zelenimi listki v lončku. Obe sta potrebni veliko pozornosti in vlaganja, a sta res pravi sreči.

Priznam; prva ne spremlja na vsakem koraku – tudi če sem daleč in če mi je hudo, le pomislim nanjo in takoj mi je lažje pri srcu. Ta druga »v lončku« pa je ostala kar pri materi, katera z vso ljubeznijo skrbi in čuva nanjo odkar sem tu. V stanovanju mi cvetijo sedaj druge cvetlice. Sem pa ravno prejšnji teden brala o njej. Neki mož, ki jo je tudi prejel za darilo je pripisal sledeče: »Razveselil sem se je in jo postavil na sredino mize v dnevni sobi. V preobilju je kipela celo čez robove, ko mi je bila podarjena. Več dni sem jo hodil občudovat in negovat. Potem pa, saj veste; za družinsko srečo ni bilo več časa. Preobilje skrbi, pomembni opravki, neodložljive poti, srečanja, daleč od skupne mize in družinske sreče, ki je vedno bolj hirala brez nege. Brez pozornosti, brez ljubezni.

Nekega dne sem vstopil v dnevno sobo in moj pogled se je ustavil na družinski sreči – umirala je. Bilo me je sram. Prilil sem vodo in upal, da bo sreča oživela. Pa ni – bilo je prepozno. Skupna miza je postala pusta in hladna. Nobena stvar ni mogla nadomestiti družinske sreče.

Nekega dne sem vstopil v cvetličarno. Rad bi kupil družinsko srečo, sem dodal prijazni prodajalki. Cvetličarka mi je izbrala najlepšo. Koliko stane, sem hotel vedeti, ona pa je odgovorila: Družinska sreča se ne prodaja. Podarjena vam je! Presrečen sem se zahvalil, in ko sem hotel oditi, mi je še dodala: Družinsko srečo morate negovati vsak dan. Zelo občutljiva je. Ne pozabite na to tudi, ko imate veliko skrbi in opravkov. Vem, sem tiho odgovoril in jo ponesel v življenje«.

Sreda, 15.03.2017

Post ni…

Post ni vedno odpoved nečemu. Post je tudi sprejetje nečesa. Ali koga.

Post ni zgolj nehanje. Post je tudi – morda povsem – nehanje. Vse naše prizadevanje. In vbijanje. Je naša bit. Naš ritem. Naš korak. Naš utrip. In dih.

Post ni štirideset dni. Post je naš vsakdan. Post ni štirideset dni v puščavi. Post je naša pot preko vsakodnevne puščave.

Post ni štirideset dni brez kruha. Post je naš vsakdanji kruh.

Post ni shujševalna kura. Post je petelin, ki zapoje vsaj trikrat – in nas opozarja, kako šibki smo v svoji vase zazrtosti.

Post je pot. A ne katerakoli pot. In ne kakršnakoli pot. Ni pot, ki vodi kamorkoli ter se kjerkoli in kadarkoli konča. Post je križev pot. Pot, ki ima svojo smer. Svoje postaje. Svoj cilj. Ima začetek. In svoj konec. Ima svoj smisel.

Tako je o postu pripisal Gregor Čušin. Naj nam ukrade danes kakšno minuto za razmislek…

Pa en fajn dan vsem vam!

Torek, 14.03.2017

Žebelj v ograji

Priznam, čeprav se še tako trudim, nisem mojstrica z vijaki, žeblji in podobnimi pripomočki. Vse mi leti iz rok. In ko gledam brata pri delu, vse zgleda tako preprostejše. Pa kljub moji nespretnosti in nevednosti jim bom danes namenila nekaj besed.

Neki deček je bil vzkipljivega značaja. Oče mu je dal polno vrečo žebljev in mu naročil, naj vedno, ko se bo razjezil in izgubil oblast nad seboj, zabije v ograjo žebelj. In že prvi dan je fant zabil v ograjo 37 žebljev. V prihodnjih tednih pa se je že nekoliko obvladoval in število zabitih žebljev se je zmanjševalo. Počasi je spoznaval, da je lažje obvladati svojo jezo, kot pa zabijati žeblje v ograjo.

Tako je končno dosegel, da cel dan ni zabil v ograjo nobenega žeblja. Ves vesel je šel to povedati očetu. Ta mu je naročil, naj odslej vsak dan, ko se bo uspel obvladati, iz ograje izdre po en žebelj. Dnevi so minevali in prišel je dan, ko je fantek očetu lahko povedal, da je iz ograje populil vse žeblje. Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. »Lepo od tebe«, je dejal oče, »a poglej te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več takšna, kot je bila. Ko v jezi izrečeš hude besede, te v človeku pustijo rano, kot luknjice v ograji. Saj lahko zabodeš človeka in potem izvlečeš nož ter še tako ponavljaš, da ti je žal – rana ostane.«

Rana, ki jo povzročamo z besedami, lahko prav tako boli, kot rana, ki jo zareže nož ali pa včasih še celo bolj. Zato namenimo danes komu lepo besedo, da bo doprinašala in ne luknjala.

Eno zares dobro jutro vam želim, pa fajn dan in veliko lepih besed!

Ponedeljek, 13.03.2017

Drobtinice

 »Nobena pot ni ravna,

nobena pot ni revna,

a vsaka je zahtevna

in tvoja ena sama – GLAVNA.« je zapisal Tone Pavček.

Naj bo tudi današnja – naša glavna; pa čeprav včasih ne ravna, a unikatna, na polno doživeta.

Pa srečno!

Nedelja, 12.03.2017

Življenje je…

Življenje je priložnost, izkoristi jo.

Življenje je lepota, občuduj jo.

Življenje je navdušenje, okusi ga.

Življenje so sanje, uresniči jih.

Življenje je izziv, sprejmi ga.

Življenje je dolžnost, izpolni jo.

Življenje je igra, igraj jo.

Življenje je dragocen dar, skrbi zanj.

Življenje je blagostanje, ohrani ga.

Življenje je ljubezen, uživaj jo.

Življenje je skrivnost, spoznaj jo.

Življenje je obljuba, izpolni jo.

Življenje je bolečina, premagaj jo.

Življenje je pesem, poj jo.

Življenje je borba, sprejmi jo.

Življenje je nesreča, sooči se z njo.

Življenje je pustolovščina, drzni si stopiti v njo.

Življenje je sreča, naredi jo.

Življenje je preveč dragoceno, ne uniči ga.

Življenje je življenje, bori se zanj.

(Mati Tereza)

Stopimo s to lepo mislijo Matere Tereze v nov teden. Naj bo kar se da čudovit.

 

 

 

 

 

Tools

Go to top