Diözesanbischof
Dr. Alois Schwarz

Bischof Dr. Alois Schwarz

Et verbum caro factum est
Und das Wort ist Fleisch geworden

Anleitung / Navodilo

Sie haben Fragen oder Anregungen und wollen mit uns in Kontakt treten? Verwenden Sie einfach das Kontaktformular auf der rechten Seite, füllen Sie die Felder aus und klicken Sie auf “Senden“.
Če želite postaviti vprašanje, izraziti mnenje ali dati predlog lahko uporabite kontaktni formular na desni strani. Izpolnite obrazec in odpošljite sporpčilo.

SCHLIESSEN / ZAPRI

Kontakt

Ihre E-Mail an / Vaše sporočilo: Slowenischer Arbeitsausschuss der KA/Katoliška akcija in oddelki

 

 

Mateja Rihter

 
 
 

Veröffentlicht von / Objavljeno:

KA-Referat za družine/PZ

Ta teden pripravlja duhovno misel Mateja Rihter, asistentka na DPU in Misijonski pisarni

Petek, 28.07.2017

Prav ta teden v Kančevcih poteka teden družin, ki ga organizira Referat za družine pri Katoliški akciji. Dom duhovnosti napolnijo družine iz Slovenije, Koroške, pa tudi od drugod. Prepletanje molitve, duhovnosti, športa, zabave, pesmi, igre, plesa in druženja pritegne stare in mlade. Že lani sem bila tam in doživela sem veliko lepega.

Enega izmed večerov je oblikoval pesnik in pisatelj Feri Lainšček, ki so ga družine spodbudile, da je spregovoril tudi o svoji družini. Rojen je bil v Prekmurju, v vasi Dolenci, v najmanjši hiši, v kateri je bila ena sama knjiga – mamin molitvenik. Seveda se mu je takrat zdelo, da kot deček, ki je rojen na koncu, na robu, v najmanjši vasi, v najmanjši hiši, nima v življenju nobenih možnosti. Verjetno bi temu tudi bilo tako, če ne bi imel očeta in mame, ki sta bila preprosta človeka, kmeta in delavca, ampak imela sta neskončno ljubezen v srcu in sta s to ljubeznijo vzgajala. In veliko sta pripovedovala. Doma so govorili, govorili, govorili ... S temi pogovori so nadomestili vse tisto, kar nam danes ponujajo elektronski izdelki. Zaradi tega Feri Lainšček pravi, da ni postal pisatelj, ker je veliko bral, ampak zato, ker je veliko poslušal. Mama in oče sta bila sijajna pripovedovalca in sam se je iz poslušalca spremenil v pripovedovalca.

Drage poslušalke in dragi poslušalci, želim vam, da bi znali v pravem trenutku najti prave besede. Želim vam, da bi bili slišani. In da bi znali poslušati.

Četrtek, 27.07.2017

Upokojena zdravnica Metka Klevišar piše o čisto vsakdanjih stvareh. Pa so to pravzaprav najpomembnejše stvari. Tako bi vam danes rada prebrala njeno razmišljanje o tem, kaj je pomembno zadržati in kaj je pomembno izpustiti:

»Umetnost izpuščanja - se mi zdi bistvena za vse naše življenje. V bistvu gre za pravo umetnost, ko moraš krmariti med tem, kar je vredno imeti in obdržati in je tudi dragoceno za kakovost življenja, in med tem, kar lahko brez škode izpustiš. In seveda med tem, kaj v življenju moraš izpustiti, če hočeš iti naprej. Za vsakega človeka je to lahko kaj drugega, a nekatere stvari se ponavljajo in so skupne nam vsem. Vse življenje moramo kaj izpuščati. Ljudi in stvari, položaje in lepe trenutke, nazadnje bomo morali izpustiti prav vse, kar imamo ...«

Želim vam, da bi v svojem življenju znali najti ravnovesje – med delom in počitkom, med prijaznostjo in postavljanjem meja, med tem, kar je vredno obdržati in tem, kar je nujno izpustiti.

Sreda, 26.07.2017

Kakšen je za vas svet? Upam, da se strinjate z Ludwigom Balingom, ki pravi: Svet je lep.

Svet je lep …

ker so ljudje, ki te sprejemajo,

ki te imajo radi,

ki ne kažejo takoj s kazalcem, če si drugačnega mnenja.

 

Svet je lep …

ker so ljudje, ki delajo dobro,

ljudje, ki izžarevajo dobroto,

ljudje, ki se nikoli ne utrudijo

spodbujati k dobremu,

ljudje, ki brez pridržkov ljubijo.

 

Svet je lep …

ker so ljudje, ki te s svojimi očmi ljubkujejo,

ki s svojimi rokami božajo,

ki s svojim glasom dajejo razumeti,

da ti želijo dobro …

Torek, 25.07.2017

Blaženi Anton Martin Slomšek je zelo rad pisal zgodbe, s katerimi je učil mladino. Ena izmed njegovih poučnih zgodb govori o jelki in kostanju.

Bilo je v času cvetenja rži. Tudi kostanjevo drevo je cvetelo v največji lepoti. Vse drevo je bilo en sam cvet; belo kakor sneg; le tu in tam je kukalo kakšno peresce izmed cvetja in vse drugo je bilo videti kakor najlepši poročni šopek. Drevo, jelka, je žalostno stalo blizu kostanja in globoko vzdihovalo, kadar je veter potegnil po temno zelenih vejah. Dejala je kostanju: »Sosed, kako si lep! Jaz pa sem vsa slabotna poleg tebe. Vsak človek se rad ozira po tebi, tvoji cvetovi dišijo daleč naokrog. Nešteto čebelic leta po tvojem cvetju in veselo šumljaje nabira med. Tudi ptice rade prebivajo na tvojih vejah. Sama lepota te je. Name pa se nihče ne ozre.«

Tako je jelka hvalila kostanj, ker bi bila rada sama taka. Nato ji kostanj odvrne: »Sestra, nikar me ne prehvali, da sem lepši od tebe. Hitro mine rženi cvet. Moje cvetje bo odletelo. Tudi poletja bo skoraj konec in hudi jesenski vetrovi me bodo otresli. Ljudje me bodo s preklami otepali, vzeli mi sadje in listje. Ves gol bom ostal brez cvetja in zelenja. Nihče me ne bo več cenil. Ti pa stojiš vedno lepo zeleno oblečena, ravna kakor sveča. Pozimi in poleti se ne spremeniš. Čeprav ne cvetiš, je tvoja glava vedno bolj opletena s čednim zelenjem. V trdi zimi ljudje radi prihajajo po tvoje zelenje za božične jaslice, ko ni na meni videti nikakršne lepote več. Nikar mi torej ne oponašaj lepote. Prav rad bi menjal s teboj«, ji je odgovoril kostanj.

Slomšek pa k zgodbi dodaja razlago: »Tako je z nezadovoljnimi ljudmi, sami ne vedo, kaj hočejo. Zadovoljnost je drago blago, ki se ne da kupiti ne z zlatom, ne s srebrom, ampak z modrostjo. Najdeš jo pri ljudeh, ki vse izročajo Božji previdnosti. Zadovoljni so tudi ljudje, ki ne pozabljajo, da ni poklica, ne kraljestva na svetu brez križev in težav, ne človeka, ki bi mu šlo vse po njegovi volji. Kdor želi biti zadovoljen, naj ima pred očmi minljivost vsega,« zaključuje Slomšek.

Ponedeljek, 24.07.2017

Danes bi vam rada prebrala zgodbo:

Modri starec je sedel na klopi v majhni vasici. Popotnik, ki je šel mimo, se je ustavil in ga vprašal: »Gospod, kakšni so ljudje v tej vasi? Načrtujem, da bi se preselil sem.«

Starec ga je vprašal: »Kakšni so ljudje v tvoji vasi, kjer si sedaj doma?«

Popotnik je odgovoril: »Zelo so sebični, zaprti in prebrisani.«

Starec mu je odvrnil: »Mladi mož, tudi v tej vasi boš našel samo sebične, zaprte in prebrisane ljudi.«

Še isti dan se je pri starcu ustavil drug popotnik in mu postavil enako vprašanje. Starec je tudi njega vprašal: »Kakšni so ljudje v tvoji vasi, kjer si doma?« Popotnik mu je odvrnil: »Ljudje v moji vasi so ljubeči, prijazni in radodarni.«

Modri mož mu je prijazno povedal: »Tudi v tej vaši boš našel takšne ljudi.«

Najbrž bo že držalo, da je svet okrog nas takšen, kakršnega dojemamo mi sami in da privlačimo tisto, kar nosimo v sebi.

Nedelja, 23.07.2017

Katera je vaša najljubša molitev? Morda je to samo stavek, beseda, morda ste si jo izmislili sami ali pa je to tista molitev, ki so vas jo kot prvo naučili starši. Lepo molitev pa nas je naučil tudi Jezus. V molitvi očenaš je zaobjeto vse, kar potrebujemo za življenje. V njej prosimo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«. Pa ne samo nam, temveč vsem ljudem na svetu. Danes, ko obhajamo Krištofovo nedeljo, imamo še bolj v zavesti, da vsi nimajo tega, kar je podarjeno nam. Mobilnost je za nas nekaj čisto samoumevnega, povsod po svetu pa ni tako. Zato na Krištofovo nedeljo, ko se zahvaljujemo za srečno prevožene kilometre, to hvaležnost izkazujemo tudi s svojim darom za vozila misijonark in misijonarjev.

Misel pravi: »Ni sreča tista, ki nas naredi hvaležne, ampak hvaležnost tista, ki nas naredi srečne.«

Če na svet gledamo s perspektive hvaležnosti, je pogled veliko lepši.

Vse dobro vam želim na vseh vaših poteh in naj vas vedno varuje sv. Krištof!

 

Go to top