Na začetku je bila beseda, beremo v knjigi knjig. Na začetku pripovedi, ki jo je povedal pri sv. maši Peter Olip, duhovni asistent Katoliškega ženskega gibanja, pa je bila slika. Kot mlad duhovnik jo je videl pri župniku Stanku Trapu, ki je to navdušenje opazil in je naročil še eno takšno sliko ter mu jo podaril. Na njej je prikazano srečanje med Jezusom in Samarijanko pri vodnjaku.

Prav to srečanje Jezusa in Samarijanke je bilo v središču letošnjega postnega srečanja žena, ki ga je v soboto, 10. marca, oblikovala Anja Kastelec, farmacevtka in posvečena sestra v Bratstvu Veselje evangelija. Morda se nam danes to srečanje ne zdi več nekaj posebnega, ampak v tistih časih sploh ni bilo v navadi, da bi moški nagovoril žensko in da bi Jud nagovoril celo Samarijanko. Beseda Samarijanka ima v sebi besedo »sama«. Predstavlja žensko, ki je ranjena, spregledana, preslišana. Ko se iztrgamo iz temeljnega odnosa z Bogom, smo sami – to velja za moške in ženske. Skušnjava je, ko mislimo, da nimamo več Očeta, ker potem med seboj nismo več brati in sestre, ampak tekmeci. Strah nas je in mislimo, da moramo vse nadzorovati sami. »Pustimo Bogu, da on zasede mesto šoferja našega življenja,« je z jasnimi, a tenkočutnimi besedami spodbujala Anja Kastelic. Nadaljevala je, da v vsakem življenju pride suša, ko si brez vode, in pride čas, ko te Bog najde in povabi, da greš z njim v vrt, v cvetoče življenje. Ženske, ki naj bi bile specialistke za čakanje, je vabila, naj v svojem življenju pogledajo, kje so se zaustavile, blokirale, parkirale. V nekem trenutku življenja se je treba odločiti – kar pomeni ločiti od. Problem je, da nič ne upamo več spustiti. Če zaupamo Bogu, moramo nekaj spustiti.

Ko je Jezus zapustil Judejo (puščava) in je šel v Galilejo (cvetoče področje), je moral skozi Samarijo, ki predstavlja vmesno zemljo, povprečnost. V povprečnosti začneš kupovati naklonjenost in preverjati v očeh drugih, koliko si vreden. Majhen otrok preko zrcaljenja v očeh mame takoj ve, da je vreden in blagoslovljen, da je prinesel srečo in da je središče sveta. Enkrat pa se mora to končati. Kot navaja Anja Kastelic, je ogledalo kristjana pogled Kristusa. Postni čas nam ne postavlja samo meja, ampak možnosti, da nekaj zacveti. Voda je usmiljenje. Vse prevečkrat naredimo projekt in Bogu rečemo, naj hodi za nami. To n e gre. Bog nam pravi: »Hodi za menoj.« Dovoliti moramo, da pride Sveti Duh, da nastane božji prepih.

Ob srečanju pri vodnjaku je posebej poudarjena ura, bilo je okrog šestih, prevedeno v nas čas pomeni okoli opoldneva. Po vodo so žene hodile zjutraj, ne pa v največji vročini, ta žena pa je šla opoldne, ker ni želela nikogar srečati. Večkrat v življenju moramo zdržati pogled. Naši opoldnevi, ko se skrivamo, so lahko v tem, da ne pogledamo resnici v oči, smo preveč zaposleni in samo begamo, smo apatični ali se ukvarjamo samo z drugimi.  

Še nekaj je presenetljivo v tem svetopisemskem odlomku: Jezus je bil utrujen. Še Jezus si dovoli, da je utrujen, mi pa mislimo, da moramo biti vedno močni. »Resničen Bog je tam, kjer si ti. Vedno je korak pod nami, da bi nas ujel in nas ne bi izgubil,« je tako lepo povedala voditeljica. Bog nas sprejema in ljubi tam, kjer smo, a nas ljubi preveč, da bi nas tam tudi pustil. Bog je pobudnik, bliža se nam v našem jeziku, da začnemo živeti naša življenja kot odgovor na klic. Jezus pelje Samarijanko iz površine v globino, želi nas peljati v žejo, ker žejen človek je živ človek in čuti. Svet nam zaduši žejo in lakoto po Bogu. Bog pa nas hoče pristne. Predavateljica je to predstavila z domiselno primerjavo: Ko dobimo obisk, povabimo dnevno sobo, kamor pride gost. Vse stvari, ki nas motijo, pa zaklenemo v drugo, nepospravljeno sobo. Ko Jezus pride na obisk, želi vstopiti prav v to nepospravljeno sobo. Mi pa se še pri spovedi želimo narediti malo lepše, kot smo. Hlepimo po perfekcionizmu, ki je prefinjeno nasilje do samega sebe. Živa voda je obljuba Boga, mrtva voda pa je, ko živimo dvojne odnose, se samo še pritožujemo (naučena nemoč) ter si nadenemo vlogo žrtve in živimo kot sužnji v kletki z odprtimi vrati. Jezus nas želi najti, da bi nam vrnil okus, saj pravi: »Vi ste sol zemlje.« Vsak od nas je zrnce soli.

»Daj mi piti,« je bilo geslo postnega srečanja žena, na katerem je Anja Kastelic s pomočjo Božje besede in s svojimi bogatimi mislimi, spodbujala, naj ostanemo povezani z izvirom žive vode.

Mateja Rihter