Ani, hvaležne smo za tvoje sledi

Ubi caritas et amor, Deus ibi est...

 (© Foto: Stefan Reichmann)
(© Foto: Stefan Reichmann)

... so besede, ki najlepše opišejo našo Ani Reichmann.

Ko me je pred dobrim tednom dni dosegla vest, da je v Bogu zaspala naša draga Ani me je v prsih močno stisnilo. Od najinega zadnjega srečanja ni minilo še niti teden dni. Ob slovesu sva si podali roki in si samo zazrli v oči, besede niso bile potrebne, jih niti ni bilo moč izreči.

Ani je bila človek in žena, ki jo lahko zapišemo z veliko začetnico. Njena moč, vztrajnost, zavednost in vera sta nam vsem lahko v zgled. Ko sem jo imela moč spoznavati na delovnem mestu sem odkrivala njeno lepoto. Kako je v vsakem človeku vedno našla tisto dobro, pozitivno, nikoli o nikomur ni izrekla žal besede.

Ani je bila skoraj 10 let referentka ženskega gibanja. Delo, ki ga je opravljala zanjo ni bil poklic temveč prava poklicanost. V vsej svoji ženskosti je gorela za žene, se zavzemala za njih prostor v cerkvi in družbi. Za prijatelja, prijateljico je vedno našla pravo besedo tolažbe, pohvale in vzpodbude. V življenje je gledala vedro in z močnim zaupanjem Vanj, ki jo je opogumljal.

Ko sem prevzela mesto referentke ženskega gibanja ne bom pozabila kako mi je z materinskim čutom predala to mesto in me vpeljala v delo. Kako skrbno mi je opisovala delo in naročala skrb za žene. Do zadnjega dneva njenega življenja me je spremljala in vedela za vse dogodke in srečanja. Resnično njeno srce je gorela za vse nas.

Draga Ani, hvala za vse trenutke, vse sledi, ki jih zapuščaš. Vsaka od nas si želi vsaj kanček tvoje umirjenosti, preudarnosti in iskre tvojega ognja, tvoje moči in poguma. Vemo, da nas sedaj spremljaš in bediš nad nami. Priporočaj nas pri Njem, ki nam daje moč.

 

Ubi caritas et amor, Deus ibi est sind Worte mit denen ich unsere Ani Reichmann am besten beschreiben kann.

Als ich vor eine Woche die traurige Nachricht, dass Ani von uns gegangen ist, erfahren habe, spürte ich einen großen Schmerz in meinem Herzen. Es ist noch nicht eine Woche her als ich sie noch im Krankenhaus besucht habe. Beim Abschied haben wir uns die Hände gedrückt und uns nur angeschaut, ohne Worte. Es waren auch keine Worte notwendig.

Ani war ein Mensch, eine Frau, die uns mit ihre Stärke, Beharrlichkeit und Glauben ein großes Vorbild war und es auch in Zukunft sein wird.

Sie war für uns und für alle Menschen immer da. In ihrer 10-jährigen Arbeit als Referentin des Katoliško žensko gibanje hat sie sich für die Frauen, für die Gesellschaft für alle, die ihre Hilfe brauchten, eingesetzt. Sie fand immer die richtigen Worte im richtigen Moment. Für sie war die Arbeit beim žensko gibanje nicht nur Arbeit, sondern auch Berufung.

Als ich als ihre Nachfolgerin beim žensko gibanje angefangen habe, hat sie mich wie eine Mutter begleitet, beraten und ermutigt. Bis zum letzten Atemzug hat sie mich in meiner Arbeit begleitet. Wirklich, ihr Herz hat für uns alle gebrannt.

Liebe Ani, danke für die schönen Momente und alle Spuren die du hinterlassen hast. Jede von uns will nur ein kleines Körnchen von deiner Ausgeglichenheit, Besonnenheit und ein Funken deiner Stärke und deines Mutes sein. Wir wissen, dass du uns auch noch jetzt begleitest. Sei unsere Fürsprecherin beim Ihm, der uns Kraft gibt.