Velika noč je za kristjanke in kristjane praznik vseh praznikov. "Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera", piše apostol Pavel občini v Korintu (1Kor 15,17a).

Veliko noč so od 4. stoletja dalje praznovali od velikega četrtka do velikonočne nedelje kot pasho, ki je združevala tri dni. Danes obsega to sveto velikonočno tridnevje čas med večerom velikega četrtka (ker po judovsko-antični predstavi se je dan začel s predvečerom) do zgodnjega jutra velikonočne nedelje.

Osrednje slavje je bogoslužje velikonočne vigilije. Začne se z velikonočnim ognjem pred cerkvijo, ki mu sledijo molitve in poslušanje svetopisemskih besedil v cerkvi. Tako se obnovi prvotna oblika bedenja. Izhajajoč od velikonočne sveče, ki je simbol Vstalega, se v začetku bogoslužja prinese luč v temno cerkev in tam deli. Izredno lep hvalospev - po svoji začetni besedi imenovana "Exsultet" (lat.: vriskajte, veselite se) - opeva to svečo.

Iz teme nas Bog spremeni v svetlobo. Luč tvoje krstne sveče je bila prižgana pri luči velikonočne sveče. V vsakem izmed nas prebiva ta Božja luč.

Na velikonočni sveči je prva in zadnja črka grške abecede, alfa in omega, in aktualna letnica: Kristus je začetek in konec, Gospodar stvarstva in časa. On je odrešenje sveta in vekov. Zato ponuja besedno bogoslužje do devet beril, ki obsegajo celotno zgodovino odrešenja - od stvarjenja sveta prek osvoboditve božjega ljudstva iz egiptovskega suženjstva do evangelija vstajenja.

Da bi tistim, ki so želeli biti krščeni omogočili udeležbo pri osrednjem evharističnem slavju v cerkvenem letu, so od 3. stoletja dalje podeljevali krst na velikonočno vigilijo. Do danes je ta ostala izrazit krstni termin. V vsakem slučaju pa se na velikonočno vigilijo blagoslovi krstna voda s potapljanjem goreče velikonočne sveče v vodo: Rešitev po krstu izhaja iz Kristusovega vstajenja. Vsi udeleženci pri velikonočni vigiliji obnovijo svoje krstne obljube.

Evharistično slavje na vigilijo zaznamuje vzklik "Aleluja" (hebrejsko: Slavite Gospoda). Tudi na koncu slavja duhovnik odslovi vernike s tem vzklikom.

Na prvi dan v tednu so Jezusove učenke našle prazen grob in dobile prvo slutnjo o vstajenju, ki se je kasneje utrdila. Tako je prvi dan v tednu, nedelja, postal dan spomina na veliko noč, posvečeni dan v tednu. Vsaka nedelja spominja na Jezusovo vstajenje, je mala velika noč.