Selski upor proti NS-režimu se je pričel že marca 1938 na dan vkorakanja Hitlerjeve Nemčije v Avstrijo. Pravkar dvignjeno zastavo s kljukastim križem pri gasilskem domu, so odločni domačini strgali z droga in jo poteptali v prah. Da bi ustavili slovenske aktiviste, je zasliševanju na gestapovski postojanki, 20. marca 1938, sledil ukaz krajevnega nacističnega vodstva celovški komandaturi, naj večino vojaško usposobljenih Selanov nemudoma vpokliče v kazenski bataljon. Ukaz, ki je pomenil smrtno obsodbo, so domačini spregledali in se odločili za pot upora, pomeni za desertacijo in beg v Jugoslavijo. Po zasedbi sosednje države 1941, jih je vodila pot spet nazaj v domače gozdove. S podporo številnih domačinov se je poskrilo v selskih gozdovih okoli 80 mož.

Decembra 1942 so sledile številne aretacije in posledično 300 zasliševalnih zapisnikov, ki bili pomembna podlaga za največjo sodnijsko obravnavo za časa nacionalsozializma na ljudskem sodišču v Celovcu. Ob predsedovanju Rolanda Freislerja je moralo 35 oseb pred sodišče in je bilo med njimi 13 obsojenih na smrt. Zaradi desertacije in veleizdajstva zaradi pomoči »deserterskih banditov«, so bili obglavljeni 29. aprila 1943 na deželnem sodišču na Dunaju. Ostalih 22 obtoženih je bilo obsojenih na kazenski zapor od enega do 12 let.

Skupno 42 selskih žrtev je zahtevala krvoločna strahovlada nemškega nacionalsocializma. Nikoli več zatrjuje slovesna izjava Združenih narodov, ki se opirajo na raznolike pobude pokončnih ljudi za razvijanje in utrjevanje kulture spominjanja kot neukrotljivi izraz upanja za prihodnost.

Ta petek, 29.4.2016, ob 18.00, pred farnim domom v Selah. Prisrčno vabljeni!