Fotografski posnetki so dragoceni dokumenti, ki nazorno prenašajo pomembne trenutke preteklosti v sedanji čas. Slovenska domovina pod Košuto je v uporu proti NS-režimu žrtvovala 41 mož, žena in otrok. Nikdar več naj bi se tako nasilje več ne zgodilo. Zato se zavzemamo za živo kulturo spominjanja, da bi nas spremljala in usmerjala iz roda v rod. Tudi s fotografijami, ki jih hranimo v zasebni posesti, lahko prispevamo k boljšemu razumevanju težkih polpreteklih časov.

Osebna zgodba slehernega človeka v zgodovini daje skupnemu hrepenenju narodne in krščanske skupnosti značaj resničnega zavzemanja za izpolnjeno življenje v dostojanstvu, pravičnosti in miru. Ni naključje, da poizkus proučevanja in razumevanja neštetih osebnih zgodb v najtežjih časih polpretekle zgodovine popelje človeka najprej v Sele, med pogumne in pokončne rojakinje in rojake, ki so se od dneva priključitve in s tem izbrisa suverene Avstrije javno uprli nemškemu nacionalsocializmu. 

Predrzni skupni upor slovenskega prebivalstva iz Sel je zahteval krvavo maščevanje terorističnega totalitarnega režima. Hudo psovane slovensko-katoliške zločince, izdajalce, bandite in morilce je bilo treba za vsako ceno zvleci pred sodišče in na slovenski meji rajha s krvavo sodbo postaviti zastrašujoče znamenje. Protokoli aretiranih so morali služiti temu cilju. Resnici zavezane izjave zaslišanih rojakinj in rojakov je bilo treba izsiliti s srditim pretepanjem in trpinčenjem, ki je žrtev prisililo še k osebnemu podpisu v ponemčeni obliki.  V takih okoliščinah skrajnega nasilja posumiti o morebitnih izdajstvih zaslišanih je zato docela nedopustno. Kot zaničevane in ponižane žrtve v primežu totalitarnega režima so se edinemu pravemu Odrešeniku pokorne rojakinje in rojaki odločili za pot nepokorščine do smrti, za pot nepokorščine do smrti na giljotini.

O močni volji za preživetje, o trdnem medsebojnem zaupanju in pomoči bližnjemu priča dnevnik Tomaža Olipa. To je dragocena, resnična zgodba obglavljene selske žrtve v najtemnejšem obdobju koroške zgodovine. Iz tesnega, temnega, vlažnega in samotnega zatočišča je do dneva aretacije, 1. decembra 1942, neutrudno razglašal svoje hrepeneče upanje na prihajajočo, dan za dnem težko pričakovano zmago nad smrtonosnim »germanizmom«.

Odpustiti da, pozabiti nikar! Skupna oporoka številnih pokončnih koroških rojakinj in rojakov še posebej odmeva v selski dolini, ter spremlja in spodbuja človeka na poti sprave, ki je spotoma tudi strma in trnova, a ostaja najvišji cilj in najgloblji smisel življenja.