Zapuščajo svojo domovino, čemu? S kakšnim upanjem prihajajo v našo deželo?

Begunska pot je naporna in posejana s tveganji, ki zahtevajo pogum in odloćnost. (© Foto / Slika: pz)

Azilantke in azilanti prihajajo iz Afganistana, Etjopije, Burundija, Slonokoščene obale, Eritreje, Gane, Gvineje, Konga, Kenije, Nigerije, Senegala, Somalije, Irana, Sudana in Ukrajine in pripovedujejo svojo zgodbo. Pripovedujejo osebam, ki jih pozorno poslušajo in skrbno zapisujejo njihove zgodbe iz otroštva, o begu, o ljubezni in o življenju. Najmlajši pripovedovalec in njegov poslušalec sta stara komaj 16 let. Nastaja knjiga z ljudmi z urejenimi dokumenti skupaj z ljudmi, ki so vse to izgubili oz. sploh niso imeli v svoji lasti. To so ljudje, ki čakajo na status azila, na potni list, na varno življenje in na košček sreče. 

Vsak človek, ki se odpravi na več kot 1000 km dolgo pot, ki zapušča domovino in družino, mora za to imeti tehtne razloge. Da bi v novem okolju bi sprejet, mora skozi šivankino uho v duhu šengenskega režima prikrojenega postopka za dosego azila. Mnoge, ki pripovedujejo svojo zgodbo, so te izkušnje zaznamovale.

Katoliška akcija se zaveda aktualnega in obenem vse bolj perečega vprašanja migracije v svetovnem obsegu. S projektom "Romanje za mir" v okviru čezmejne Hemine romarske poti, tudi v tem letu vabi mlade prosilce za azil na skupno pot medsebojnega spoznavanja kulturnih, ideoloških in verskih raznolikosti. Zadovoljivo reševanje vprašanja beguncev je možno le na osnovi dobrega obveščanja široke javnosti. Upočasnjenost romarskega koraka prav k temu zmore veliko doprinesti.

Dorthin kann ich nicht zurück. Flüchtlinge erzählen. Renate Sova, Ursula Sova, Folgert Duit (izd.)                                                                                           Založba Promedia, Dunaj 2012, 224 strani, € 15,90